Letos mineva 52 let, odkar so se v Divači zbrali nadebudni mladi glasbeniki in navdušeno igrali predvsem priredbe domačih in tujih uspešnic. Kmalu se je zasedbi pridružil Danilo Kocjančič, eden najpomembnejših slovenskih avtorjev zabavne glasbe, ki je močno zaznamoval ustvarjalno smer skupine. In ker so se številne pomembne stvari zgodile na Obali, je bila za zasedbo prelomnica leto 1976, ko je Televizija Koper – Capodistria glasbenike povabila k sodelovanju v otroški oddaji Pisani svet. Na besedila Svetlane Makarovič so ustvarili dve melodiji in prav takrat ugotovili, da jih vleče v avtorsko ustvarjanje. Kmalu zatem so za pomoč prosili Draga Misleja – Mefa, naj napiše nekaj besedil za širše občinstvo. Istega leta je izšel njihov prvi singel Če si moja. Nihče ni mogel slutiti, da je to šele začetek zgodbe, ki bo trajala več kot pol stoletja.
POGUM ZA SLOVENSKO POPEVKO
Dve leti pozneje so prvič nastopili na Slovenski popevki s skladbo Pogum. Pesem je postala ena njihovih največjih uspešnic, leta 1979 pa je izšel tudi album z enakim naslovom. Na njem so bile skladbe, ki jih poslušalci še danes prepoznajo že po prvih taktih. Album Pogum je bil posnet v ljubljanskem Studiu Akademik in ostaja eden pomembnejših dokumentov slovenske pop-rock produkcije tistega časa.
Sledila so leta intenzivnega koncertiranja in festivalskih nastopov. Prizma je bila redna gostja Slovenske popevke, Melodij morja in sonca, Zagrebškega festivala, Opatijskega festivala in številnih drugih glasbenih srečanj doma ter v nekdanji Jugoslaviji.
NOSTALGIČNI SPOMINI
A če danes kdo misli, da je bilo festivalsko življenje predvsem stres in tekmovanje, se člani spominjajo drugače. Ladi Mljač pripoveduje: »Takrat je Slovenska popevka trajala skoraj ves teden. Najprej spoznavni večer, nato tonske vaje, televizijske generalke, pikniki, prvi festivalski večer in veliki finale. Glasbeniki so bili nastanjeni v hotelih, za vse je poskrbela RTV. Bilo je veliko druženja, smeha in nepozabnih zgodb. Podobno je bilo tudi med snemanjem plošč. Člani skupine smo več dni bivali v hotelih in snemali v najboljših studiih, kot so Akademik, Tivoli in Metro. Stroške je krila Kasetna produkcija RTV Ljubljana. Glasbeniki smo živeli glasbo skoraj štiriindvajset ur na dan. Res pa je, da so včasih festivalski večeri in obiski vinskega sejma pustili posledice,« v smehu pove Ladi, ki še danes ni pozabil snemanja pesmi Senca, ko je moral zaradi »utrujenosti« nekaterih kolegov sam posneti kar tri vokalne linije. Pesem je kljub temu postala ena najlepših v bogatem glasbenem katalogu skupine.
VEČ KOT LE BEND
Sogovornik pravi, da Prizma nikoli ni bila samo bend. Bila je družina. Velik del ustvarjalnega procesa se je odvijal v Lokvi na Krasu, kjer je Ladi živel s staro mamo. V nekdanjem kravjem hlevu so uredili prostor za vaje, kjer so preživeli neštete ure. Tam so nastajale ideje, melodije in prijateljstva za vse življenje.
Pomemben del zgodnjih let skupine je bil povezan tudi s Koprom. Tam so snemali v studiu Hendrix ter sodelovali s Televizijo Koper in Radiem Koper. Danilo je živel v Kopru, Franci v Piranu, Igor v Portorožu, a je pogosto prebival kar pri Ladiju na Krasu. Razdalje niso pomenile nič, kadar je bila v ospredju glasba.
Vsi člani so ob ustvarjanju hodili tudi v službo. Glasba je bila strast, ne poklic. Leta 1984 pa se je Danilo Kocjančič odločil za profesionalno glasbeno pot. Ker preostali niso želeli zapustiti svojih služb, so se sporazumno razšli. Skupina je še nekaj časa nadaljevala z Dušanom iz Pirana, nato pa se je njena zgodba za nekaj let umirila.
NAJBOLJŠI BALINAR MED GLASBENIKI
Za Ladija je bila glasba vedno predvsem veselje. Nikoli ni razmišljal o (glasbeni) karieri v klasičnem pomenu besede. Ironično pa se danes rad pošali, da je postal profesionalni glasbenik šele po upokojitvi. Poleg glasbe čas namenja še svojemu drugemu velikemu hobiju – balinanju.
Nova prelomnica se je zgodila leta 2009. Na rojstnodnevni zabavi, kamor je povabil stare glasbene prijatelje, je napovedal, da odhaja v pokoj. Danilo ga je vprašal: »Kaj boš pa zdaj počel? Dajmo spet narediti band!« Tako je nastal projekt Danilo Kocjančič & Friends. Skupaj so začeli snemati nove pesmi in koncertirati. Zdelo se je, da jih čaka novo ustvarjalno obdobje, vendar jim načrtovanega albuma ni uspelo dokončati. Danilo je izgubil bitko z boleznijo in leta 2013 umrl.
Po njegovi smrti je Ladi naredil nekaj, česar si pred tem ni predstavljal. Dolga leta je bil bobnar in pevec. Bobne je pospravil, v roke vzel kitaro, si pomagal z YouTubom in internetom ter se naučil celotnega repertoarja skupine.
Ko je Franci predlagal, da ustanovijo zasedbo Prizma Acoustic, je bila ideja sprva zamišljena kot preprostejša različica nekdanjega benda. Toda projekt je hitro presegel pričakovanja. Nastali so novi koncerti, nove zgodbe, nova publika. Prizma je znova zaživela.
NOVO ŽIVLJENJE SKUPINE
Leta 2024 je skupina praznovala 50 let od svojega prvega nastopa. Jubilej so obeležili s koncertom in izdajo dvojne vinilne plošče Dan mladosti, ki predstavlja poklon bogati zgodovini skupine. V zadnjih letih so se vrnili tudi na festival MMS, prejeli priznanja za svoj prispevek k slovenski glasbi ter dobili nov ustvarjalni zagon. Jeseni pripravljajo nov album z novimi skladbami.
Ko pogovor nanese na sodobno glasbo, člani Prizme opažajo, da se je način ustvarjanja popolnoma spremenil. Nekoč je moral bend stati skupaj v studiu in istočasno odigrati osnovo skladbe. Šele nato so sledili vokali, sola in dodatni učinki. Danes lahko nekdo v Kopru pošlje računalniško izdelano melodijo v Maribor ali celo na drug konec sveta, kjer jo bodo dopolnjevali drugi glasbeniki.
»Kje je tu ansambel?« se sprašuje Ladi.
Hkrati pa se zaveda, da razvoja ni mogoče ustaviti. Tehnologija spreminja glasbo, umetna inteligenca pa jo bo verjetno spreminjala še bolj. Morda bo kmalu vsak lahko skladatelj, pevec ali kitarist. A nekaj bo ostalo nespremenjeno. Pesmi, ki nastanejo iz iskrenega prijateljstva, skupnih doživetij in ljubezni do glasbe, imajo posebno moč.
Prav zato Prizma tudi po petih desetletjih ostaja več kot skupina. Ostaja dokaz, da pravi pogum ni le naslov ene od njihovih največjih uspešnic, ampak način življenja.
