Stojan Pelko: ”Pogled iz Ljubljane ni nujno pogled iz prestolnice”

Magister filozofije, doktor socioloških znanosti, prevajalec, na pariški Sorbonni je študiral audio-vizualne raziskev, bil je urednik revije za film in televizijo Ekran in predaval sociologijo kina na ljubljanski filozofski fakulteti. Kreativni direktor leta je postal 1998, ko je sodeloval z oglaševalsko agencijo Luna, postopoma pa se je specializiral za strateške komunikacije in politični marketing. Bil je državni sekretar za kulturo in vodja kabineta  ministra za zunanje zadeve in svetovalec za komuniciranje vodju urada EU za Kosovo.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Programski vodja EPK 2025 ste postali lansko leto. Komisijo ste prepričali z ambiciozno vizijo programskega in strokovnega dela. Nam lahko predstavite vašo vizijo?

Najprej sem napisal, da je osnovna etična odgovornost programskega vodja, ki je v resnici »podedoval« program od zmagovalne ekipe na nacionalnem tekmovanju po evropskih kriterijih, predvsem ta, da zmagoviti program uresniči. A sem v isti sapi dodal, da se zavedam neizogibnih in strukturnih razlik med pisanjem prijavne knjige in realizacijo večletnih projektov, zato sem v viziji nanizal štiri vrednote umetniškega in strokovnega vodenja, nato pa razvil pet prednostnih področij svojega dela. Kot vrednote sem navedel vrhunskost umetniških stvaritev, relevantnost ponujenih rešitev in programov, zaupanje lokalnega prebivalstva in organizacijsko brezhibnost.

Ključna  je relevantnost. Če to, kar delamo, nima hkrati teže pri evropski javnosti in posledic doma, nismo naredili ničesar oziroma še slabše, delamo business as usual. Prestolnica pa to ne sme biti, biti mora presežna, tako po dosežkih in dognanjih.

Kot prioritete pa sem v viziji zapisal pet področij: 1. dejansko umestitev vseh s prijavno knjigo načrtovanih projektov v finančne, kadrovske, prostorske in časovne koordinate, 2. sistematično kadrovsko krepitev programskega oddelka, 3. opolnomočenje lokalnih zavodov in nevladnih akterjev za uresničitev programa, 4. demokratične postopke pri izbiri dodatnih programov in projektov, 5. sodobno komunikacijsko platformo za doseganje javnosti.

Lahko rečem, da smo se dejansko lotili vseh petih področij v teh treh mesecih. Seveda je to bolj posledica nuje kot mojega prihoda, a je ravnoprav sovpadlo. Tik preden sem prišel, so namreč opravili prvi skrbni pregled po dveh letih, ki nam zdaj izredno pomaga pri sklepanju triletnih pogodb s ključnimi partnerji in »koledarskem« načrtovanju dela. Tudi zaposlovali smo že vmes in to odlične, izkušene kadre. Z zavodi, kot so Goriški muzej, Knjižnica Franceta Bevka, SNG Nova Gorica in Kulturni dom, smo uskladili projekte in jim dodali nekaj novih, trije največji partnerji v 2023 pa so nevladni. Z EZTS, Evropskim združenjem za teritorialno sodelovanje, ki združuje interese Nove Gorice in Gorice kot svojevrstni evropski čezmejni unikum, pa tudi že razvijamo obljubljeno komunikacijsko platformo, ki bo veliko ambicioznejša kot sedanja spletna stran.

Tako da sem s prioritetami kar zadel.

Bo vaša prednost tudi ta, da niste domačin?

Od kod pa sem? Iz Brežic ali Novega mesta? Ljubljane ali Pariza? Prištine ali Dubrovnika? Rekel bi, da sem zdaj kar iz Nove Gorice. Deleuze je enkrat zapisal, da so pisci tujci v lastnem jeziku, sam pa se počutim doma povsod, kjer razumem, kaj ljudje govorijo in v obeh Goricah se čisto dobro razumemo.

