Naš sodelavec Boris Šuligoj je, ko ste bili stari 19, z vami opravil intervju, v katerem ste ob koncu gimnazije prepričljivo trdili, da se boste ukvarjali z morskimi sesalci. Zdaj imate 41 let, magistrirali in doktorirali ste na Škotskem, na Univerzi St Andrews, po opravljenem študiju na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. In ukvarjate se z morskimi sesalci!
Zgodaj sem se začel zanimati za to področje. Imel sem srečo, da imam sorodnike na otoku Lošinju, kjer so delovali italijanski raziskovalci, ki so prvi na Jadranu raziskovali delfine. Vključil sem se v njihovo delo, kar je preraslo v vprašanje, kako je pa s tem pri nas. V Sloveniji se o tem področju ni veliko vedelo. Tako je to postala moja karierna smer.
Kaj vse mora vedeti človek, ko se ukvarja s kiti, kar so tudi delfini, kot vem?
Tematik, s katerimi se človek hote ali nehote ukvarja v takem poslu, je kar nekaj. Zelo različne stvari se je treba naučiti in znati, od biologije do znanosti in znanstvenih metod na splošno … Pri varstvu narave pa večji del ni biologija, temveč sociologija, ker delamo z ljudmi. Ljudje so tisti, s katerimi je potrebno delati, da dosežemo pozitivne premike, živali pa so tam, kjer so in poskušajo v tem okolju bivati. Moramo pa usvojiti še polno drugih znanj; od pomorstva, ker smo na vodi, moramo znati upravljati s plovili, do neke mere vremenoslovja, motoroznanstva, ko se ti na morju pokvari motor, in podobno. Ja, res široko paleto znanj potrebujemo in nikoli nam ni dolgčas. Pogosto uporabljamo fotoidentifikacijo, zato moramo poznati osnove fotografije, zadnja leta uporabljamo vedno več modernih tehnologij. Delo je prepleteno še z računalniškimi orodji itd.
Dvajset let se ukvarjate s tem področjem. So kakšne velike spremembe v odnosu do okolja, do živali, ki tukaj bivajo, temeljni premiki?
Ja, opažam spremembe. Ko smo se v Sloveniji začeli ukvarjati s tem, sem večkrat doživel, da so se mi ljudje smejali, ko sem jim omenil, s čim se ukvarjam. Takrat v Sloveniji pravzaprav nihče niti ni vedel, da imamo stalno populacijo delfinov. Zakaj bi to bilo sploh pomembno, če nismo nič vedeli o njih? Zdaj pa mislim, da velik del prebivalstva, če nič drugega, ve, da pri nas delfini so. Marsikdo ve tudi, da obstaja društvo Morigenos, ki se s tem ukvarja. Neki premiki torej so. Na agendi Slovenije so kiti in delfini. Kot članica EU in podpisnica različnih konvencij in sporazumov je to tudi morala storiti. Ko smo mi začeli, se je to področje obravnavalo kot nekaj, kar se nas ne tiče, ker ni aplikativno. Zdaj Slovenija sodeluje tudi na mednarodnih forumih za varstvo kitov in temu namenja pozornost. Zdi se mi tudi, da se ljudje bolj zavedajo pomena zdravega okolja, zdravih ekosistemov. Je pa res, da so včasih ti premiki počasni, a sem večni optimist in četudi se stvari premikajo počasi, se večinoma premikajo v pravo smer.
Kaj je najbolj škodljivo za morje in posledično tudi za živali?
Odgovor ni enoznačen. Odvisen je od tega, o katerem geografskem območju govorimo in katerih vrstah živih bitij govorimo. Vzremimo za primer plastiko in morske odpadke. To je nedvomno velik problem v morju, ki ga je potrebno reševati. Toda če pogledamo delfine, vrsto velika pliskavka, ki živi pri nas, je zanje plastika še najmanjši problem. Redko najdemo primere, ko bi velike pliskavke poginile zaradi zaužitja plastike ali ker bi se vanjo zapletle. Nanje vpliva posredno, preko plena, ki je zaužil mikroplastiko, ampak neposredno jih ne ogroža. Če pa pogledamo globokomorske kite, glavače ali kljunate kite, ki se potapljajo v velike globine, je zanje plastika velik problem. Pogosto jo zaužijejo v takšni količini, da zato poginejo. Še en tak primer je, če pogledamo dva različna tipa ribištva v Sloveniji. En je tako imenovano kočarjenje s povlečnimi mrežami, drugi pa s stoječimi mrežami (ki jih je sicer več vrst). Generalno gledano so koče bistveno bolj destruktivne za morsko dno, za morske ekosisteme. Če pa pogledamo delfine in morske želve, je največji del smrtnosti v stoječih mrežah. Torej nekatere aktivnosti so lahko večja težava za določene vrste ali habitate, druge pa za druge. Težava v severnem Jadranu in posebej v Tržaškem zalivu je, da imamo več groženj, ki delujejo hkrati in se prepletajo: ribištvo, pomorski promet, rekreativni promet poleti, turizem, odplake, kemično onesnaženje, fizično onesnaženje, onesnaženje s hrupom, pozidava obale in tako naprej. Vse to deluje v sozvočju in vpliva na naš ekosistem in prebivalce v njem.
