V času karantene se je življenje upočasnilo. Zmanjšal se je tudi promet in hrup na morju in v Piranskem zalivu so zaplavali mogočni tuni. Ali gre to res pripisati karanteni? Koprski ribič, Silvano Radin je prepričan, da temu ni botrovala samo karantena. Kot je pojasnil, ribiči zadnje čase opažajo, da je v morju prisotnih več tunov. »Ne vem, če je k temu prispevala samo karantena. Mislim, da Italijani na vhodu iz Sredozemlja v Jadransko morje ne postavljajo več stoječih mrež za lovljenje mečaric. Ko so te mreže prepovedali in tako sprostili prehod, so tudi tuni prišli nazaj v Tržaški zaliv.«
Silvano Radin je ribič že dolgo, uradno od leta 1989. Odkar je ribič, lovi približno iste vrste rib. »Vsako leto je kakšne vrste več, ampak na splošno gledano ni velikega odstopanja,« je pojasnil. Radin je mnenja, da je rib dovolj, čeprav se ribiči večkrat pritožujejo, da jih ni. Ob tem je spomnil, da so včasih lovili veliko več, saj so velike Delamarisove barke lovile ogromne količine modrih rib. »V tistih časih je bilo seveda veliko več ulova. Potem se je to končalo, tudi manj ribičev je ostalo, saj so nekateri dali barke na razrez, ker so za to dobili evropski denar. Mi ribiči smo ostali na približno enakem ulovu kot prej,« še doda Radin. Tako kot je prepričan, da je rib v slovenskem morju dovolj, je tudi mnenja, da s tem lahko preživi. Priznava, da je včasih težko in da je dobro imeti še kakšno dodatno dejavnost. Sam ima ribarnico, drugi ribiči se znajdejo drugače. Nekateri imajo poleti barko za prevoz potnikov.
»Večji ribiči, ki lovimo z vlečnimi mrežami, ulovimo največ molov in muškatnih hobotnic. Pozimi mole, v juliju muškatne hobotnice, avgusta se že začnejo loviti majhne sipe, ki jih lovimo nekje do oktobra. Potem pridejo na vrsto do januarja jadranski lignji, nato ponovno moli in cikel se ponovi. Seveda se ulovijo v mrežo tudi druge ribe, ampak glavne so zgoraj naštete. S stoječimi mrežami lovijo manjši ribiči in so najbolj vezani na jesen in na morske liste. Vedno se pač nekaj ulovi,« je bil izčrpen ribič Radin. In kaj naredijo, če ulovijo tuna? Po njegovih besedah se to zgodi zelo redko. »Če imaš v mreži tuna, se je zgodil čudež. Seveda pa ga ne smeš prodati, saj Slovenija nima tunolovne kvote,« pripoveduje. Odkar smo namreč vstopili v EU, naši ribiči ne smejo loviti tunov. »Če slučajno uloviš tuna, ga lahko sam poješ ali pa razdeliš med prijatelje ribiče,« še dodaja. Kot pa je pojasnil, slovenski ribiči niti nimajo prave opreme za lovljenje tunov, ker se lovi na popolnoma drugačen način. Po njegovem bi to pomenilo samo veliko investicijo, ki se verjetno ne bi niti izplačala.
Med najinim pogovorom nisva mogla mimo arbitraže in velikega kupa kazni, ki jih je prejel od hrvaške policije. »Na morju nas še vedno preganjajo hrvaški policisti. Po arbitraži smo slovenski ribiči začeli upoštevati arbitražno mejo, Hrvati pa ne in njihovi ribiči še vedno lovijo do polovice Piranskega zaliva. Prav tako se policija pripelje do polovice, čeprav je arbitraža določila, da nam pripadata 2/3 zaliva,« je pojasnil. Ob tem je dodal, da jih na arbitražni meji vedno popišejo hrvaški policisti, jih poslikajo in jim pošljejo kazen. »Zaenkrat še nobena kazen ni pravnomočna, sedaj smo začeli dobivati šele kazni za leto 2019. Ne vem, kako in kdaj bodo to rešili. Trenutno vse stoji, kazni pa prihajajo, jaz jih imam že cel kup,« mi razloži Radin in pokaže sliko kupa prejetih kazni. Radin je mnenja, da če slovenski ribiči hodijo do arbitražne meje, jih Hrvati nimajo pravice kaznovati, saj je to zaenkrat edina priznana meja in morali bi jo upoštevati.
O ribah v slovenskem morju sem se pogovarjala tudi s prof. dr. Lovrenc Lipejem, iz Morske biološke postaje Piran, ki je del Nacionalnega inštituta za biologijo v Ljubljani. Kot mi je povedal, so doslej evidentirali 243 različnih vrst rib, kar je zelo veliko, če vemo, da jih je v celotnem Jadranskem morju 444. Od teh 243 se jih redno pojavlja nekaj več kot 100 različnih vrst, nekatere se pojavljajo neredno, nekatere pridejo slučajno in nekatere so bile zabeležene le v majhnem številu slučajev. So tudi vrste, ki jih že skoraj 100 let nismo videli v slovenskem delu Jadrana. Ribje populacije na Morski biološki postaji Nacionalnega inštituta za biologijo spremljajo neprekinjeno od leta 1999, vendar gre za spremljanje obrežne ribje združbe, tujerodnih vrst in vrst povezanih s procesom tropikalizacije.
Prof. dr. Lovrenc Lipej
Na moje vprašanje o večjem številu tunov v slovenskem morju mi je odgovoril, da se pojavljajo, vendar nima konkretnih podatkov, s katerimi bi lahko potrdili, da jih je v zadnjem času več kot jih je bilo. Pogovarjala sva se tudi o tem, da ribiči velikokrat rečejo, da ni dovolj rib. Meni, da zaradi tega, ker njih zanimajo le tiste ribe s komercialnim pomenom. Prepričan je, da obstajajo nekatere vrste rib, ki jih ribiči nikoli ne srečajo v svojih ulovih.
Lovrenc Lipej: »Nevarnih rib je v našem morju zelo malo. Lahko pride do poškodb pri rokovanju z morskim zmaji (domačini jim rečejo morski pajki), ko se zbodemo z njihovimi trni, vendar hujših problemov ni, saj je strup termolabilen in ga lahko nevtraliziramo z vročo vodo. Kmalu bi se lahko hipotetično zgodilo, da bo v naše vode prišel kakšen primerek tujerodnih napihovalk, ki so jih že opazovali v južnem Jadranu. Te so strupene in bi lahko povzročile kakšen problem.«
Po besedah prof. dr. Lipeja, so doslej v raziskavah potrdili, da imajo plenilci v našem morju, kot so vrste morskih golobov in morskih bičev, v tkivih visoke vsebnosti živega srebra in arzena. Poleg tega so v nekaterih morskih psih našli pri analizi njihove prehrane tudi plastične ostanke.
Petra Mežnarc
