Piranski župan Đenio Zadković je pred približno mesecem dni objavil, da občina Piran odstopa od načrtovane gradnje ribiškega pristanišča na Seči. Zakaj se je to zgodilo potem, ko je vse kazalo, da tokrat Piranu ne more spodleteti? Očitno so mnogi, ki soodločajo o tem projektu, v žepih trdno držali fige, se niso razumeli, so bili površni, nenatančni, nesposobni dogovorov ali pa preprosto niso imeli sreče.
Zakaj se pri tem projektu v Piranu tako zapleta?
V piranski občini vsaj že 20 let govorijo o tem, da je Jernejev kanal in pristanišče na Seči sramota za okolje, za krajinski park in podobo občine nasploh. V Jernejevem kanalu so se razmere v zadnjem letu nekoliko spremenile (na bolje), ko je upravljanje divjega pristanišča prevzelo Okolje Piran, ki ga vodi Gašpar Gašpar Mišič. Vse tudi kaže, da bo Okolju kmalu uspelo pridobiti vse potrebno za obljubljeno gradnjo lesenega mostovža vzdolž kanala, kar bo nedvomno bistveno popravilo podobo in urejenost priljubljenega in cenjenega koščka piranske občine.
Toda neurejenost ob izlivu tega kanala bo ostala. Piranska občina je že leta 2005 sprejela prostorski (lokacijski) načrt, ki je predvidel način ureditve kanala in pristanišča. Ob začetku mandata Đenia Zadkovića je vse kazalo, da se bodo kmalu lotili urejanja ribiškega pristanišča na Seči, saj je imela občina dobro izkušnjo z ureditvijo podobnega pristanišča v strunjanski Stjuži. Tudi za ureditev tamkajšnjega pristanišča, ki so ga dogradili leta 2016, so prejeli nepovratna sredstva iz evropskega sklada za ribištvo. Prenova pristana v Strunjanu je stala 972.000 evrov, od tega so iz evropskega sklada za ribištvo prejeli 676.000 evrov. V pristanu so dobili 13 privezih mest za manjše ribiške čolne (do 8 metrov) in eno začasno privezovališče za plovilo dolžine 18,5 metra. Problem poglobitve plovnega kanala in pristana so tedaj rešili tako, da so izkopani mulj uporabili za utrditev brežin Stjuže, ob ustju plovnega kanala pa so zgradili 30 metrov dolg skalomet in utrdili še drugo obalo s skalometom, da so obalo in pristanišče zaščitili pred valovanjem in poplavami.
Pravnomočno gradbeno dovoljenje z vsemi soglasji
Potem ko piranski občini prvič ni uspelo prvič pravočasno pripraviti projektov za pridobitev evropskih sredstev, so 9. decembra 2020 pridobili pravnomočno gradbeno dovoljenje za pristanišče Seča. S projektom gradnje pristanišča, za katerega so sprva predvidevali investicijo v višini 2,5 milijona evrov (od tega okoli dva milijona iz evropskega ribiškega sklada) ni soglašalo več civilnih iniciativ iz piranske občine. Te so zahtevale racionalizacijo in gradnjo pristanišča s kamnitimi bloki. Projekt so popravili, zaradi česar seje podražil na 4,15 milijona evrov. Po besedah Karmen Pines, vodje občinskega urada za investicije, je približno 700.000 evrov k podražitvi dodala zahteva, da se pomole in obalo obda s kamnito oblogo, 300.000 je šlo na račun dodatnih arheoloških izkopavanj, 600.000 evrov pa na račun podražitev v gradbeništvu.
Leto dni po pridobitvi gradbenega dovoljenja in več kot dve leti po izdaji pozitivnega mnenja Direkcije RS za vode (izdano 4.9. 2020) je direkcija za vode 10. decembra 2021 seznanila občino Piran, da so spremenili projekte za nasipe v Dragonjo in da izkopanega mulja ne potrebuje več. V mnenju Direkcije za vode, ki je bilo osnova za pridobitev gradbenega dovoljenja, je zapisano, da se bo približno 30.000 kubičnih metrov mulja začasno (do leta 2024) odložilo na zapuščenem solinskem polju Piča. In nadalje, dobesedno: »Osušeni mulj se bo porabil za obnovo porušenih in posedlih nasipov na območju krajinskega parka Sečoveljske soline.«
Napake v računih
V Direkciji za vode so izračunali, da je projektant za sanacijo desnega brega Dragonje naredil veliko napako in da bi za utrjevanje tamkajšnjega nasipa potrebovali zgolj 3000 kubičnih metrov blata. Tako bi ostalo 18.300 kubičnih metrov mulja iz ribiškega pristanišča neporabljenega. Toda takšne količine blata si na opuščenem solinskem polju ni mogoče privoščiti.
Položaj je skušal v kasnejših tednih rešiti direktor Solin Klavdij Godnič, ki je menil, da bi lahko mulj vgradili v nasip levega brega Jernejevega kanala (3.400 kubičnih metrov) in 8.000 kubičnih metrov v nasip kanala Pichetto. Občinski projektanti so ugotovili, da bi lahko znižali zahtevano globino morja v pristanu z 2,5 metra na 2 metra in bi tako imeli le 12.000 kubičnih metrov mulja. Toda Zavod za varstvo narave, Zavod za varstvo kulturne dediščine in Direkcija RS za vode so 9. marca letos nasprotovali odlaganju mulja za nasip na Pichettu.
