Slovenski glasbenik, avtor mnogih priljubljenih skladb in poustvarjalec in ustvarjalec istrske glasbene dediščine. Poet,ki je svojo glasbeno podlago dobil na koprski glasbeni šoli, kasneje pa še na Akademiji za glasbo v Trstu, je svojo samostojno glasbeno pot pričel pri svojih 23 letih. Pred kratkim izdal novi single »Plešem«, kmalu pa lahko pričakujemo novo ploščo.
Kdaj si vedel, da boš življenje posvetil glasbenemu ustvarjanju?
Na to vprašanje zelo težko odgovorim, ker mi je bila glasba na nek način položena v zibelko. Izhajam iz amaterske zborovske družine in to vejo glasbe gojim še danes. Sicer ne profesionalno, ampak ljubiteljsko. Me je pa ljubezen do glasbe, ki sta mi jo dala moja starša in moji stari starši, pripeljala do tega, da sem sam pri sebi ugotovil, da bo to moje poslanstvo v življenju. Kasneje se je izkazalo tudi, da bo to glasba povezana s kulturno dediščino, ne samo v avtorskem smislu, ampak ljudski napevi, za katerimi strmim in si želim, da bi ostali še kako živi.
Kdo je »kriv« za tvoje zanimanje za istrsko kulturno dediščino?
Zanimanje za to izhaja v prvi vrsti iz moje družine, čeprav niso oni rekli, da naj to delam. Do tega sem prišel pri kakšnih dvajsetih, mogoče tudimalo kasneje, takrat ko smo se razšli s skupino Spirits. Takrat sem spoznal Luciana Klevo, to je bil velik istrski tradikalist, akademski slikar, glasbenik, igral je pri zasedbah etno folk kot so Istra Nova. On me je dejansko najbolj pritegnil k temu, da sem začel odkrivati ljudske instrumente, ki so tukaj pri nas, prej me pravzaprav to sploh ni zanimalo. Po drugi strani pa se moram zahvaliti tudi mojemu prijatelju Alenu Antoloviču, ki me je praktično približal h kantavtorski glasbi, s poudarkom na italijanskih kantavtorjih. Iz glasbenega vidika me je najbolj pritegnilo to, da so uporabljali ljudske instrumente, po drugi strani pa so odlični tekstopisci. Ta zmes me je nekako okužila in sem dobil to željo, da bi rad posnel eno tako ploščo.
Kje si dobil vsebino za to prvo ploščo?
Začel sem kot vsi raziskovalci, muzikologi. Z diktafonom sem odšel po podeželju in trkal na vrata. Sprva je bilo to zelo težko, saj so se marsikatera vrata zaprla, čim so se odprla. Ljudje me niso poznali, niso vedeli, kaj pravzaprav želim od njih. Material za prvo ploščo z istrsko vsebino sem pravzaprav dobil doma in pri ljudeh, ki sem jih poznal že prej. Pri drugi plošči pa so me ljudje začeli že klicati, da imajo skladbo, ki bi me mogoče zanimala. Na svoji poti raziskovanja sem ugotovil, da je zapisov sicer dosti, veliko je tudi izdanih knjig. Mnogi muzikologi pred mano trdijo, da komunikacija v pesmi pred nekaj generacijami, ni bila tako dobra. Se pravi, da so se določeni napevi izgubili. Jaz sem v bistvu prišel do točke, ko ne samo poustvarjam istrsko ljudsko pesem, ampak jo tudi ustvarim, naredim tekst in glasbo. Nisem želel narediti konca v smislu, to so to te pesmi in to je to. Želel sem prispevati tudi v tekstovnem, v avtorskem smislu za to našo zemljo.
Od kdaj živiš od glasbe?
Od glasbe živim nekje od svojega 23. leta. Že kar lep čas.
Kako bi opisal sam sebe? Kdo je Rudi Bučar?
Hmmm, težko bi se opredelil. Nekako mi najbolj odgovarja opis, da sem glasbenik. To pa predvsem zaradi tega, ker nisem le pevec, le kitarist, nisem le avtor, sem marsikaj v glasbi. Zaljubljen sem v glasbo, poslužujem se različnih stilov, s poudarkom na tistih, ki so mi všeč. Ker glasba je preprosto ena. Večkrat omenim eno izjavo, ki sem jo slišal od Josipe Lisac, ki pravi, da »ne postoji loša i dobra muzika, ili muzika postoji ili ne postoji« (ne obstaja slaba in dobra glasba, glasba je ali je ni). Temu mnenju se pridružujem, tudi, če ti kakšna glasba ni všeč, ne pomeni, da ni dobra. Jaz osebno poslušam zelo malo elektronske glasbe, ampak sem prepričan in vem, da je veliko odlične glasbe tudi v tem stilu.
