Usposobljeni, izučeni in izurjeni so, saj jih družba na vsakem koraku uči o nasilju. Doma, v šoli, na ulici, v medijih … Uči jih o vrstniškem nasilju, nasilju nad ženskami, nasilju nad drugačnimi in šibkejšimi, psihičnem nasilju, spolnem nasilju in o vseh oblikah najbrutalnejšega povzročanja zla in škode drugim in drugačnim. Toda dokler jim tega nekdo ne pove, ne pokaže ali ne vsili kot sprejemljiv model obnašanja, otroci ne vedo, kaj pomeni biti drugačen in kako povzročati zlo. Gre, kot pravi Shakespeare, za mržnjo, ki je že tako dolgo vtkana v sprti družini, da nihče več ne ve, od kdaj in zakaj. Razpihovanje sovraštva po načelu »deli in vladaj« je pisano na kožo tistim, ki imajo od tega korist in odhajajo kot zmagovalci, in tudi ti si bodo izmislili vse, kar je lahko predmet razdora in kamen spotike. In mi bomo verjeli. V Shakespearovem primeru je to lik Kneza, v našem pa vsak, ki odloča in je predstavnik oblasti. Romea in Julijo smo umestili na igrišče; igrišče kot prostor igre odločevalca in igrišče kot prostor otroštva, stkanega iz nasilja. Samo ena, na prvi pogled naivna podrobnost, lahko spremeni tokove, v katere smo si, pogubljajoč sami sebe, drznili vstopiti. Samo ena, na videz smešna stvar lahko prepreči, da nam otroke ubijejo tisti, ki so jim orožje položili v roke. Samo ena, na videz šibka stvar, lahko v nas ohranja človeka, in to je ljubezen. Tisti, ki so rojeni v sovraštvu, nanjo nimajo odgovora, molčijo. Nam bo kot družbi uspelo, da ji utrdimo pot ali bomo vedno znova verjeli manipulatorjem in tako zapravili še zadnjo priložnost za preživetje? Bomo rešili ljubezen ali za vedno potonili v sovraštvu? Bomo dovolili otrokom, da se imajo radi ali ne? Komu to ustreza?
Naša uprizoritev Romea in Julije bo razigrana, vedra, mladostna, v dialogu s sedanjim trenutkom, nenavadna, hitra in duhovita, a bojim se – grenko resnična.
Sonja Petrović, režiserka uprizoritve
