Ugledni umetnostni zgodovinar, dr. Stane Bernik, sicer avtor dela Koper-Izola-Piran. Organizem slovenskih obmorskih mest, Mladinska knjiga Ljubljana, Medobčinski zavod za spomeniško varstvo Piran, 1968, zgradbo ob njenem splošnem učinku, ki ga nudi s svojo zunanjščino, uvršča v največjo profano arhitekturo starega Kopra. Ob siceršnji skromnosti same zunanjščine, izstopa zgolj njeno pročelje s središčnim delom v pritličju in v prvem nadstropju, kjer se nad portalom odpira trifora s polkrožnimi sklepi, v spodnjem delu pa se trifora zaključuje s kamnito balustrado. Pod napuščem poteka profiliran zidec, v osi portala pa se v vrtnem zidu odpira prosto stoječ rustikalni portal z ravno dvokapno strešico in s profiliranimi sklepi ob straneh. V letih 1920-1925, ko je zgradba nosila ime »Liceo Carlo Combi«, je portal foto-dokumentiral Pietro Opiglia in se danes hrani v tržaškem »Splošnem katalogu kulturne dediščine« (Catalogo generale dei Beni Culturali) nekdanje Julijske krajine.
Mnogo bolj od skromne zunanjščine, je zanimiv in razgiban njen historiat oziroma pomen, povezan predvsem z obdobjem, ko je v zgradbi deloval »Collegio dei Nobili«. Izgradnjo samega šolskega poslopja povezujemo z velikimi spremembami, ki jih je na verskem in kulturnem področju zaznati po Tridentinskem koncilu (1545-1563) oziroma v času protireformacije. Med drugim je bil eden od sklepov koncila posvečen izgradnji semenišč, kjer naj bi se v novem verskem duhu vzgajala zlasti plemiška mladina. Po tej logiki bi moral tudi tedanji Koper kot sedež škofije, dobiti svoje laično semenišče, vendar je koprska komuna šele po letu 1610 začela resneje razmišljati o ustanovitvi tovrstne šolske ustanove. Do prvega poskusa je prišlo leta 1612, vendar je bilo že v letih 1615-1617 njeno delovanje prekinjeno zaradi krvave »uskoške vojne«, kasneje pa zaradi strahovite kuge, ki je po mestih in vaseh beneške Istre pustošila leta 1630/31. Tako je šele leta 1674 dož Domenico Contarini uslišal prošnjo koprske komune za obnovo semenišča, podestat in kapitan Lorenzo Donato pa je leto kasneje zbral dovolj sredstev za pričetek rednega delovanja in lahko kot rojstni datum koprskega Collegia dei Nobili označimo 29. september 1675. A takrat šola še ni imela ustreznega sedeža, ter je sprva delovala kar v prostorih tedanje Accademie dei Risorti. Leta 1678 je dal podestat in kapitan Angelo Morosini v ta namen odkupiti nekaj hiš ob cerkvici S. Maria Nuova ter na tem terenu pričel z gradnjo šolskega poslopja. Zaradi velikih stroškov se je gradnja precej zavlekla in čeprav je prve učence sprejela že leta 1683, v prvem desetletju 18. stoletja, še vedno ni kazala dokončne podobe, kakršno vidimo danes. V prvem obdobju je šolo vodil red somaskov, z letom 1700 pa so vodenje prevzeli šolske bratje scolopi oziroma piaristi. Z njihovim prihodom je ugled koprskega Collegia dei Nobili hitro naraščal, saj so učenci prihajali iz celotne Istre in Dalmacije ter celo iz oddaljenega otoka Krfa. Šolo so obravnavali kot podružnico kolegija Nazarenov v Rimu, ki je pripadal redu piaristov. Sama zgradba je bila, kot je videti še danes, prostorna in dokaj mogočna, z dvema dvoriščema, vrtom in cerkvico S. Maria Nuova, ki pa je bila porušena v 19. stoletju. V šolskem poslopju je bilo tudi prostorno gledališče, v katerem so učenci v času karnevala pripravljali gledališke predstave, pa tudi literarne nastope in filozofske razprave, ki so jim prisostvovali tudi najvišji predstavniki mestnih oblasti. Šolo so obiskovali nekateri kasneje najvidnejši in najuglednejši predstavniki istrskega izobraženstva, kot npr. Gian Rinaldo Carli, Girolamo Gravisi, Giuseppe Tartini, Pietro Kandler, Carlo Combi, v povojnem času pa pisatelj Fulvio Tomizza.
Salvator Žitko
