Naključij menda ni
Ko je, takrat še Tanja Škrbić, stara sedem let in brez znanja slovenščine, začela obiskovati Osnovno šolo Vojke Šmuc v Izoli, je ob morju hitro našla dom, se naučila jezika, pognala korenine. Njeno umetniško naravo so spodbujali odlični profesorji – priznani likovni pedagog in filmski ustvarjalec animiranih filmov Koni Steinbacher, ki je v filmskem krožku Zarja oblikoval bodoče poti mnogim učencem; nato je na Gimnaziji Koper pod mentorstvom profesorice slovenščine Jasne Čebron obiskovala Filmsko gledališče, ki ga je sicer v Izoli zasnoval prav profesor Steinbacher, koprski gimnazijci pa so tudi pod okriljem šole in profesorice Čebronove spoznavali čarobnost filma, ki je Tanjo začarala. V šoli se je rodila ljubezen do filma, ki je kar hitro iz hobija prešla v način življenja in poklic za vse življenje.
Pa naključij res ni? Kdo ve? Včasih je to, da si ob pravem trenutku na pravem mestu več kot naključje, je sreča. Tako je Tanja po spletu okoliščin prišla k svojemu prvemu filmskemu projektu: »Prijateljica je delala pri slovensko-italijanski filmski koprodukciji, kjer so potrebovali nekoga, ki govori italijanščino, za delo v cateringu. To je bilo srečno naključje, da sem se kot Primorka v šoli učila italijanščine in znanje jezika mi je dalo priložnost. Pravijo, da si od takrat, ko prvič doživiš filmski set in ustvarjalni proces nastajanja filma, za vedno zasvojen. Takoj sem spoznala, da želim to početi za vedno. Kmalu po prvi filmski izkušnji me je poklicala kostumografinja Zvonka Makuc in mi ponudila delo v garderobi pri slovenskem celovečernem filmu Filipa Robarja Dorina Veter v mreži. Od tega filma dalje je kostumografija postala moj poklic. Nekaj let sem bila asistentka Zvonke Makuc, ki je bila najboljša mentorica. Z mano je delila vse svoje znanje, naučila me je zakonitosti poklica in še danes sva veliki prijateljici. Predvsem sem pa znanje pridobivala s prakso, na filmskih setih, delu z različnimi kostumografi in režiserji in tako sem po nekaj letih asistence začela s samostojno kariero.«
Tanjin prvi večji projekt je bila priljubljena televizijska nadaljevanka Vrtičkarji, snemali so jo kar pet sezon. Bilo pa je še veliko drugih: televizijski film Nebo gori modro, veliko igranega dokumentarnega programa za RTV Slovenija. Sledile so nadaljevanke Brat Bratu, Čista desetka, Naša mala klinika, filmi Nika, Igor in Rosa, Kapa, Pošvedrani Klavir, Ivan Bolle- volk Samotar, Nevidna roka Adama Smitha, ki je dobil kar 12 mednarodnih nagrad kot najboljši kratki film na različnih festivalih.
Znan obraz ima svoj glas
Pri oddaji POP TV Znan obraz ima svoj glas Tanja Birgmajer sodeluje vseh šest sezon od leta 2014. Oddaja je izjemno gledana, Tanjino delo pa zahtevno, saj gre za res neverjetne preobrazbe: »To je bil spet čisto nov izziv v moji karieri. Spoprijeti sem se morala z rekonstrukcijo znanih kostumov, ki so jih nosili popularni izvajalci in plesalci in to prenesti na naš TV-oder. Tu je zaživelo vse moje znanje in izkušnje. Ni ga bilo izziva, ki ga s svojo ekipo nisem rekonstruirala in postavila na oder. Oddaja temelji na vizualnih preobrazbah in program gre v živo. Za razliko od posnetih oddaj, kjer se vse ponavlja toliko časa, dokler ni režiser zadovoljen, oddajanje v živo ne dovoljuje napak, vse mora biti dodelano do potankosti, kostumi prilagojeni gibanju in plesu in seveda očem privlačni. Imam ekipo dveh asistentov, šiviljo, krojača in usnjarja. Skupaj poustvarimo te neverjetne kostume. Večino stvari šivamo na novo, nekaj kupimo, nekaj predelamo. Velik izziv predstavljata izdelava nakita in pokrival, ki so večinoma ekstravagantna, predvsem pa se ne sme zgoditi, da pri plesu pokrivalo pevcu pade z glave, zato izdelujemo prototipe in ponavljamo do popolnosti. Od ideje do postavitve na oder je dolga pot, polna sestankov – pravih možganskih neviht, raziskovanja materialov, dodelave krojev, dogovarjanj s krojači, kostumskih prob z izvajalci, popravkov in vaj na odru. V nedeljo, ko gre oddaja v živo, smo vsi prisotni na POP TV in v zaodrju je pravi vrvež pred nastopi, ničesar ne prepustimo naključju.”
