Slovenija gre (spet) naprej

Začelo se je leta 1985. Takrat se je na TV-zaslonih pojavil marketinški spot Slovenija moja dežela, za mnoge še vedno eden najboljših oglasov na teh tleh in za mnoge prvi pobudnik naše osamosvojitve ali pa postavitve na zemljevid takrat še vedno razdeljene Evrope. Zares pa smo se na to geografsko entiteto postavili leta 2000, ko smo se uvrstili na Evropsko prvenstvo v nogometu.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Takratno pot je zaznamovala navijaška pesem Slovenija gre naprej v izvedbi Zorana Predina, Vlada Kreslina in Pera Lovšina. Srečale so se tri ključne komponente naše državnosti iz kratke preteklosti procesa osamosvajanja. Na prvem mestu je bila množična kultura. Ta je skozi glasbene prakse od rocka, punka do novega vala in Laibachov v temeljih zamajala socrealistično produkcijo državne kulture prav preko frontmenov Pankrtov in Lačnega Franza ter samosvojega Kreslina. Zraven je bil šport. Nogomet kot najbolj globalni šport je takrat pod vprašaj postavil identiteto Slovencev kot deželo alpskih smučarjev in skakalcev. Janezki nismo bili več »eni hribovci, ki se mečemo na glavo«, temveč nevarna ekipa žogobrcarjev, ki se enakovredno kosa z velikani na travnatih terenih in prebudila se je ideja, da se politično pridružimo družini z imenom Evropska unija. To prvo leto novega tisočletja nas je pesem Slovenija zagrabila prav s svojim dvojnim pomenom. Ni šlo le za uvrstitev na nogometno prvenstvo, šlo je za nekaj več. Za zavedanje, da gremo kot država naprej.

Ko smo potem postali del evropske družine, smo nehali iti naprej. Nismo si znali odgovoriti niti na vprašanje, kaj zdaj, niti na vprašanje, zakaj se ne moremo več uvrstiti kot reprezentanca na nogometna prvenstva. Potem se zgodi leto 2022. Slovenci dobimo na papirju najlažjo kvalifikacijsko skupino za uvrstitev na Euro 2024 in Robert Golob z ekipo Gibanja Svoboda na smešno lahek način pomete z vsemi na državnozborskih volitvah in to s pričesko, ki je še najbolj spominjala na zvezdnika Zlatka Zahoviča iz sanjske ekipe Eura 2000. Na papirju je imel odprto pot, da se skupaj z nogometaši popelje v zgodovino. V takšnih situacijah se zgodi ravno nasprotno. Najlažja pot postane najtežja, kar predsednik vlade Robert Golob dobro občuti na svoji koži nekaj zadnjih mesecev. Z nogometaši smo to težko pot hodili vse do zadnje tekme. Nekajkrat bili nad predstavami tako razočarani, da nas je minila pot v Nemčijo. Še dobre pol ure pred koncem zadnje tekme je bila nevarnost, da se nam zaprejo vrata in bil bi paradoks, če bi nam to naredil nogometaš iz Kazahstana Roman Orazov, ki si služi kruh na obali. Nogometaš, ki igra za koprski klub. Ostalo je zgodovina. Čudežen gol pet minut pred koncem in drugič se bo Slovenija podala na nogometno prvenstvo stare celine in upam, da jih bo tja spremljala pesem Slovenija gre spet naprej. Fino bi bilo, da bi pesem prestopila navijaške vrste in postala politična sila, da se res spet nekam premaknemo.