V resnici tudi dobro razumem, kam meri vaše vprašanje. Mislim, da je prednost v tem, da lahko lokalni spor presežeš s tretjim, četudi ga povabiš le kot vanishing mediator, izginevajočega posrednika. Pri tem ni pravila, včasih je treba dvigniti prag ambicij na nacionalno ali evropsko raven in pač angažirati takšno ustanovo, drugič pa zadevo nalašč spustiti čisto do mikrolokalnega, saj se prav tam morda skriva največja inovacija ali iskrenost. Pogled iz Ljubljane ni nujno pogled iz prestolnice, je pa lahko Žižkova paralaksa, pogled s strani, ki razkrije novo razsežnost ali nepričakovano podobo.

Projekt, ki ste ga prevzeli, je tekel že več kot leto dni. Obžalujte ta čas

Je ne regrette rien. Dve leti je od tedaj, kar je ekipa avtoric in avtorjev prijavne knjige skupaj z lokalnimi oblastniki skakala od navdušenja na Trgu Evrope. Navdušenje je bilo pristno, veselje zasluženo, saj so vendar premagali Ljubljano, Piran, Ptuj in Kranj.

Potem vedno pride obdobje antiklimaksa, v slogu tiste poetske slutnje Branka Miljkovića: ali bo svoboda znala peti tako, kakor so sužnji peli o njej. Pride čas trde gradnje, blatnih nog in umazanih rok, pa četudi gradiš samo javni zavod in ne hiše. Ne zavidam prav nikomur, ki je šel skozi to. Nekaj veteranov in veterank je še v ekipi, drugi so odšli drugam. Najlepše je, da se zdaj nekako virtualno ponovno najdevamo in da je ekipa dejansko vsak dan močnejša, tako novogoriška in goriška kot tudi ljubljanska in evropska.

Ta konec tedna sva bila z Nedo Bric Rusjan na otvoritvi evropske prestolnice kulture v grški Elefsini, pol maratona proč od Aten. Ob takšnih priložnostih seveda predvsem »špejaš«, kako delajo otvoritve drugi, a obenem se s številnimi ekipami nekdanjih in prihodnjih prestolnic pogovarjaš, kako je šlo, kje so in kaj bi naredili drugače. Zaštekaš, da skoraj ni več situacije, ki je ne bi mogel predebatirati z nekom, ki je tam že bil,  ali pa se mu natanko ta hip dogaja kaj podobnega. Ko vidiš, kako se je neki ekipi sesul ves koncept zaradi spremembe lokalne oblasti ali delo štirih, petih let čez noč ustavilo, npr. Reki zaradi kovida, uvidiš, da gre za kompleksno socialno operacijo, kjer ne gre ničesar obžalovati, ampak se le neprestano boriti s časom, s predsodki, s težavami …

Življenje pač.

Po drugi strani pa srečuješ izjemne kolektive, doživljaš sublimne trenutke, da je ravno to vredno vsakega dne življenja.

Delala sem na projektu Evropski mesec kulture, Ljubljana 1997. Z distance mi je zdaj jasno, da je je bil temeljni problem umetniških vodij EMK ta, da so hoteli ustreči vsem, ki so prijavili  projekte in smo tako  imeli včasih tudi po sedem prireditev na dan. Le kje bi našli toliko občinstva?!  Past, ki se ji ni izognila niti letošnja madžarska prestolnica. Preveč vsega. Kaj pa GO! 2025?

Pogosto rečem kolegom in kolegicam v programskem oddelku, da bo naša najpogostejša beseda žal »ne«. V resnici k nam ne prijavljajo projektov, ampak je naš mandat uresničil program iz zmagovalne prijavne knjige. V njej so zapisani ne le projekti, ampak tudi projektni partnerji in osnovne časovne in finančne koordinate. Tako, kot si nekaj malega užitka svobodne izbire »ugrabiš« kot vodja, je povsem razumljivo, da v nišah in režah med programskimi enotami mnogi iščejo svojo priložnost, zato sem med prioritetami vizije navedel tudi demokratične procese. Prav je tako, vendar prosilci ne smejo pričakovati arbitarnih »všečkov«, temveč argumentirane presoje, kateri od novih projektov je dovolj relevanten, drzen, kakovosten za uvrstitev v finalni, »uradni« program. Tu se strinjam z vami, da je manj pogosto več. V resnici imamo za to neizprosno selekcijo najboljšega še čas, zato se pa tudi pogovarjamo z mnogimi na obeh straneh meje in po vsej Evropi.