Navkljub zapisanemu dejstvu, da se bo mulj odlagal na bližnjem solinskem polju in da se bo uporabil za sanacijo nasipov v solinah, iz česar so v občini Piran sklepali, da bo odloženo blato uporabila državna Direkcija RS za vode, so iz direkcije sporočili, da tega blaga ne potrebuje in da bi porabili več kot en milijon evrov, če bi hoteli uporabiti to blato za nasip pri Dragonji tako, kot je bilo sprva načrtovano.
Eno pravi Direkcija za vode, drugo razumejo Soline
Direkcija RS za vode je na naša vprašanja pojasnila, da ne potrebuje mulja za nasipe, ker oni za utrjevanje nasipov uporabljajo tisto blato, ki ga izkopljejo tik ob nasipu, ki je potreben popravila. Prenos mulja s Piče na oddaljene nasipe bi bilo neracionalno in ekonomsko neupravičeno. Na naše vztrajanje, ali ne gre za spremembo vsebine dogovora, ki je bil zapisan v izdanem mnenju za pridobitev gradbenega dovoljenja, so z Direkcije odgovorili, da bi izkopani mulj lahko v solinske nasipe vgrajevala tudi občina Piran. »Izdano pozitivno mnenje na projektno rešitev ne prejudicira tega, da bo Direkcija nastopila kot soinvestitor pri izvedbi ribiškega pristanišča, temveč zgolj to, da projektu, kot ga namerava izvesti občina Piran, z vidika vpliva gradnje na vodni režim in stanje voda, ne nasprotuje.«
Nekoliko drugače je mnenje Direkcije za vode razumel direktor Solin Klavdij Godnič. Razpolaga namreč z dopisom bivše vodje koprskega sektorja Direkcije RS za vode Zorke Sotlar (s 4. septembra 2020), v katerem pravi, da se bo posušeni mulj porabil za sanacijo nasipov ali kanalov Drnice, Dragonje, kanala sv. Jerneja, za visokomorske čelne nasipe in celo za utrjevanje Drnice ter Dragonje s pritoki. »Za obnovo teh nasipov skrbi in dela financira Direkcija RS za vode, izvaja pa jih VGP Drava. Odcejen mulj naj bi se porabil v sklopu gradbenih del, predvidenih v Dokumentu identifikacije investicijskega projekta, ki na območju solin in na vodotokih zunaj solin do leta 2024 predvideva naložbo 20 milijonov evrov,« je odgovoril Klavdij Godnič.
Ali je res za vse kriv le napačen izračun količine mulja?
Iz zapisanega sklepamo, da je bilo do decembra 2021, torej še eno leto po pridobitvi pravnomočnega gradbenega dovoljenja povsem jasno, da bo občina Piran kot investitor lahko začasno odlagala mulj na Piči in da bo osušen mulj s pridom uporabljen na različnih delih solin. Vodja koprskega sektorja Direkcije za vode Rok Velišček je podvomil v upravičenost nekaterih projektantskih rešitev za sanacijo in uporabo mulja potem, ko je izračunal, da so količine mulja iz ribiškega pristanišča prevelike.
Investitor občina Piran pojasnjuje, da je količine mulja izračunal projektant na podlagi zahtev, ki jih je za pristanišče postavila Uprava RS za pomorstvo.
Lean Fonda iz ribogojnici Fonda, pravi, da bi za potrebe njihovih plovil več kot zadoščalo, če bi z morskega dna v pristanu in v kanalu odkopali 4000 do 7000 kubičnih metrov mulja. Njihovo največje plovilo, ki je tukaj privezano vse od leta 2003, meri 15 metrov v dolžino in ima 1,45 metra ugreza. Ob povprečni vodni gladini in plimah lahko izplujejo, ob osekah pa ne. Če bi torej morje poglobili za dober meter, bi bili za več let mirni. Ne ve pa, kakšne so natančne zahteve uprave za pomorstvo, ki lahko izda uporabno dovoljenje pristanišču le ob izpolnjevanju vseh varnostnih zahtev.
V Piranu se rado sfiži
Nasprotniki projekta ribiškega pristana zatrjujejo, da je projekt predvidel privezovališče za prevelika plovila, da krajinski park tega ne prenese, da so načrtovalci pretiravali z obsegom izkopa mulja, kot tudi s količinami betona in z neupoštevanjem tradicionalnih pristopov urejanja pristanišča.
Zagovorniki pristanišča pravijo, da v bližnji škver plujejo tudi daljša plovila z večjim ugrezom, da torej investicija nikakor ne rešuje samo ribičev in ribogojcev. S posegom bi uredili tudi novo zajetje sveže morske vode za solinarje (zdaj vodo zajemajo iz bližine pristanišča in škvera, potem bi ga z odprtega morja). Uredili bi delovne površine za ribogojce, da bi lažje in na bolj urejen način skrbeli za svojo dejavnost. Poskrbeli bi za fekalne vode, vodovod in elektriko, ekološke otoke, pa tudi za številne sprehajalce, ki gredo mimo tega pristana. Sedanji nered ob njem nikakor ni v ponos krajinskemu parku. Pa tudi okolju je neprijazen.
Seveda nekateri v celoti nasprotujejo ribištvu in ribogojstvu pod Sečo in bi ta prostor radi izkoristili za svoje užitke ali interese. Toda občina in država se za zdaj še nista (povsem) odpovedali ribištvu in skušata vsaj ustvariti vtis, da jima je veliko do ribičev. Ribiški pristan na Seči je primer, pri katerem očitno ni dovolj volje (ali sposobnosti) različnih služb, da bi skupaj z dogovori in sporazumi našli primerno rešitev za ribiško dejavnost in uredili degradirano okolje tudi v javno korist. Celo tedaj, ko investitor pridobi vsa soglasja in dovoljenja za projekt, se v Piranu sfiži.
Boris Šuligoj
