Tudi Slovenci imamo svoj košček Benetk in to je definitivno naš Piran. Umetniški, zgodovinski, poln znamenitosti, altan in večerne čarobnosti. In prav zato mu še kako paše nadimek slovenske Benetke.
Med ozkimi ulicami, polnimi umetnin, slik, vaz in nakita, se skriva Mariotova trgovinica »Piranski spominčki«. Povsem njegova, z lastnimi umetninami, ki vsakomur ukrade pogled.
Marian Druscovich, po domače Mario, je zelo prijeten možakar, ki je v svojih srednjih letih našel hobi, ki ga izpopolnjuje in mu prinaša veliko nasmehov z vseh koncev sveta.
»V Društvu Anbot Piran smo pred 14 leti, pod okriljem profesorja Igorja Orešiča, organizirali tečaj mozaika. Takoj sem se zaljubil v to umetnost, saj sem videl, da me sprošča in hkrati bogati.«
Mati Dolenjka, oče iz Istre doma, srečala sta se v Ljubljani, kjer sta delala v istem podjetju, se zaljubila in prišla v Piran, kjer sta povila Mariota.
»Nikoli se nisem imel za pravega umetnika. Po končani osnovni šoli sem šel v trgovsko smer, bil sem poslovodja v številnih podjetjih, nato postal samostojni podjetnik, odprl trgovino v Fiesi, Piranu in kar naenkrat se je ponudila priložnost, da bi vzel ta prostor v najem. Zgrabil sem jo in odprl trgovino Piranski spominčki.«
Pred tem pa je bil Mario postavljen pred dilemo. »Ker sem drugače tudi športni ribič in predsednik Ribiškega društva Oradela, nisem vedel, v katero smer iti. Ali odpreti trgovino z mozaiki ali trgovino z ribičijo. Nekega dne sem odprl eno izmed knjig o mozaiku in naenkrat mi je postalo vse jasno. Pisalo je: Per fare il mosaico serve la calma e la pazienza del pescatore (Da bi delal mozaik, moraš imeti mir in potrpljenje, ki ga imajo ribiči). In s tem stavkom se je začela moja zgodba.«
Mariota je od nekdaj zanimalo zlaganje kamenčkov, od vedno je imel veliko domišljije, nikoli pa priložnosti, da bi se v to podal. »Zgleda, da sem res moral dopolniti 50 let, da sem šel v to. In ko sem pričel, se je kar naenkrat vse samo odvilo. Najprej sem v svoji trgovini naredil pot, rožo cvetov iz mozaika in potem so se počasi pričela naročila. Sodeloval sem v Ex-temporu, bil nekajkrat na razstavah, ustvaril mozaik za odprtje Akvarija Piran, ustvaril mozaik Primoža Trubarja za Evropsko kulturno dediščino, …«
Vse, kar počne, ima značilen morski pridih. »Pesek, kamenčki, školjke, vse izvira iz moje ljubezni do morja, ljubezni do mozaika in tako so pred 13, 14 leti nastali moji “piranski spominčki” .«
Še dve leti nazaj je vsako sredo v svoji trgovini organiziral otroške delavnice, na katerih so otroci sestavljali lastne mozaike iz morskih školjk in kamenčkov, ki so jih čez dan nabrali. »Upam, da bomo lahko kmalu ponovno organizirali delavnice. Saj veste, korona je vse ustavila in ustavila je tudi šolo ribolova, ki jo imamo običajno enkrat na teden, kjer se kdaj zbere tudi po 30 otrok in skupaj lovimo ribe.«
Mario poleg strasti do mozaika goji še strast do ribolova. »Sicer sem tudi športni ribič, kar pomeni, da nisem profesionalec, da bi lovil z mrežo, ampak lovim na trnk, s palico s čolna, z obale, po starem, kdaj tudi z roko. Vsi moji prijatelji vedo, kaj počnem in ko imajo kakšne posebne školjke, mi jih prinesejo na tekmovanja širom Evrope. Tako pesek kot školjke so iz Italije, Hrvaške, Črne Gore, Portugalske, … Na tak način dobi vsaka moja umetnina svojo zgodbo, ki jo ljudje radi slišijo in odnesejo domov. Zelo se trudim imeti čim več avtohtonega, čim več iz Sredozemskega in Jadranskega morja. Kot lahko vidite na fotografijah, moja domišljija nima meja. Rad okrasim šalčke, krožnike, žarnice, vaze, ogledala, pa tudi kitare.«
Vse njegove mozaike si lahko pogledate na Facebook strani »Piranski spominčki« ali na spletni strani www. mozaikmario-piran.com, sicer pa ga najdete v osrčju Pirana, na Kogojevi ulici.
»Velikokrat pridejo otroci do mene in me opazujejo pri delu. Kdaj jim podarim kakšen magnetek iz školjk in kaneštrel. Sploh otrokom s posebnimi potrebami, njim vedno dam kaj in morem reči, da vsakič, ko sem naredil kakšno tako dobro gesto, se mi je še isti dan povrnilo. Nekaj je na tem, dobro se z dobrim vrača.«
Mario je večni optimist, ki verjame, da se bomo ljudje sčasoma spremenili, da bomo postali bolj družabni, povezani in humanitarni. Sama pa upam, da se Mario ne bo spremenil. Da bo še naprej počel to, kar ga osrečuje in s tem osrečeval vse nas, tako otroke z delavnicami kot odrasle s piranskimi spominčki.
Klara Beltram