Dobra kostumografija zaznamuje televizijsko oddajo, nadaljevanko, film, tudi reklamo. Kot gledalci še vemo ne kako. Le čutimo jo in zaznamo. Kakšen je pravi recept za pravo mero? »Vsak format ima svoje zahteve ustvarjanja kostuma. Reklama se zgodi v 30 sekundah, a s kostumom moramo povedati zgodbo, ki bo gledalcu hitro jasna in razumljiva. Naredila sem jih veliko. Pri mnogih reklamah potrebujejo samo stilista za lepe »stylinge«, v katerih lepo oblečeni ljudje prodajajo lepe artikle, zato ne zamenjujmo dela stilista in kostumografa! Pri filmskem in igranem programu je kostum orodje, ki pomaga igralcu, da se vživi v svoj lik. Kostum gledalcu pove, iz katerega socialnega okolja je, s čim se ukvarja, kakšen je njegov značaj. Če je pravi, ga večinoma sploh ne zaznamo, ker se zlije z zgodbo in likom igralca. Bolj je narobe, ko nas kostum zmede, če igralec naenkrat obleče nekaj nepričakovanega, saj potem gledalci v zgodbi čakamo razlog za to spremembo, zato se pred snemanjem temeljito pogovarjamo z režiserjem in igralci, uskladimo vse vizije in želje o videzu lika. Šele ko dorečemo tudi najmanjše podrobnosti, izdelamo ali nabavimo kostume.«
Tanja ravno končuje velik projekt – novo slovensko dnevno nadaljevanko, ki bo imela 150 delov. Snemajo jo že dve leti med Ljubljano in hrvaško obalo: »V garderobi sem imela kar osem asistentov. Imeli smo veliko izzivov – od snemanja na morju, pod vodo, kaskaderskih prizorov. V njej igra veliko slovenskih in nekaj hrvaških igralcev, zgodba bo zanimiva in napeta, prava slovenska telenovela. Komaj čakam, da pride na spored.«
Njeni navdihi
Katere kostumografije ceni, kaj rada gleda, kaj in zakaj jo prevzame? »Priznam, da sem velika ljubiteljica filmov, zadnje čase predvsem nadaljevank. Ogledala sem si nešteto serij, ki imajo neverjetno kostumografijo in kjer vidim, koliko razmišljanja, trdega dela, sodelovanja je bilo med kostumografijo, masko in scenografijo. Na primer mini serija Queen’s Gambit, ki je paša za oči, ali kostumi v nadaljevanki The Handmaid’s Tale, ki so preprosto genialni. The Great ima kostume, ob katerih kar vriskam od navdušenja. Kot ljubiteljica Game of Thrones in House of the Dragon pa lahko samo sanjam, da bom kdaj imela možnost delati kaj podobnega v Sloveniji. Tudi v sodobnih nadaljevankah, kot je Succession (Nasledstvo), z veseljem opazujem kostume in razmišljam, zakaj so se odločili za prav določeno barvo ali kos oblačila. Nič ni prepuščeno naključju. Vsak kostum je izbran z namenom. V svetovnih produkcijah vidiš, kako zelo sta kostum in vizualna podoba projekta pomembna za zgodbo in gledalčev užitek.«
Svoboda v duši in pri delu
Tanja Birgmajer je že vse življenje v svobodnem poklicu, zaposlena je projektno, imela je srečo, da si je z obilo kakovostnega dela pridobila status kulturnega delavca. Ker v tem poslu ni miru, urnik in projekti pa so nepredvidljivi, je sreča tudi, da ima moža, ki razume ritem njenega poklica in tudi sam deluje podobno. V Dalmaciji ima njen Oleg potapljaški center in tako sta poleti tri mesece na morju, kjer mu Tanja pomaga in se obnavlja, potem pa devet mesecev dela brez prestanka in on takrat pomaga njej. Prostega časa ni veliko, zelo rada gresta na kratka potovanja in v hribe.
Najprej sta sopihala na »Šmarko«, s pridobljeno kondicijo pa osvajata tisočake in dvotisočake in ljubita planinarjenje. A tudi morje in potapljanje. Tako je dekle, ki je odraščalo ob morju in se k morju v Koper k mami pogosto vrača, tudi svoj zakon sklenilo – ne le ob morju, pač pa pod morjem. Ob vseh imenitnih kostumografijah, ki jih je v svoji karieri ustvarila, je na sproščenem obredu dahnila » da« kar v potapljaški obleki. Naj ji uspevajo tudi vsi novi projekti, še posebej tista celovečerna slovensko-italijanska produkcija Vida, a simple life, ki pripoveduje zgodbo Primorke, Aleksandrinke, za katerega so posneli imeniten trailer že leta 2020, denar za projekt pa še iščejo.
