Začnimo s primerom, ki ga zagotovo vsi poznamo. Janja je povprečna pripadnica generacije milenijcev. To so osebe rojene med letoma 1981 in 1996. Zanje je značilno, da imajo manjše število otrok, kot so ji imeli njihovi starši (generacija baby boomerjev), so odrasli v dobi interneta, obvladajo mobilno tehnologijo in vse, kar ta prinaša. Milenijci, znani tudi kot generacija Y, so pogosto označeni kot prva globalna generacija. In Janja je res tipičen primer. Rojena je v Jugoslaviji v začetku osemdesetih let tega stoletja. Doma in v šoli je poslušala, kako ji bosta le delavnost in izobrazba prinesli nekaj v življenju, zato se je po z dobrim uspehom končani gimnaziji vpisala na fakulteto. Študij je po slovenski navadi nekoliko zavlekla in na trg dela vstopila leta 2007. Stara 26 let, z diplomo humanistike v žepu in delovnimi izkušnjami povprečnega študenta – iz gostinstva. Prepričana, da je pojedla vse znanje tega sveta, se je lotila iskanja zaposlitve, a je hitro ugotovila, da jo brez izkušenj nihče ne bo zaposlil. Medtem ko je užaljeno ugotovila, da mora krepko znižati svoja pričakovanja, če želi zaslužiti kakšen tolar, je iz ZDA k nam udarila finančna kriza. Služb, ki so zahtevale njeno izobrazbo, je bilo vse manj in na koncu je kot diplomantka mednarodno ugledne slovenske univerze priložnostno (beri prekerno) delala zdaj tu, zdaj tam. Enkrat je celo nadomeščala bolniško odsotnost. S časom pa je tudi nad njeno kariero posijalo sonce in pristala je za … točilnim pultom. Ponovno. Seveda to ni bila običajna betula, v kakršnih je delala med študijem. Bil je na novo odprt gastro pab, z vrhunsko kulinarično ponudbo in lično opremljen. Teh v Slovenski Istri ni veliko in obetala se mu je svetla prihodnost. Prakse, da delavcem nakaže minimalno plačo, ostalo pa da na roke, se je posluževal tudi ta gostinec, kar pa nikogar od zaposlenih ni zares motilo. Vse je šlo kot po oljčnem olju do trenutka, ko je nekdo na drugem koncu sveta v ne tako fini oštariji pojedel ne prav vrhunsko pripravljenega netopirja. A tudi, če se ne šalimo, je covid s Kitajske povzročil še eno krizo neslutenih razsežnosti. Gostilne so zaprle. Janja je bila ponovno na začetku. Imela je 37 let, diplomo humanistike in skoraj 7 let delovne dobe.
Kateri prijatelj, sorodnik, sosed vam je prišel na misel ob branju zgornjih vrstic? Ni čudno, da verjetno več kot eden. Ta primer jasno razgalja nekatere pasti našega pokojninskega sistema, a zadeve vseeno niso tako črne, kot nam jih želijo nekateri naslikati. Da bomo lažje razumeli vse nevarnosti in se hkrati pomirili, da je položaj več kot obvladljiv, si poglejmo nekaj dejstev o slovenskem pokojninskem sistemu.
Pokojninska blagajna ni prazna
V slovenskih medijih, ki se praviloma naslanjajo na ugotovitve in raziskave institucij, kot so Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Evropska unija (EU) in Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), pogosto zasledimo apokaliptične napovedi o našem pokojninskem sistemu, ki je tik pred razpadom, o prazni pokojninski blagajni, in da zanamci pokojnin ne bodo dobivali. Slovenski pokojninski sistem ne bo razpadel. Vanj trenutno priteka dovolj sredstev iz prispevkov zaposlenih in delodajalcev (približno 5 milijard evrov), ki jih ZPIZ namenja za pokojnine. V to malho se steče še dobra milijarda evrov iz proračuna in nekaj »drobiža« (več deset milijonov) iz upravljanja državnega premoženja, a so ta sredstva v večini namenjena za ostala izplačila in dodatke po raznih zakonih (npr.: veteranski dodatek) ter zdravstveni prispevek. Zelo zanimiva je tudi trditev o suši v pokojninski blagajni. V Sloveniji, tako kot drugod po Evropi, pokojninski sistem funkcionira po principu »pay as you go«. To pomeni, da se pokojnine vsak mesec financirajo s prispevki aktualnih zavarovancev in po potrebi iz drugih davkov. ZPIZ vsak mesec zbere toliko denarja, kot ga potrebuje za izplačilo pokojnin. Gre za sistem, v katerem zaposlena populacija sproti prispeva denar za starejše in hkrati pričakuje, da bodo naslednje generacije zaposlenih prispevali zanjo.
Ne delali, živeli bomo do smrti
»Delati bomo morali do smrti,« pa se pogosto sliši v razpravah, ki smo jim včasih pravili »šank« debate. Te so bile rezervirane za opite moške, dandanes pa splet omogoča, da lahko neumnosti klatijo vsi. Razlika je le v številčnosti publike. Skratka: povprečen Slovenec ne bo nikoli delal do smrti. V resnici smo država z eno najnižjih stopenj delovne aktivnosti v starostni skupini od 55 do 64 let v Evropski uniji. Za primerjavo: na Švedskem je v tej starostni skupni zaposlenih 45 % aktivnega prebivalstva, v Sloveniji pa le 19 %. To pomeni, da bo moralo preteči še veliko vode, preden bomo Slovenci »delali do smrti«. V resnici imamo tukaj še veliko neizkoriščenih potencialov.