Tega ne razumem in niti individualnega odnosa ne, ko vendar vemo, kaj pomeni vsaka zavržena plastična vrečka ali steklenica v morje, še posebej glede kočarjenja. Zoper to so možni sistemski ukrepi, če je to prepovedano, je mogoče ukrepati.
Ali je mogoče s prstom pokazati na koga? Ja in ne. Kot posamezniki smo odgovorni za svoja dejanja. Na splošno mislim, da smo precej ozaveščeni in izobraženi. Danes nihče ne more reči, da ne ve, da je odvrženi cigaretni ogorek za okolje škodljiv, pa marsikdo to vseeno počne. Meni se zdi neverjetno, da se v civilizirani družbi to še vedno počne in tukaj govorimo o individualni odgovornosti. Gre za kombinacijo ozaveščenosti, navad, vrednot, znanja. Druga težava je, da pogosto kratkoročni ekonomski interesi prevladajo nad dolgoročnimi interesi tako varstva narave kot zdravja ljudi in blagostanja, čeprav naravovarstvo v osnovi ne nasprotuje razvoju …
Ravno obratno!
Tako je, ekonomski učinki so lahko pogosto v sozvočju z varstvenimi učinki. Težava je tudi politična volja ali inercija. Včasih se na individualni ravni zavedamo, kaj so potrebni ukrepi in kaj je potrebno spremeniti, pa je to težko udejanjiti bodisi zaradi birokracije, interesov posameznikov ali lobijev, ali pa ni kadra, ni politične volje. Se pa vse začne pri posamezniku, od tega, kako se vedemo v vsakdanjem življenju do tega, kaj počnemo kot potrošniki, kaj kupujemo, koga volimo in katere razvojne politike podpiramo.
Je to področje, kjer potrebujemo aktiviste, posameznike in nevladne organizacije (NVO), ki nimajo ekonomskih in političnih interesov in jim zaupamo, da so njihovi nameni naravovarstveni? To je tudi razlog, da je padel Zakon o vodah, prizadevanje NVO je bilo res veliko in verjeli smo jim.
Če pogledamo nevladne organizacije, se večinoma borijo za vrednote, za boljši jutri. Vsi, ki smo v tem, vemo, da se ne ukvarjamo z biologijo in varstvom narave, ker bi to pomenilo visoke plače ali kaj podobnega. Ko se borimo za nek cilj, večinoma nimamo od tega nobene finančne ali materialne koristi. Res pa je, da so razlike med posameznimi nevladnimi organizacijami. Nekatere so izključno aktivistične, mi, Morigenos pa sami sebe gledamo manj aktivistično in bolj znanstvenoraziskovalno ter izobraževalno. Ni se nas sram vključiti v aktivizem, ko je to potrebno, ni pa to naša primarna naloga. Verjetno je, da ljudje bolj zaupajo nevladnemu in neprofitnemu sektorju kot politiki, a tudi NVO niso vse enake. Včasih so argumenti dobro podprti z dokazi in znanostjo, ne pa vedno. Mi se vedno opiramo na dobro, kakovostno znanost in informiranje o vseh teh zadevah. Za iskanje rešitev moramo imeti dobre podatke in argumente, podkrepljene z znanostjo.
Veste, kaj se na tem področju dogaja v tujini? Prejšnji teden ste bili na Škotskem …
Tako je, trenutno predsedujem Evropskemu združenju za kite in delfine, ki vsako leto organizira znanstveno konferenco o morskih sesalcih. Aprila naslednje leto bo na Škotskem.
