Slovenska kulinarika se je razvijala skozi stoletja – tudi pod vplivi kuhinj sosednjih držav, kar je vodilo do razlik med jedmi.
V Sloveniji lahko različne okuse in jedi spoznavate v kar 24 gastronomskih pokrajinah in treh vinorodnih deželah, piše na strani I feel Slovenia.
Čeprav nekoč na Slovenskem mize niso bile tako bogato obložene kot danes, je marsikdo iz še tako skromnih sestavin ustvaril okuse, jedi pa so se ohranile vse do danes. Slovensko kulinariko je prečesal svetovni spletni atlas hrane TasteAtlas. Portal je sestavil 93 jedi, ki jih je uvrstil na lestvico najboljših in najslabših.
Slavila je prekmurska gibanica
Na prvo mesto se je zavihtela prekmurska gibanica, tradicionalni posladek iz Prekmurja. Ime naj bi dobila po narečnem izrazu za gubo (“güba”), saj naj bi bila sestavljena iz več gub (plasti testa) oziroma naj bi nastala s postopkom gubanja.
Izvor besede gibanica izhaja iz starih izrazov za jerbas za pecivo (“gibâničnik”, “gibâničnjak”) in peka (“gibâničar”). Do zdaj za najstarejšo znano omembo prekmurske gibanice kot sladice, ki so jo običajno uživali na poročnih slavjih, velja omemba župnika na Gornjem in Spodnjem Seniku pri Monoštru Jožefa Košiča iz leta 1828, piše na strani I feel Slovenia.
Srebrna medalja za krofe
Na drugem mestu so krofi. Po pisanju TasteAtlasa je bil “krapfen” verjetno prvi evropski krof, njegove različice pa so preplavile evropske države.
To pecivo je tradicionalno pripravljeno iz kvašenega testa, ki se na zunaj ocvre do zlate barve in hrustljavosti, v notranjosti pa ostane mehko, rahlo in zračno.
Kot navaja znani slovenski etnolog Janez Bogataj, korenine krofov segajo do cesarskega Dunaja, kjer jih je prva začela pripravljati dvorna kuharica Cecilija Krampf. Cecilijine kroglice so postopoma osvajale celotno monarhijo. Na Slovenskem so pripravljali krofe, ki so se od “cesarskih” nekoliko razlikovali po načinu priprave, velikosti in nadevih.
Bron za kremšnito
Na tretjem mestu je kremna rezina oziroma kremšnita, ki velja za posebnost Blejskega jezera.
Gre za sočno kremno torto, katere osnova je zlato, hrustljavo in masleno pecivo. Osnova je prekrita z aromatično vaniljevo kremo, stepeno smetano in plastjo tankega maslenega testa. Celotna sladica je tradicionalno posuta s sladkorjem v prahu in postrežena narezana na kocke. Zgodba o kremni rezini (ali blejski kremni rezini) se je začela s prihodom kuharja Ištvana Lukačevića v blejski hotel Park, kjer je madžarsko kremno rezino spremenil tako, da ji je dodal pravo razmerje stepene smetane, leta 1953 pa je hotel Lukačevićev “izum” predstavil javnosti, piše TasteAtlas.
Na četrtem mestu je gobova juha, sledijo potica, sirovi štruklji, bograč, kranjska klobasa, idrijski žlikrofi in kraški pršut. Med desetim in dvajsetim mestom so: matevž, ocvirki, ajdovi žganci, frtalja, prekmurska šunka, funšterc, vrtanek, vipavski pršut, obara in fižolova mineštra.
Na dnu lestvice kraški zašink in šebreljski želodec
Na dnu seznama “najboljših” so: na 83. mestu so kozjanski krapi, sledijo tuhinjska fila, belokranjska povitica, prosta povitica, poštoklja, sladka repa, šelinka, ajdenk, trnič, na zadnjih dveh mestih pa sta znašla kraški zašink in šebreljski želodec.
