Leta 2008 je bil z ratifikacijo Unescove Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščin vzpostavljen nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine.
Trenutno je v Register vpisanih 118 enot in evidentiranih 362 nosilcev nesnovne kulturne dediščine. V letu 2024 pa so bile v Register vpisane tri nove enote, med njimi tudi petje partizanskih pesmi.
Slovenske partizanske pesmi in druge pesmi upora izvajajo pevski zbori in pevske skupine različnih spolov in starosti, največkrat na koncertih (Praznik partizanskih pesmi), ob spominskih slovesnostih ob posameznih dogodkih iz narodnoosvobodilnega boja (npr. Dražgoška bitka, Pohod ob žici), ob posebnih praznovanjih in na pogrebih ter shodih, postajajo pa tudi del ženskega aktivizma (Ženski pevski zbor Kombinat, Feministični pevski zbor Z’borke). Pevskim zborom in skupinam je skupno, da zajemajo repertoar iz partizanske in uporniške glasbene tradicije.
Poleg avtorskih besedil in glasbe, ustvarjene med drugo svetovno vojno, zbori in skupine v svoj repertoar pogosto vključujejo tudi druge revolucionarne in uporniške pesmi različnih narodov iz različnih časovnih obdobij.
Slovenska partizanska pesem, ki ima izvor v puntarski in ljudski borbeni pesmi, se je pojavila med drugo svetovno vojno. Sprva so partizanske (pa tudi borbene, delavske, revolucionarne in uporniške) pesmi pele nestalne skupine borcev, ki so bile del gledaliških ali kulturnih skupin in ki so nastopale na kulturnih dogodkih v partizanskih enotah ali na osvobojenem ozemlju. Aprila 1944 je začela delovati Pojoča četa ali Invalidski pevski zbor (naslednik je Partizanski pevski zbor), sestavljen iz 17 okrevajočih vojakov, ki so skrbeli za moralno in kulturno podporo ter propagando.
Po drugi svetovni vojni se je oblikovala bogata produkcija uglasbitev partizanskih pesmi za pevske zbore, to je bil namreč čas, ko je bila partizanska pesem nosilka državniške in uradne glasbene kulture ter del formalnega izobraževanja. Po letu 1991 se je s spremembo družbenega reda zborovsko petje partizanskih pesmi izvajalo predvsem v neformalnih in zasebnih okoljih. V drugem desetletju 21. stoletja so posamezni pevski zbori in pevske skupine na novo odkrili partizansko pesem in njen izrazni potencial.
