Nenehno se poigravam z idejo o ponovni vrnitvi na Dansko. Vem, da gre le za sanjarjenje, da se je moja zgodba z Dansko vsaj za nekaj let zaključila. Ko sem živela na severu, sem romantizirala Slovenijo in se spominjala le najlepših prednosti življenja doma, sedaj pa sem pozabila na vse neprijetne lastnosti življenja na Danskem in pogrešam življenje, ki sem si ga v skoraj petih letih ustvarila v Skandinaviji.
Pred kratkim sem petkov večer preživela na računalniku, ker sem čakala na tiskovno konferenco vlade, da bodo povedali, kakšno bo moje življenje naslednje tedne. Nisem si mislila, da bom nestrpno čakala govor vladajočih politikov, ki bodo narekovali potek mojega zasebnega življenja. Po dveh letih ne bi smela biti presenečena, da se niso držali napovedane ure in pustili čakati Slovence v negotovosti več ur in to v petek zvečer.
Ko sem že skoraj obupala in zaprla računalnik, pa so nad glasbenim programom obupali tudi na televiziji in se odločili predvajati film. Šlo je za danski film, eden mojih najljubših filmov nasploh, Druk oz. Nažgani. Druk sem si ogledala lansko leto še na Danskem in bila navdušena. Verjetno sem nanj gledala pristransko, a se mi zdi vreden ogleda tudi za vse “Nedance”. Bolj kot sama zgodba in glavna tematika filma mi je pričaralo nasmeh na obraz življenje srednješolcev in druženje glavnih junakov filma. Zdi se, da v Sloveniji vidimo pretirano nasmejane in stereotipno srečne ljudi le še v oglasih, v tistih nekaj bolj optimističnih slovenskih filmih pa je prikazana čudno pretirana sreča oz. situacije, ki jih v vsakdanu redko živimo.
Tudi odrasli se ne naveličajo življenja in uživajo v dobri družbi, hrani, pijači in majhnih trenutkih. Restavracije so nenehno polne družin in prijateljev, vsi klepetajo, na ulicah ob koncu tedna redko vidiš ljudi, ki ne bi bili nasmejani. Predvsem pa se zdi, da imajo zares dolga in trdna prijateljstva. Z istimi ljudmi, kot plešejo po maturi na tovornjakih, se potem družijo skozi vsa življenjska obdobja. Tudi v pokoju niso osamljeni, saj so skoraj vsi včlanjeni v rekreacijske ali umetniške klube, pa naj gre za veslanje, tek, obiskovanje muzejev ali pa ljubiteljsko društvo nalivnih peres. Za vsakega se najde družba. In prav to se mi zdi, da pretehta njihovo severnjaško hladnost in nedostopnost – ko postaneš prijatelj Dancu, ostaneš njegov prijatelj za vedno, nekompromisno, tudi če se odseliš na drug konec sveta. In komaj čakam, da pridejo moji Danci v Slovenijo in upam, da jim bom še vedno lahko pokazala, da znamo tudi pri nas, navkljub vsej norosti, ki se trenutno dogaja, uživati v življenju.
Nina Ločniškar
