Ko pomislimo na narcistično osebo, si pogosto predstavljamo nekoga, ki se hvali, zahteva pozornost, poudarja svojo pomembnost in odkrito razvrednoti druge. Toda narcistične poteze se lahko kažejo tudi precej drugače.

Človek je lahko na prvi pogled tih, občutljiv, skromen in celo negotov. Namesto z očitno superiornostjo lahko pozornost in potrjevanje išče skozi občutek, da je nerazumljen, spregledan, žrtev drugih ali tisti, ki za vse naredi ogromno, v zameno pa ne dobi skoraj ničesar.

V takšnem odnosu zato pogosto ne pomislimo, da je karkoli narobe.

Pomembno: iz posameznega stavka ali vedenja ni mogoče sklepati, da ima nekdo narcistično osebnostno motnjo. Diagnozo lahko postavi le ustrezno usposobljen strokovnjak. Tudi ljudje brez osebnostne motnje se lahko občasno vedejo manipulativno, užaljeno ali pretirano odvisno

Pozorni postanemo predvsem takrat, ko se določeni vzorci vztrajno ponavljajo in se v odnosu vedno znova znajdemo v isti vlogi.

1. »Po vsem, kar sem naredil za druge …« – vzorec plemenitega trpljenja

Eden težje prepoznavnih vzorcev je predstavljanje sebe kot izjemno dobrega človeka, ki ga drugi nenehno prizadenejo.

Takšna pripoved ima pogosto tri dele:

Jaz sem dober človek.
Drugi z menoj ravnajo nepravično.
Kljub temu ostajam dober.

Človek lahko govori o tem, kako vedno pomaga drugim, koliko je pripravljen odpustiti, koliko daje v odnosih in kako pogosto je zaradi svoje dobrote na koncu prizadet.

»Preveč mi je mar za ljudi.«

»Vedno poskušam narediti prav.«

»Za druge bi naredil vse.«

»V tistem odnosu sem dal vse od sebe.«

»Vedno znova odpuščam. Takšen pač sem.«

Nič od tega samo po sebi ni problematično. Nekdo je lahko dejansko doživel veliko krivic in je lahko resnično požrtvovalen. Ključno vprašanje je nekaj drugega: ali je v njegovih zgodbah sploh prostor za lastno odgovornost? So za propadle odnose vedno krivi drugi? So nekdanji partnerji vsi sebični, nehvaležni ali problematični? Je oseba v vsaki zgodbi tista, ki daje, razume in odpušča, drugi pa tisti, ki jemljejo?

Pri prikritem narcističnem vzorcu lahko trpljenje postane del identitete in način pridobivanja pozornosti, občudovanja ter posebnega položaja.

Ne gre več samo za: »Zgodilo se mi je nekaj bolečega.«

Sporočilo postane: »Poglej, kako dober sem, čeprav drugi tako slabo ravnajo z menoj.«

Kako se lahko ob tem počuti druga oseba?

Sprva predvsem sočutno. Želimo poslušati, pomagati, pomiriti in dokazati, da mi ne bomo še eden od tistih, ki bodo to osebo razočarali. In prav tu lahko nastane past. Ker smo slišali, koliko ljudi jo je že prizadelo, postajamo previdnejši pri postavljanju meja. Nočemo biti »še ena slaba oseba«. Zato toleriramo vedenje, ki ga sicer ne bi.

Koristno vprašanje je: Ali ob tej osebi čutim, da imam pravico reči ne, ne da bi zaradi tega postal slab človek?

 2. »Mislil/a sem, da si drugačen/na« – ko se meja spremeni v dokaz sebičnosti

Drugi pogost vzorec je vzbujanje krivde. Pri tem ni nujno kričanja, žaljenja ali groženj. Manipulacija je lahko zelo mehka. Recimo, da nekaj zavrnemo.

Odgovor je: »Mislil sem, da sva na isti valovni dolžini.”

Ali:

»Nisem pričakovala tega od tebe.«

»Očitno sem te narobe ocenila.«

»Mislil sem, da lahko računam nate.«

Takšni stavki imajo posebno moč, ker pogovor neopazno premaknejo. Ne govorimo več o tem, ali imamo pravico nekaj zavrniti. Nenadoma govorimo o tem, kakšni ljudje smo. Naša meja tako ni več samo meja. Postane dokaz, da smo sebični, hladni, nehvaležni ali brezčutni.