Poznate prakso in načine, kako se odziva okolje v tujini na podobne dejavnosti, ki jih počnete tukaj. Je kakšna bistvena razlika med tem, kako vas sprejemajo doma, na obali, in tem, kako sprejemajo take in podobne organizacije v tujini? Kaj je največji problem pri nas, pa ga drugje ni?
Na nekaterih območjih, konkretno v Veliki Britaniji, je zavedanje o pomenu varstva narave, dobrobiti živali zelo močno. Tam se redko zgodi, da bi nekdo z gliserjem ali skuterjem delal kroge okoli delfinov ali zapeljal čez jato delfinov, pa ne bo prijavljen. Odziv kogarkoli, ki to opazi, je takojšen in buren. Pri nas ne, še vedno pa je bolje kot v nekaterih drugih državah, recimo v nekaterih državah Afrike, kjer sem veliko delal.
Kakšen je odnos do Morigenosa na obali?
Zelo dober odnos imamo z lokalno skupnostjo in lokalnimi ribiči. Če gledamo na splošno, po svetu, zelo hitro lahko pride do nezaupanja, do nesporazumov med ribiči in organizacijami, ki se ukvarjajo z varstvom narave. Toda pri nas smo od samega začetka poudarjali, da naš namen ni biti nasprotnik ribičem in da problemi niso vedno enostavno rešljivi kot na primer, da lahko kar prepovemo ves ribolov in bodo težave rešene. Zadeve so bolj kompleksne. Veliko ljudi je odvisnih od ribolova in naš pogled na to je od nekdaj, da skušamo v sodelovanju z ribiči iskati znanje in rešitve za dejanske težave. Z ribiči imamo zelo dobre odnose, zaupajo nam, ne vidijo nas kot grožnjo, vedo, da poskušamo razumeti njihove težave in jih hkrati opozarjati na to, kaj so težave varstva ekosistemov. Zelo veliko sodelujemo. Ribiči nam redno sporočajo, ko opazijo delfine in nas obvestijo tudi takrat, ko nehote ujamejo delfina v svoje mreže. To ni namenski ulov, ker ribiči od tega nič nimajo, razen velikih težav in ekonomske škode. Primeri pogina delfinov v ribiški mreži so slučajni in v takih primerih nas ribiči o tem pogosto obvestijo in poginule živali tudi pripeljejo. S tem lahko o živali pridobimo mnogo podatkov in veliko izvemo tudi o mehanizmih, ki do tega dogodka pripeljejo, tako bi lahko na dolgi rok potencialno zmanjševali pogostost teh primerov. Marsikje po svetu, ko ribiči ujamejo delfina, preprosto odrežejo mrežo in poginulega delfina vržejo v morje. In to je to. Za pogin delfina se ne ve, razen če ga naplavi na obalo, zato se mi zdi zelo pozitiven premik, da lokalna skupnost pomaga pri našem delu, ga razume in nas na različne načine podpira.
Je kakšna razlika pri naših sosedih? Kako oni skrbijo za okolje? Reka Pad recimo prinaša ogromno škodljivih odpadkov v Jadran. Se sosedi tega zavedajo? So na tem področju kaj storili? Na Kornatih se domačini pritožujejo, kako malo rib je še. Ena od zgodb, ki govori o vzrokih, je gradnja jadranske magistrale. Takrat naj bi pomorili ogromno rib, ker so tisti, ki so jo gradili, lovili z dinamitom.
Ne vem za to zgodbo, a dvomim, da bi bila gradnja magistrale glavni vzrok za pomanjkanje rib. Primarno vseeno na to vpliva ribištvo. V sedemdesetih ali osedmesetih letih, če se prav spomnim, je bil kolaps t.i. plave ribe na Jadranu, ker je bila prelovljena. V zadnjih 15-20 letih se je stanje izboljšalo, je pa težko posploševati. Res je, da je hrvaške obale več in je torej težje obvladljiva, toda ravno odročnost nekaterih delov pomeni tudi, da je ponekod človeški pritisk zato manjši. Slovenska obala je kratka in “obvladljiva”, a kljub temu tudi naših zavarovanih območij nimamo zelo dobro pod nadzorom. Čeprav imamo zakonodajo, pravila, označena zavarovana območja in vsakdo ve, kje so, prihaja do velikih kršitev varstvenega režima na teh območjih. Četudi so majhna, bi bil nadzor lahko boljši. Seveda je spet problem kadrov in financiranja, da je dejansko nekdo lahko na morju in izvaja nadzor. Nisem torej prepričan, da imamo pri nas toliko boljši nadzor kot sosedi. Italijani so na nekaterih področjih dobro organizirani, stvari imajo pod nadzorom in ko pride do dogodkov, onesnaženj, imajo zelo dobro razvite protokole kaj in kako, so pa na drugih področjih manj dosledni. Je pa zdaj zelo jasno, še posebej za severni Jadran, da samo ena država ne more sama, brez sodelovanja ostalih, reševati okoljskih težav in je zato mednarodno in čezmejno sodelovanje zelo pomembno.
