Nekaj, kar se imenuje Savatage
Nekaj, ko kljub visokim pričakovanjem doživiš večer, ki te dobesedno izstreli v nek drug svet, kjer ne potrebuješ nobenih čudežnih pripomočkov za evforične občutke, dovolj je glasba. Glasba, ki jo z odra podajajo posebni, srčni, vrhunski glasbeniki.
Čakajoč 20 in več let
Vročina v Milanu je bila 24. junija 2025 neizprosna. Termometer je že v zgodnjih popoldanskih urah kazal krepko čez 30 stopinj, a to ni odvrnilo množice zvestih fenov, ki so se z vseh koncev Italije in širše zgrinjali pred vrata znamenitega kluba Alcatraz. Legendarni Savatage so se po dolgih letih vrnili na evropske odre. Aprila so odigrali štiri koncerte v Južni Ameriki, 13. junija pa so začeli desetdnevno evropski turnejo.
Če smo še bolj natančni … 21. aprila so v dvorani Espaço Unimed v São Paulu v Braziliji odigrali svoj prvi samostojni koncert po več kot 20 letih.
Zasedbe Savatage ne bi bilo brez ustanovitelja in “gonilnega peresa” Jona Olive, ki pa se turneje, žal, ni mogel udeležiti. Leta 2023 je namreč utrpel zlom vretenc na treh mestih, zaradi česar je pristal na invalidskem vozičku. Poleg tega so mu diagnosticirali multiplo sklerozo in Ménièrejevo bolezen, ki sta še dodatno otežili njegovo zdravje. Namesto njega je mikrofon vihtel Zak Stevens, ki se je skupini pridružil leta 1992 in pel na štirih albumih – “Edge Of Thorns” (1993), “Handful Of Rain” (1994), “Dead Winter Dead” (1995) in “The Wake Of Magellan” (1997) – preden je leta 2000 odšel in Jonu omogočil vrnitev. Jon in Zak sta sodelovala na nastopu skupine SAVATAGE na festivalu Wacken Open Air leta 2015, ki je bil tudi prvi nastop skupine na odru po premoru leta 2002.
Velika vrnitev na odre
Zaku so na odru delali družbo Chris Caffery in Al Pitrelli, ki sta poskrbela za izjemne kitarske bravure, Johnny Lee Middleton, ki je krotil bas kitaro, Jeff Plate, ki je imel pod nadzorom bobne, pridružila pa sta se jim še dva nova klaviaturista – Paulo Cuevas in Shawn McNair.
Že pred vstopom v dvorano je v soparnem ozračju lebdel poseben naboj – nekateri so nosili majice z motivi albuma Hall of the Mountain King, drugi so se spominjali slavnih devetdesetih, ko je skupina prepletla metal, progresivne elemente in simfonične aranžmaje v edinstveno glasbeno pripoved. Prvič po skoraj desetletju so Savatage znova zaigrali kot enotna zasedba, in to v razprodanem milanskem Alcatrazu, ki je pokal po šivih.
Večer so odprli Induction, hitro vzpenjajoča se power metal zasedba, ki jo vodi Tim Hansen, sin legendarnega Kaia Hansna (Helloween, Gamma Ray).
Ko so se luči zatemnile, je napetost dosegla vrhunec. Na oder so stopili legendarni Savatage in že z uvodno Welcome dokazali, da niso izgubili niti kančka ostrine ali čustvene globine. Sledila je eksplozivna Jesus Saves, kjer je vokalist Zak Stevens s svojo karizmo in prepoznavnim glasom z lahkoto zavzel dvorano. Sirens, klasika iz zgodnjih dni, je sprožila val navdušenja in dokazala, da tudi starejši komadi nosijo večno moč.
Stopnjevanje dramatičnosti
Koncert se je nadaljeval z nizom uspešnic – Another Way, The Wake of Magellan, This Is the Time so si sledile brez predaha, vsaka podprta z močnim vizualnim ozadjem in brezhibno igro svetlob. Na Strange Wings je publika pela v en glas, na The Storm pa je Al Pitrelli navdušil s čustvenim kitarskim solom, ki je požel dolg aplavz.
Balada All That I Bleed je poskrbela za enega najbolj čustvenih trenutkov večera, sploh ker so jo v živo izvedli šele drugič na tej turneji in drugič po letu 2002.
Sledila je Handful of Rain, ki je s svojo melanholično močjo in dinamično zgradbo ustvarila poseben kontrast. Ko so zazvenele uvodne note Chance, se je publika ponovno povezala v enoten zbor – ta kompozicija ostaja en največjih umetniških presežkov zasedbe.
Trojček Starlight/I Am/Mozart and Madness je predstavil kompleksnost in drznost njihovega glasbenega izraza – teatraličnost, tehnična bravura in tematska globina so se zlile v pravo mini-opereto, ki je vzdušje dvignila še za eno raven višje. Če se to sploh da … Do Dead Winter Dead in The Hourglass se je zdelo, kot da čas stoji. A vrhunec večera se je šele moral zgoditi …
Najbolj ganljiv trenutek večera
Najprej Zakovo vabilo publiki, naj pozdravi človeka, ki je vse, čemur smo priča, omogočil … Na video zaslonu se je prikazal eden in edini Jon Oliva, ustanovni član in duša skupine. Sedeč za klavirjem je postregel s prvimi notami najbolj subtilne izvedbe skladbe Believe, njegov glas pa je napolnil vse kotičke dvorane. Z občutkom in brezčasno prezenco je zapel prvi del, po refrenu, ko so se na zaslonu začele vrteti podobe Crissa Olive, pa se mu je na odru pridružil celoten bend in skupaj so ustvarili enega najbolj ganljivih trenutkov večera – ganjena publika je pela z njim, mnogi s solzami v očeh.
Ganljivost so podaljšali in pripeljali do epskega zaključka z Gutter Ballet in Edge of Thorns – klasiki, ki sta združili generacije oboževalcev. A Savatage niso mogli kar tako oditi. Dvorana je v en glas zahtevala več – in dobila še dve siloviti skladbi: Power of the Night je eksplodirala iz zvočnikov z neverjetno energijo, nato pa je vse skupaj zaključila ikonična Hall of the Mountain King, v kateri so člani benda še zadnjič pokazali svojo virtuoznost in povezavo s publiko.
Ob zadnjih tonih je dvorano napolnil občutek katarze. Savatage so pokazali, da niso le legenda iz preteklosti, temveč živa, mogočna sila, ki še vedno zna združiti moč metala, simfoničnost klasične glasbe in čustva v nepozabno doživetje. Ko so se luči prižgale, je množica zapuščala prizorišče izmučena, a izpolnjena – z občutkom, da so bili priča nečemu večjemu od le še enega koncerta.
Posnetek celotnega koncerta si lahko ogledate na Youtubu:
Setlist:
Welcome
Jesus Saves
Sirens
Another Way
The Wake of Magellan
This Is the Time (1990)
Strange Wings
The Storm
All That I Bleed
Handful of Rain
Chance
Starlight / I Am / Mozart and Madness
Dead Winter Dead
The Hourglass
Believe
Gutter Ballet
Edge of Thorns
Bis:
Power of the Night
Hall of the Mountain King