Vzorec lahko povzamemo takole:

Jaz sem razumen.
Ti nisi.
Tvoje vedenje me prizadene.
Zdaj moraš to popraviti.

Za ljudi, ki jim je pomembno, da so dobri, skrbni in pravični, je takšen pritisk zelo učinkovit. Namesto da bi se vprašali, ali je njegova zahteva razumna, se začnemo spraševati: »Sem res sebičen?«

In nato naredimo nekaj, česar pravzaprav nismo želeli – predvsem zato, da bi se znebili neprijetnega občutka krivde.

Krivda še ne pomeni, da smo naredili nekaj narobe

To je pomembna razlika. Krivda je čustvo, ne dokaz. Če se nekdo ob naši meji počuti razočaranega, to še ne pomeni, da je bila meja napačna.

V zdravem odnosu lahko človek reče: »Žal mi je, želel sem si, da bi prišla, ampak razumem.«

V manipulativnem odnosu pa lahko sporočilo postane: “Če bi ti bilo res mar zame, bi prišla.«

Razlika je ogromna. Prvi človek izrazi svoje čustvo in nam pusti svobodo. Drugi svoje čustvo uporabi kot argument, zakaj bi morali narediti to, kar želi.

3. »Samo nate se lahko zanesem« – ko postanemo odgovorni za počutje drugega

Tretji vzorec je odvisnost. Na začetku lahko celo deluje kot velika bližina.

»Ne vem, kaj bi brez tebe.«

»Ti si edina oseba, ki me res razume.«

»Samo nate se lahko zanesem.«

»Ti vedno veš, kaj narediti.«

Takšne besede so lahko prijetne. Dajejo nam občutek, da smo nekomu pomembni. Težava nastane, ko se za njimi začne skrivati pričakovanje: Moje počutje je tvoja odgovornost. Oseba je nemočna, mi pa postanemo rešitev. Postopoma smo odgovorni za njeno razpoloženje, težave, odločitve, finance, konflikte ali občutek varnosti.

Ko poskusimo del odgovornosti vrniti nazaj, lahko pride naslednji korak:

»Če bi ti bilo res mar, bi mi pomagal.«

»Zdaj me boš pustila samega?«

»Ob vsem, kar prestajam?«

Vzorec tako postane:

Jaz ne zmorem.
Ti me lahko rešiš.
Če me imaš rad, me moraš rešiti.

Toda bližina ni enako kot odgovornost za življenje druge odrasle osebe. V zdravem odnosu lahko prosimo za pomoč. Lahko potrebujemo drugega. Lahko smo ranljivi. Razlika je v tem, ali lahko druga oseba reče *ne*, ne da bi bila za to kaznovana z užaljenostjo, molkom, očitki, razvrednotenjem ali vzbujanjem krivde.

Najpomembnejše niso besede, ampak ponavljajoči se vzorec

Noben od navedenih stavkov sam zase ne pomeni, da imamo opravka s prikritim narcisom.

»Ne vem, kaj bi brez tebe« lahko nekdo izreče v trenutku iskrene hvaležnosti.

»Prizadelo me je, da nisi prišla« je lahko povsem zdravo izražanje čustev.

Tudi pripovedovanje o krivicah, ki smo jih doživeli, ni narcizem. Pomemben je vzorec skozi čas.

Zato je morda koristneje kot vprašanje »Ali je ta človek narcis?« postaviti druga vprašanja:

 Ali lahko v tem odnosu rečem ne?
Ali lahko izrazim drugačno mnenje brez kaznovanja?
Ali so moja čustva enako pomembna kot njegova/njena?
Ali prevzema odgovornost za svoje napake?
Se zna iskreno opravičiti, ne da bi odgovornost na koncu prenesel name?
Ali njegove/njene težave postopoma postajajo moja odgovornost?
Ali moram vedno znova dokazovati, da sem dobra, zvesta ali skrbna oseba?
Ali po pogovorih pogosto ostajam zmeden/a in se sprašujem, ali sem jaz naredil/a nekaj narobe?
Ali postavljam vedno manj meja, ker se bojim njegove/njene reakcije?

Prav zadnje vprašanje je lahko zelo povedno.