Bodo imeli prednost “domači” projekti, čeprav si vsi želimo videti predvsem dobre kulturne prireditve tudi od drugod? Kako se boste izognili  tej  domačijskosti: “Ni pomembna kakovost, pomembno je, da je naš.?

Spet bi morala najprej definirati »domači«. Zame je Zoran Mušič domač, a ko bo nanj pogledala evropska kuratorka, še nevidene reči pa pokazal zasebni zbiratelj, bo obenem zelo relevantno evropski, tako kot je ena sama recitacija Pattie Smith v Trstu našega »domačega« Kosovela naredila za svetovnega.

Tudi Franco Basaglia nam je domač, Goričan in Tržačan, čeprav je v njegovem podiranju zidov norišnic nekaj temeljno »nedomačnega« v pomenu unheimlich, za mnoge meščane in malomeščane. Če plaši in ločuje Goričane, bomo morda potrebovali Parižane, da ga postavijo v zgodovinski kontekst, po drugi strani pa zagotavljam, da bomo vsi ponosni na to, da so naši »domači« (kot na semaforju na nogometnem stadionu) takšni kalibri, kot so Tomi Janežič, Aleks Gadjiev ali Marko Peljhan. Avtorice prijavne knjige so jih spojile v prečni program »Vrnitev domov«  in dejansko se iz evropskih in svetovnih prestolnic vračajo v Novo Gorico kot prestolnico.

Lepota evropske prestolnice kulture je, da nam z enako intenzivnostjo spregovorijo Norvežani z arktičnega kroga in kolektiv Robida iz vasi Topolo pod Kolovratom, da nas enako nepozabno nagovorijo staroverci iz filma Eme Kugler in ljudstvo Sami. Kaj šele, ko se začnejo pogovarjati med sabo …

Lahko že danes napoveste vrhove  GO!2025? 

Nekaj sem jih že: dvanajst epizod gledališke sage Tomija Janežiča, njegov novogoriški amarcord, koncert na solkanskem mostu Aleksa Gadjieva, monumentalna razstava Mušiča na Kromberku, Dobrovem, Štanjelu, a tudi na Bledu v sodelovanju z Lah Contemporary.

Hkrati pa vemo, da ima Nova Gorica Evropi in svetu  povedati, kako je biti novo mesto, zgrajeno na travniku, zato se bomo posvetili tako Edvardu Ravnikarju kot brigadam, ki so jo gradile. Današnje postkovidne zagate z duševnim zdravjem zahtevajo novo soočenje z Basaglio, tako teoretsko kot teatrsko.

Trenutno so v produkciji kar štirje filmi, katerih teme ali avtorji sodijo v našo »EPK regijo« od Božičevega Sadnega filma do Eme Kugler in od prvenca evropske lavreatke Urške Djukić do Kozoletovega dokumentarca o skupini OHO. Vsako tako delo je svoj svet – in mi si jih želimo v prestolnici imeti vse. Še več, s potujočim kinom jih bomo vozili okrog, od Bovca do Komna, od triglavskih strmin do devinskih pečin, da o Soči in o vseh projektih ob njej, na njej in v njej sploh ne govorim.

automatska skica70

V novinarskih poročilih je bilo zapisano, da bodo v lokalnem okolju sledi EPK vidne še dolgo po letu 2025. Katere?

Prostore gradimo tudi tako, da podiramo zidove. Kar nekaj zidov bomo podrli okrog železniške postaje in v devastiranih področij obeh mest. Nova Gorica je tako nova, da ne potrebuje veliko novega – prej kakšno razprtje kot otvoritev, prej prepih kakšne javne površine kot tlakovanje.

