Primož Suhodolčan z vsem srcem ustvarja za otroke, zato jih z veseljem obišče v šolah in »kolonijah«, kot so v njegovih časih rekli letovanju otrok na morju. Tudi sam ima na ta letovanja nepozabne spomine. »Bilo je prekrasno, veliko veselja in zabave. Ravenčani in Prevaljčani smo hodili v kolonije v Karigador. Bili smo kot eno, ne glede na status, zato ne bi smeli nobenega otroka prikrajšati za morje,« pravi Primož, ki jim poskuša približati ljubezen do branja tudi preko svojih slikovitih junakov. »Bral sem vedno in povsod. Oče mi je vedno govoril: branje je sreča, branje je veselje in branje je znanje. Ker pa sem po horoskopu dvojček, sem velikokrat hotel vse troje naenkrat. Pogosto mi ni uspelo, včasih pa le. Mama je bila knjižničarka v Koroški osrednji knjižnici. Tam sem preživel veliko ur. Že zjutraj, pred poukom sem bil tam, potem pa še popoldne,« se spominja pisatelj, ki mu je ljubezen do knjig v zibelko položil tudi pisatelj, oče Leopold, po katerem je deloma podedoval ljubezen do pisanja in pripovedovanja zgodb.
Večne zgodbe o ljubezni in prijateljstvu
»Ko otroke obiščem na letovanju, me zelo lepo sprejmejo. Nikoli jim ne pripovedujem težkih zgodb, temveč to, kar se mi je dogajalo v njihovih letih. Kakšne so bile zadeve glede akcije, poškodb, ljubezni. Te stvari so večne, enake so bile pred milijon leti, enake so danes in to se ne bo spremenilo. Veselje, sreča, prijateljstvo bo ostalo, razen če nam ne bo nebo padlo na glavo,« je prepričan Primož, ki ima s prijateljem tudi trgovino z ročnim orodjem. Glede na to, da še toliko napiše, ves čas obiskuje otroke in počne še veliko zanimivih stvari, ga ljudje večkrat pobarajo, kako mu to uspe.
V smehu jim odgovarja: »Tako, da vsak dan vstanem uro prej, pa ima dan 25 ur, vse lepo povežem, malo prikrajšam pri spanju, pa gre. Zdaj sem že v letih, ko sedem pred televizor, malo prestavljam daljica in nič ne gledam, zato pa raje vržem daljinca proč, grem za računalnik, na bazen ali kolo. Lenariti se mi ne da. Redkokdaj ležim in gledam v zrak in sončne zahode. Raje kaj počnem.
Nekdo, ki leži na kavču in čaka na navdih, bo težko kaj ustvaril. Nimamo vsi take sreče kot Newton s tistim jabolkom ali Arhimed s svojo banjo. Po drugi strani pa si lahko še tako naučen, imaš kreativno pisanje v malem prstu, obvladaš jezik in slovnico do zadnje podrobnosti, ampak če ni iskrice, se velikokrat ne izide. Pravi pisatelj je vedno na preži. Potrpežljivo in vztrajno opreza za vsako dobro zgodbo. Ko se zaiskri in se zgodba ulovi, sledi trdo delo, tako kot je zapisano v športnih zgodbah o Tini Maze, Goranu Dragiću, Anžetu Kopitarju, Primožu Rogliču. Verjeti moraš v svoje sanje, pri tem pa nikoli ne gre brez vztrajnosti, trdega dela in veliko treninga. Pišem pa najraje zgodaj zjutraj ali ponoči. Čez dan je toliko stvari, katerim se je treba posvetiti. Ko pride poletje, prvo sonce, zapoje prva ptica, sem že pokonci in za računalnikom. Takrat so misli jasne, ni telefonov in drugih motečih dejavnikov. Ko grem na prvo kavo, zadovoljno rečem, da sem danes že nekaj naredil. Disciplino imam po očetu in mami,« pravi in dodaja, da ga bomo letos še veliko videli na obali. Velikokrat tudi z računalnikom v roki, saj bo malo delal, malo pa užival. Čeprav je videl skoraj ves svet, obožuje Slovenijo. »V eni uri si na morju, pa v planinah, na ravnici, na Krasu … Takih stvari zlepa ne najdeš po svetu,« je sklenil.
