Medtem ko na občini čakajo na odgovor tako predsednice republike Nataše Pirc kot predsednika vlade Roberta Goloba, na katera je koprski župan naslovil protestno pismo, se je v javnosti in predvsem na družbenih omrežjih vnela vroča razprava o (ne)primernosti t.i. toponimov, ki se je zelo hitro prelevila v neproduktivno obračunavanje z vpletanjem osebnih in kolektivnih zamer, ki naj bi jih že davno presegli.
Da bi osvetlili namen in pomen tabel z izvornimi imeni, ki so jih na občini postavili, potem ko je posebna občinska Komisija za področje toponomastike raziskala lokalne toponime in kot vir za poimenovanje izbrala prvi uradni seznam imen ulic in trgov Kopra iz leta 1884, tako imenovan »Martissov seznam«, ki je stopil v veljavo leta 1905, smo za pomoč poprosili Vesno Mikolič, predstojnico Inštituta za jezikoslovne študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Ta je namreč skupaj z zgodovinarjem dr. Salvatorjem Žitkom pripravila elaborat o tablah, v katerem so določbe inšpektorata zavrnili.
“Najprej je delovna skupina pripravila predlog poimenovanj, na podlagi katerega so postavili table, nato so na inšpektoratu prejeli pritožbo, zaradi katere so se obrnili na Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU za mnenje, po njihovi odločbi, ki je zahtevala prevod, pa se je občina obrnila na nas. Mi smo se torej vključili šele, ko je občina odgovarjala na inšpekcijsko odločbo,” je Vesna Mikolič pojasnila vrstni red dogodkov.
Kot je zapisala v elaboratu, so table postavljene v skladu z Zakonom o rabi slovenščine, zato nekdanjih imen ulic in trgov ni treba prevajati v slovenščino.
“Glavni del, ki pove, čemu služijo te table, je dvojezičen, saj piše nekdaj/gia, v turistične namene je dodana še angleška različica formerly. Enojezično je samo lastno ime, saj je namen tabel prav ta, da predstavijo, kako je zvenelo takratno ime,” je pojasnila.
Prevodu imena v slovenščino bi lahko očitali celo dezinformacijo, saj bi namigoval na to, da je bilo to območje tudi takrat dvojezično. Kar pa ni res. Prisotnosti Slovencev in z njimi slovenskega jezika nihče ne zanika, a v času Avstro-Ogrske, iz katerega izvirajo poimenovanja, je javni rabi prevladoval italijanski, je bila jasna sociolingvistka.
Strinjala se je tudi s pomislekom o smotrnosti slovenskega prevoda imen, ki so bila nekdaj v rabi, saj bi zanj morali uporabiti slovenščino, ki se je uporabljala takrat, ta pa ne bi bila takšna, kot jo poznamo danes in zato mnogim nerazumljiva. Ne nazadnje tudi namen teh tabel ni v razumevanju jezika, temveč imajo le obvestilno funkcijo.
“Gre za obvestilo o neki jezikovni stvarnosti. To je jezikovna podoba, ki govori o tem, kako neko območje živi. Je pa tudi informacija tako za obiskovalce kot nas domačine o zgodovini mesta, saj je ne poznamo vsi enako,” je dejala.
Izvirna poimenovanja najdemo tudi na drugih področjih, v kulinariki, pri šegah in navadah in še bi lahko naštevali, in tudi tam ni pomembno, da jih razumemo. Gre bolj za to, da jih začutimo.
Naša sogovornica je izpostavila še jezikovno občutljivost, ki je nujna ob sprejemanju večkulturnosti kot obogatitve kulturnega prostora, zato so v elaboratu opozorili, da mora biti “iz postavitve in oblike obvestilnih napisov z zgodovinskimi imeni jasno razvidno, da so postavljene predvsem zaradi ohranjanja kulturne dediščine in v turistične namene.
“Table se morajo grafično jasno razlikovati od uradnih poimenovanj ulic in trgov, večjezični napisi pa morajo biti takšne velikosti, da jih mimoidoči lahko hitro in zlahka preberejo,” je pojasnila in dodala, da bi bilo dobro, sploh zdaj, ko so se znova sprožile različne ideološke razprave, širiti zavest o pomenu večkulturne zgodovine istrskih mest tako med domačini kot prebivalci celotne države.
Ob pomanjkljivo grafično podobo tabel so se obregnili tudi na ZRC SAZU v svojem najnovejšem odzivu, s čimer so predhodno odločbo podrobneje pojasnili.
Zapisali so, da je bila občina pri postavitvi tabel nespretna, češ da bi lahko table naredili povsem zakonito. Te morajo namreč v zgodovinsko dvojezičnem okolju tudi navzven dajati vtis dvojezičnosti, so poudarili.
“Preprosto povedano: naključni mimoidoči mora že pri nepozornem branju dobiti vtis dvojezičnosti. Trenutna rešitev je vzbujala vtis enojezičnosti, saj so bili veliki italijanski napisi celo opaznejši od uradnih imen ulic. Pri tovrstnih tablah ne gre samo za zapisano besedilo, ampak je bistvenega pomena tudi kontekst, torej oblikovanje tabel,” so zapisali.
Da bi table tudi navzven ohranjale dvojezično podobo mestne občine, pa obstaja več rešitev.
“Rešitev so lahko napisi v dveh jezikih, lahko pa je v dveh jezikih bolj vidno spremno besedilo (dvojezično besedilo, ki ga najprej opazi mimoidoči), manj opazno enojezično besedilo pa mora biti razvidno predstavljeno kot zgodovinsko,” so se strokovnjaki ZRC SAZU s svojim mnenjem zelo približali predlogom v elaboratu Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.