Kako se razlikuješ od ostalih slovenskih ustvarjalcev glasbe?
Pravzaprav niti ne vem, ker ne gledam na to, da bi se od koga razlikoval. Nimam potrebe po tem, da bi iskal neko drugačnost, zaradi tega, da bi bil drugačen. Delam tisto, kar mi narekuje srce in pri tem uporabljam vso tisto znanje, ki sem si ga do sedaj pridobil.
Kje si dobil navdih za novi single »Plešem«?
Štorija je zelo preprosta. Eno jutro, ko sem odložil sina v šoli, sem odšel na kavo. In med tem, ko sem pil kavo, je v bistvu priplesal en gospod, ki je ena znana izolska faca, čeprav ne vem, kako mu je ime, ampak ga vsi poznamo. Kakorkoli, on je priplesal na kavo, jo spil in odplesal naprej. In takrat sem si rekel, »Rudi poskusi skočiti v to glavo in poglej, kaj v tej glavi pravzaprav je«. Govorim o drugačnosti, govorim o posebnosti, čeprav imata tudi ta dva izraza nek širši pomen kot včasih. Predstavljal sem si enega človeka, ki v bistvu ni toliko odvisen od sistema, čeprav na nek način smo vsi odvisni od sistema. On poskuša živeti svojo pot, svojo smer, najbrž zasluži manj kot porabi in živi svoj dan oziroma se prepusti dnevu. Ni tako organiziran kot smo ostali.
Kakšni so zaenkrat odzivi na »Plešem«?
Odzivi so zaenkrat močni in zelo lepi. Komad je na nek način tako glasbeno kot tekstovno poseben. In že to, da ga radi vrtijo, tudi če ni klišejško radijski, je to velik uspeh in mi veliko pomeni. Sem hvaležen za to.
Kakšni so načrti za prihodnost?
Določil sem si neko smer za bližnjo prihodnost. Želim si, da bi še pred poletjem izdal novo ploščo. Čaka me še veliko dela, trije, štirje singli bodo sigurno šli ven do takrat, ne belim si pa glave z datumom. Še vedno, ko sem rekel, da bo nova plošča izšla februarja, je izšla oktobra, pa ne samo po moji krivdi.
Imaš kakšen koncert kmalu?
Koncertov je veliko in večina je že razprodanih. Zanimivo je to, da še preden objavim datum na svojih spletnih portalih, je koncert že razprodan. Da bi objavil koncert, ki je že razprodan, se mi zdi nesmiselno. Sem pa počaščen, da je tako. Vedno sem si želel priti v kulturne domove, prestižne klube, gledališča in to mi je pred leti uspelo in skušam to gojiti še naprej.
Kakšno je tvoje mnenje o slovenski glasbi?
Nikoli nisem sodil oziroma ocenjeval, mogoče ker nisem tak tip. Lahko povem, kateri stili so mi všeč, in kateri malo manj, ampak glasba je ali je ni. Rad sodelujem z ljudmi in glasbami, ki so mi blizu. Rad veliko eksperimentiram, se ukvarjam z zbori in jih skušam umestiti v neko zgodbo, ki bi se marksikomu zdela nezdružljiva.
Kakšno je tvoje mnenje o raznih glasbenih festivalih in tekmovanjih? Vem, da si včasih veliko sodeloval na njih.
Vedno, ko sem odšel na festival, sem odšel s skladbo, za katero sem stal in stojim še danes in je ta skladba recimo del mojega repertoarja. Nikoli se nisem lotil festivala projektno, zmeraj sem hotel predstaviti skladbo in sebe, ne glede na zmago. Naši festivali so to kar so, imajo veliko prednosti, veliko je pa še za narediti. Zanimivo je to, da ima dosti glasbenikov veliko za povedati o naših festivalih. S tem, da če se ti na festival ne prijaviš, niti nimaš možnosti, niti pravice soditi o tem festivalu. Če se prijaviš, ga sooblikuješ. Jaz sem v nekem določenem trenutku ugotovil, da festival ni več zame in sem odšel svojo pot.
Kaj počneš v prostem času?
Rad preživljam svoj prosti čas z družino. Sicer pa se ukvarjam s športom. Šport mi je blizu. Veliko tečem, skajkam (podobno teku na smučeh), imam rad tudi šport z žogo, blizu mi je nordijska hoja, rad se po našem gričevju sprehodim s svojo psičko Izlo, ki je moja odlična trenerka.
Petra Mežnarc
Foto: osebni arhiv Rudija Bučarja