Ostanite mirni, vsi boste dobili pokojnino
Preden se lotimo na začetku opisanega primera, še osrednja skrb Janjine generacije, ki v ospredje postavlja bojazen oz. kar prepričanje, da zanje pokojnin ne bo. Odgovor na to vprašanje je v bistvu naslednje: »Nas bodo naši otroci in vnuki pustili umreti od lakote in v revščini?« Ne, to se (verjetno) ne bo zgodilo. Družbe skrbijo za svoje starejše in onemogle člane vse od pamtiveka dalje in kljub delnemu razpadanju družbenega tkiva, ki sta ga povzročila najprej finančna in nato zdravstvena kriza, bo tako tudi v prihodnje.
Nizke plače in demografski pritiski
Eden najbolj znanih slovenskih zapornikov, ki se je med prestajanjem kazni na Dobu potopil v makroekonomske agregate, državne račune in sisteme, Bine Kordež, je slabo leto nazaj na blogu ekonomista Jožeta P. Damijana dokazal, da je glavna težava pokojninskega sistema višina prejemkov zaposlenih. »Če skupaj kar 134 tisoč zaposlenih prejema manj kot 850 evrov letno, iz teh vplačil pač ne morejo pričakovati 620 evrov pokojnine in razliko mora zagotavljati država iz drugih virov. Primanjkljaj torej izhaja iz nizkih plač in nizke ustvarjene vrednosti,« je zapisal. Zveni znano? Na prvi pogled morda ne, vendar poglejmo Janjo. Zaposlitev v gostinstvu ne ustvarja velike dodane vrednosti, a ji je omogočila dostojno življenje. Večja težava je način izplačevanja plač, ki ga je dogovorila z delodajalcem: pol na račun (minimalec) in pol na roko. Tako se je v pokojninsko blagajno steklo manj denarja, kot bi se ga moralo. Posledici sta dve. Prva je, da mora država manjko vplačanih prispevkov financirati iz proračuna, namesto da bi ta denar porabila recimo za raziskave in razvoj in druga, da bo Janjina pokojnina sila borna. Če v Sloveniji želimo, da bo vsak državljan v pokojninsko blagajno vplačeval tisto višino prispevkov, ki bo sorazmerna z njegovim zaslužkom, moramo povečati nadzor nad dejanskimi zaslužki državljanov. Ali bolje, prispevati k zvišanju njihove družbene odgovornosti.
Drugi rešljiv izziv so demografski pritiski. Slovenska družba se stara. In to relativno hitro. Naravni prirastek je nizek, migracij v Slovenijo od zunaj pa malo. Janjina generacija je na trg dela vstopil pozno, generacija za njeno pa manj številčno, po drugi strani pa sta se generaciji Janjinih staršev in starih staršev upokojili precej zgodaj (prvi naval v penzijo se je zgodil že ob osamosvajanju leta 1991) in bilo jih je veliko več. Tudi zaradi tega, ker Janja otrok (še) nima, se ji upravičeno poraja vprašanje, kdo bo delal (vplačeval) za njeno pokojnino. Ko se je rodila (1981), so na enega upokojenca delali štirje zaposleni. Zaradi zgodnjih upokojitev je ta številka leta 1991 padla na dva zaposlena na enega upokojenca. Danes je na enega upokojenega 1,77 zaposlenega. Vse analize kažejo, da bo Slovenija ob takem tempu in ob nespremenjenem pokojninskem sistemu med vsemi članicami Evropske unije nosila najvišje stroške staranja.
Na mladih pokojninski sitem stoji
Uspešna reforma pokojninskega sistema se mora začeti pri mladih, saj so oni tisti, ki bodo v »nov« sistem prispevali in kasneje od tega tudi nekaj imeli. Naloga države je, da ustvari okolje, ki bo zanje privlačno in predvsem varno. Privlačno, da ne bodo odhajali v tujino in varno, da se bodo lahko mirno posvečali tistemu, kar znajo, ne da bi pri tem mislili, kako se bodo prebili skozi mesec. Na drugi strani se morajo mladi zavedati, da bodo tudi oni enkrat v pokoju. Kakršno seme seješ, tako žito boš žel. Toliko, kolikor bodo v sistem prispevali, toliko bodo od njega imeli.
Aja, kaj pa Janja? Pandemijo je nekako preživela. To, da nima otrok, ji je šlo na roko, saj je komaj zase lahko poskrbela. Pomagala sta ji starša, ki sta bila varno v pokoju, streho nad glavo pa jim je delala hiša, kupljena po Jazbinšku. Osnovne potrebe je imela zagotovljene. Med zaprtjem se je prijavila na nekatere oglase o zaposlitvi in službo dobila v oddelku marketinga nekega večjega podjetja. Sedaj skrbi za promocijo njegovih blagovnih znamk na družbenih omrežjih. Spoznala je, da tudi vrabec v roki prej ali slej odleti in zato je odslej več upanja položila v goloba.