Epicenter bo na osi od Carinarnice na Erjavčevi do Mostovne nastaja cela nova parkovno-paviljonska struktura s petimi, šestimi objekti različnih funkcij, od razstavišča in gastronomsko-filmske super osmice do hiše poezije in glasbe ter otroškega in košarkarskega igrišča. X-center v središču mesta, ob spomeniku Edvardu Rusjanu, bo osvežen in prepišno pregleden, da bo kar vabil k soustvarjanju novih vsebin. V parku Rafut upamo na pravočasno prenovo Laščakove vile, v Gorici bo ustvarjalno oživljena ulica Raštel, velike spremembe se obetajo tudi v Parku Basaglia in na goriškem gradu.

Ostali bodo tudi procesi skupnega upravljanja somestja obeh Goric, od javnega prevoza do skupnih muzejskih vstopnic in gledaliških abonmajev.

Naš večinski financer, Ministrstvo za kulturo, močno poudarja, da morajo ostati tudi prenovljeni procesi upravljanja s kulturo in soupravljanja z vsebinami, pa okrepljeni javni zavodi in nevladne organizacije. Več bo tudi izobraženih, izkušenih ljudi, nared za nove izzive.

Posebna zgodba takih projektov so finance. Koliko denarja bo? Zadnja novica je, da bo vlada primaknila 20 milijonov. Kaj bo najdražje oziroma kako boste razdelili denar, ki bo na voljo?

Za program bo na voljo med 18 in 20 milijonov evrov, odvisno tudi od tega, kako uspešni bomo še pri pridobivanju evropskih sredstev in partnerstev z gospodarstvom, pa tudi interesa drugih resorjev slovenske vlade za sodelovanje v programu od okolja in kulturnega turizma do šolstva.

V proračunu RS je zaenkrat deset milijonov ministrstva za kulturo, poleg mestne občine Nova Gorica in italijanske Gorice pa delež prispeva tudi dežela Furlanija-Julijska krajina. Četudi  trenutno nismo v  najboljši fazi dinamike financiranja, sem prepričan, da se bodo zadeve že v drugi polovici letošnjega leta izboljšale in potem gredo lahko samo navzgor. Pričakovanja in odgovornosti so pač tako velike, da si težko predstavljam, da bi se z njimi kdo igral. Za slovensko kulturo je to dejansko veliko denarja in ravno zato je tako pomembno, da se vidijo  tako kakovostni kot trajnosti rezultati.

Dvajset milijonov, o katerih sprašujete, pa je drugih dvajset milijonov. To je potencialni vložek vlade v infrastrukturne projekte mestne občine Nova Gorica, povezane z EPK. Novoizvoljeni župan Samo Turel je bil glede tega zelo jasen, če bodo kakovostni projekti, bo tudi denar. Omenjal je ne le ureditev celega kompleksa »EPK distrikta« okrog železniške postaje, ampak tudi Vilo Rafut, gradova Kromberk in Branik, pa tudi katero od stavb mestnih javnih zavodov, ki so potrebne osvežitve ali popravila strehe. Na zadnjem sestanku s predstavniki vseh nevladnih akterjev v kulturi pa je bilo zelo jasno poudarjeno tudi, da ves ta segment potrebuje prostore za ustvarjanje. »Programci« zavoda GO! 2025 ta prizadevanja zelo podpiramo, saj bomo tako po eni strani dobili prizorišča za naše programe, naši partnerji pa trajne in dolgoročne rešitve za svoje prihodnje delo.

Naj k temu dodam še, da sem med januarskimi obiski slovenskih občin regije EPK od Bovca do Komna videl nekaj izjemnih prizorišč, ki so že povsem nared za naše vsebine, denimo Vilo Vipolže v Brdih ali dvorec Lantieri v Vipavi. Pokazali so mi tudi nekaj gradbišč, za katera so uspeli dobiti sredstva za okrevanje in odpornost oziroma druga evropska sredstva, npr. grad Štanjel ali Rustjevo vilo ob Pilonovi galeriji v Ajdovščini,  spet tretji pa priložnost še čakajo, npr. del rudniške dediščine v Idriji, znan kot Kajzer, ali pa zaprti Kulturni dom v Bovcu.

Ali je kakšna prireditev, ki si jo posebej želite na GO! 2025?

Skupne lučke obeh Goric na silvestrovo noč 31. decembra 2025, ker  bomo takrat vedeli, da je večina dela za nami.