Črna pika na posnetku ni okvara kamere, temveč značilen pojav pri delovanju določenih slikovnih senzorjev CMOS v pogojih ekstremne osvetlitve. Slovenska ekipa ta sicer neželeni pojav načrtno izkorišča kot vizualno referenco za določanje položaja Sonca ter orientacije satelita.
Dr. Iztok Kramberger, vodja projekta TRISAT na Univerzi v Mariboru in direktor za inovacije pri podjetju SkyLabs, pojasnjuje: »Učinek črnega Sonca morda na prvi pogled deluje kot napaka pri zajemu slike, a za nas predstavlja ključen navigacijski element. Skupaj z opazovanjem geometrije Zemlje in Lune ‘črno Sonce’ predstavlja dodatno vizualno referenco, na podlagi katere lahko vesoljsko plovilo samostojno določa svojo orientacijo, položaj in gibanje v prostoru. Naš končni cilj je dati plovilu sposobnost, da preprosto s pogledom na svojo okolico natančno ve, kje se nahaja in kako je usmerjeno, kar je odločilen korak k popolnoma avtonomni navigaciji daleč onkraj Zemlje.«
Od laboratorija in CERN-a do orbite na krovu satelita TRISAT-S
Najnovejši uspeh predstavlja vrhunec večletnega tehnološkega razvoja. Zgodba se je začela leta 2023 s fotografijo »Zemlja skozi 2-milimetrsko lečo« z nanosatelita TRISAT-R v srednji orbiti na 6.000 kilometrih, letos poleti se je nadaljevala z zmagovalno fotografijo »Umetnost hadronov« iz pospeševalnika CERN, danes pa se tehnologija potrjuje in razvija v orbiti na krovu nanosatelita TRISAT-S.
Nanosatelit velikosti 3U sta razvila UM FERI in podjetje SkyLabs. V nizko Zemljino orbito (LEO) je poletel 5. septembra 2026 na krstnem poletu nosilne rakete Spectrum nemškega podjetja Isar Aerospace. Polet je omogočila Nemška vesoljska agencija (DLR) v okviru nemškega tekmovanja mikroraketnih izstrelitev (Microlauncher Competition), medtem ko je bil prvi polet rakete Spectrum povezan tudi z evropskimi prizadevanji za razvoj komercialnih vesoljskih prevozov. TRISAT-S na krovu nosi kar šest miniaturnih kamer, ki mu zagotavljajo vsestranski pogled na vesoljsko okolje.
»Medtem ko nam je TRISAT-R ponudil pogled z dveh kamer iz srednje zemljine orbite, nam TRISAT-S omogoča hkratni zajem podatkov s šestimi kamerami v nizki orbiti. Ti podatki so neprecenljivi, saj z njimi primerjamo zemeljske simulacije, izpopolnjujemo algoritme in dokončno sklepamo krog med simulacijo, laboratorijskim testiranjem ter realnim vesoljskim poletom,« dodaja dr. Kramberger.
Ključna vloga SkyLabsa in preizkus hibernacije
Ključno vlogo pri delovanju sistema so odigrali tudi SkyLabsovi strokovnjaki. Miniaturna slikovna tehnologija temelji na SkyLabsovih zaščitnih mehanizmih proti učinkom sevanja, ki so bili uporabljeni že na satelitu TRISAT-R. Njihovo delovanje je bilo dodatno preverjeno med več kot 108-urnim eksperimentom v sevalnem okolju CERN-ovega objekta CHARM, v katerem je kamera zajela več kot štiri milijone slik.
Poleg optične navigacije slovenska ekipa na krovu satelita TRISAT-S preizkuša še eno ključno tehnologijo za prihodnost: hibernacijo vesoljskih plovil s praktično ničelno porabo energije, ki je pri TRISAT-S še posebej pomembna zaradi uporabe omejenega primarnega vira energije. Združitev energijsko izjemno učinkovite hibernacije in vizualnega zaznavanja naravnih nebesnih teles naslavlja dve ključni zahtevi dolgotrajnih avtonomnih misij v globokem vesolju: učinkovito upravljanje omejenih energetskih virov in sposobnost samostojne orientacije ter navigacije brez stalne podpore z Zemlje.
