O možnih rešitvah za obalni prostor so razpravljali že študentje več generacij nazaj. Zloglasna letna srečanja študentov obalnih občin niso bila le priložnost za organizacijo svetovnih prvenstev v briškoli (in »mori«) v Ljubljani, temveč tudi za dokaj strokovna vsakoletna srečanja seminarske narave v Strunjanu.
Če pustimo ob strani prikrito medobčinsko sponzorko tekmovalnost v količinah in kvaliteti vina, kar je bil pri starih Grkih pogoj za uspešnost simpozija, je vredno spomniti na strinjanje o zaključkih, s katerimi imajo nekateri še danes težave.
Seminarsko-simpozijske študentske diskusije z vabljenimi strokovnjaki so ob siceršnji umetni delitvi taborov v »sedemdesetih« na apologete razvoja (kar koli bi že to bilo) in ljubitelje narave (torej tistih, ki naravo ljubijo?) postavile frontno linijo pri vprašanju ali naj glavna prometnica poteka ob obali ali v notranjosti.
Živahna srečanja niso ostala brez zaključkov, vendar ne na račun kompromisa, temveč najbolj razumne zamisli, da je nujno poskrbeti za obalno povezavo urbanih središč kot tudi za speljavo tranzitnih povezav v zaledju.
Po nekaj desetletjih se ob občasno upravičenih nestrpnostih pojavljajo pomisleki o tako zastavljenem konceptu razvoja prometne infrastrukture z alternativnimi, hitreje uresničljivimi, vendar večinoma polovičarskimi predlogi kot je npr, nadaljevanje izolske obveznice skozi tunel s priključkom na obstoječo šmarsko cesto ali dodatni pasovi na stebrih med Slavčkom in Bošamarinom (Mercatorjem). Mimogrede: tudi odprava vinjet ali širitev bertoške vpadnice prej kot serminske ne bo zmanjšala razmerja med osebnim in javnim prometom, ki je v Avstriji v povprečju 30%, pri na s pa le 4% v razmerju do celote.
Nedodelane rešitve pomenijo časovni odmik dolgoročnih, zato bi bilo za razliko od parcialnih iniciativ primerneje vztrajati pri dokončanju tako hitre obalne kot zaledne tranzitne avtoceste s tunelom pod Šmarjami. Ali ni slednja še vedno zakonsko opredeljena v slovenskem avtocestnem križu? Primeri pogojevanj (izsiljevanj ?) za dajanje soglasja k načrtovanim trasam, šele ko bo dokončana »una druga«, vodijo le v negativno spiralo odločanj.
Drugače je z investicijsko in časovno nezahtevnimi posegi kot bi bila lahko odprava ozkega grla pri Vina Koper z nekaj 100-metersko preureditvijo v štiripasovnico.
Zorko Škvor, Ankaran
