Lastniki domačih živali so si enotni, ko pravijo, da je eden najlepših občutkov, ko se po napornem dnevu vrnejo domov, kjer jih že na vratih pričakajo mahajoči repki, ki so ves dan čakali na prav ta poseben trenutek. Pa vendar so ti repki dostikrat tudi malo manj prijetni, celo moteči. Še posebej ob poznih večernih urah. Precej ljudi se namreč sooča s težavo, da sosedov pes neprenehoma laja, tudi ponoči.
Na Policijski postaji Koper smo preverili, ali je lastnik psa po zakonu dolžan po 22. uri zagotoviti mir, ali se pasji lajež smatra kot kršenje javnega reda in miru. Anita Leskovec, predstavnica za odnose z javnostmi in višja samostojna policijska inšpektorica na PU Koper, odgovarja: “Čeprav je pasji lajež v nočnih urah lahko moteč za okoliške stanovalce, po Zakonu o prekrških nima elementov prekrška, zato tudi ni podlage za sankcioniranje morebitnih kršiteljev. Ima pa dalj časa trajajoči pasji lajež elemente imisije, ki jo ureja sosedsko pravo. Posameznik lahko torej svoje pravice uveljavlja po sodni poti, in sicer na podlagi stvarnopravnega zakonika. Če pa sumimo, da bi lahko šlo za zlorabo, je zoper lastnika možno podati tudi prijavo na pristojno veterinarsko inšpekcijo.”
Zakon o varstvu javnega reda in miru res določa kršitve, ki so povezane s hrupom, vendar pa pasjega laježa v takem primeru ni mogoče označiti kot prekršek. Zakon o varstvu javnega reda in miru namreč določa zgolj ravnanja posameznikov, ki pomenijo kršitve reda in miru na javnem kraju ali v zasebnem prostoru, kar pomeni, da so predmet tega zakona tista ravnanja posameznika, ki jih povzročijo posamezniki s svojim delovanjem in imajo za posledico bodisi ogrožanje drugih oseb ali pa ogrožanje varnosti.
“Pasji lajež, ki ni posledica voljnega in namensko usmerjenega ravnanja lastnika psa, ki bi ponoči namensko oz. objestno spodbujal psa k laježu, z namenom povzročanja hrupa, torej ni prekršek zoper javni red in mir”, dodaja Leskovčeva. Ker v tem primeru niso izpolnjeni zakonsko predvideni znaki storitve prekrška, policija ni pristojna za ukrepanje zoper lastnika psa.
V primerih, ko pa je pasji lajež posledica mučenja živali, je pa seveda možno lastnika takega psa prijaviti na pristojno veterinarsko inšpekcijo. Mučenje živali je opredeljeno kot vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo, ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, s čimer škodi njenemu zdravju. Ravnanje lastnika, ki bi izpolnjevalo navedene zakonske znake prekrška zaradi mučenja živali, bi tako lahko bilo zgolj predmet sankcioniranja s strani veterinarske inšpekcije. Mučenje živali pa je v nekaterih zakonsko določenih primerih lahko tudi predmet storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in ga je možno naznaniti policiji ali državnemu tožilcu.
“Psi lajajo, ker je to ena od oblik njihove komunikacije in tega jim ne smemo zameriti. Je pa res, da je lahko lajanje zelo moteče za okolico in odgovorni skrbniki bi morali poskrbeti, da pes ne laja prekomerno”, je prepričana Veronika Valentin iz pasje šole VIP. Vsekakor je glasnost psa precej odvisna od pasme, nekatere so bolj glasne od drugih, a to ne pomeni, da se bomo z izbiro pasme sigurno izognili prekomernemu lajanju. Za primer je vzela psa pasme Labrador. “Labradorec pri lovu ne sme izpustiti iz sebe niti glasu, vzrejajo tihe predstavnike, a če bomo predstavnika te pasme imeli na vrtu, kjer ne bo imel za početi nič pametnejšega, lahko zaradi dolgočasja razvije lajež in bo za sosede zelo moteč”, dodaja. Pes z laježem sporoča različne stvari. Lahko laja iz strahu, tukaj govorimo tudi o ločitveni tesnobi, ki je dostikrat težje rešljiva, iz jeze, dolgčasa, zaradi vznemirjenosti, prekomerne energije, ali da bi pritegnil pozornost. Nekateri lajajo ob prisotnosti vodnika, drugi, ko so sami.
“Ko se lotimo odpravljanja prekomernega lajanja, moramo najprej vedeti, zakaj pes laja in kaj nam s tem želi sporočiti. Enostavnega recepta, kako odpraviti lajež, ni, saj se moramo lotiti spreminjanja čustvenega stanja psa. Najbolje je, če smo že pri mladiču pozorni na vedenja, ki se kažejo in jih v kali omejimo, preoblikujemo. Ko je vedenje v psu zakoreninjeno, ga bomo le s težavo odpravili. Prvo pravilo, če se želimo znebiti vedenja pa je, da moramo preprečiti, da bi se pojavljalo. Šele nato lahko psa naučimo nekega nadomestnega vedenja. ”
Kako pristopiti in nasloviti težavo, oziroma obdržati zdrav sosedski odnos?
Mateja Erce, mag. psih. in bonding psihoterapevka, odgovarja: »Moteči zvoki iz okolice, na katere (do neke mere) nimamo vpliva in nam preprečujejo uživanje našega načina življenja, v nas prebudijo različne občutke – od frustracije, razdraženosti, razburjenosti do besnosti. Neprijetne občutke, npr. jezo, lahko obvladujemo na različne načine, od odvračanja pozornosti (npr. iskanja predmetov rdeče barve, odštevanja števil), sproščanja, zavedanja in prepoznavanja svojih vzorcev, potreb, čustev in bistva jeze, do obvladovanja svojih misli. V kolikor na moteče zvoke lahko vplivamo s komunikacijo, poskušajmo uporabljati »jaz« sporočila in komunicirati asertivno, kar pomeni, da izražamo svoja čustva v prvi osebi ednine (npr. »Jezi me, ko tvoj pes laja, ko spim/ delam,…«), saj smo s takim izražanjem iskreni, prevzemamo odgovornost za izrečeno, za njim stojimo in govorimo o nas, našem doživljanju. Hkrati se izogibajmo obtoževanja druge osebe (»Neznosen si, ker ne vzgojiš svojega psa«), saj le-to druga oseba lahko dojame kot napad, na katerega se odzove z obrambo in tako se zaneti prepir, ki pride do negativnega razvoja konflikta, kjer ena oseba (nehote) prizadene drugo, slednja odreagira z jezo ali besom, kar vodi v verbalni, odnosni ali fizični (proti)napad, s čimer se sproži začarani krog poglabljanja spora, v katerega se vključi vse več oseb. Zato ob konfliktu spoštljivo izražajmo čustva in empatično poskušajmo rešiti spor z iskanjem rešitve, pogajanjem ali kompromisom, zato uskladimo cilje tako, da sledimo skupnemu interesu. Saj, kot je rekel Gandhi, »oko za oko bo le oslepilo cel svet«. Lažje pa je reči, kot narediti.«
Anja Vertnik