Je za raziskovalca, kot ste vi, najbolj zanimiva skupina kitov in delfinov?
Zame ja, zagotovo. Za mnoge moje kolege, ki se ukvarjajo z morskimi psi, želvami, ribami, pa seveda ne. Zanimajo nas različne stvari. Imam tudi kolege, ki se na primer ukvarjajo z drugimi morskimi sesalci, kot so tjulni, morski levi, polarni medvedi, morske vidre. Meni je skupina kitov in delfinov najbolj fascinantna za proučevanje iz več razlogov. Spominjajo na ribe, a so sesalci. Sorodnejši so nam kot pa ribam. Gre za skupino sesalcev, ki so najbolj drastično modificirani iz neke osnovne sesalčje oblike. Če si človek predstavlja “sesalca”, je to nekaj na štirih nogah, kar ima dlako. Kiti pa so tako daleč od tega, da je to res nekaj neverjetnega. Neverjeten primer, kako lahko evolucija na dolgi rok nekaj spremeni. Čeprav živijo v okolju, ki je drugačno od našega, pa so nam vseeno v marsičem zelo podobni. Njihova socialna kompleksnost, inteligenca, kognitivne sposobnosti so v marsičem zelo podobne našim, zato me fascinirajo tudi kot krovni plenilci na vrhu prehranjevalnih spletov v morju …
Kaj pomeni na vrhu prehranjevalnih spletov?
Uporablja se tudi izraz prehranjevalna veriga, a je manj natančen, ker ne gre za verigo, gre za prehranjevalni splet, kot nekakšno mrežo vrst. Imamo torej rastlinski plankton, zooplankton, manjše ribe, ki to jejo, pa večje ribe, ki jejo te in tako naprej, na vrhu pa so krovni plenilci, ki jih bolj ali manj nihče več ne pleni, ker so na vrhu. Govorimo o delfinih, morskih psih, nekaterih velikih plenilskih ribah, kot so tune. To seveda ne pomeni, da jih nikoli nič ne more upleniti, a so bolj ali manj pri vrhu tega spleta. Seveda lahko delfina določena vrsta morskih psov upleni, ponekod po svetu tudi orke (ki so tudi delfini), generalno gledano pa so pri vrhu prehranjevalnega spleta. Skozi desetletja raziskav tako na kopnem kot v morju, se je pokazalo, da imajo krovni plenilci dejansko pomembno vlogo v ekosistemih. Ne samo zato, ker plenijo vrste, s katerimi se prehranjujejo, ampak tudi zato, ker vplivajo na nekaj, čemur rečemo ekologija strahu. Plen se drugače obnaša v prisotnosti nekega plenilca, kot če tega plenilca ni. Znani primer so volkovi in jelenjad v nacionalnem parku Yellowstone v Združenih državah Amerike. Tam so v preteklosti popolnoma iztrebili volkove, kar pomeni, da za jelenjad ni bilo nobenega plenilca več in se je lahko mirno pasla. To je opazno sesulo rastlinje, še posebej vrsto dreves, ker ni bilo nobenega plenilca, ki bi divjad upočasnjeval pri prehranjevanju. Ko so volkove spet naselili, so morali biti jeleni pazljivi, kje se prehranjujejo, več časa so porabili zato, da so opazovali okolico in to seveda vpliva na ostale dele ekosistema. Podobno se je pokazalo tudi pri morskih ekosistemih. Plen se vede drugače v prisotnosti plenilca, kar pomeni, da plenilec nima vpliva samo na ta plen, temveč tudi na plen tega plena in tako naprej.
Kako je to na morju? Kako v Jadran zaidejo kiti, ki jih tukaj nikoli ni bilo, še v Sredozemlju ne? So delfini v severnem Jadranu, v Tržaškem zalivu izjema?
Delfini so doma v severnem Jadranu in je to del njihovega naravnega habitata od nekdaj. V severnem Jadranu sta bili do konca 60 let dve vrsti delfinov, velika pliskavka in navadni delfin, ki je bil od konca 70 let skoraj popolnoma iztrebljen. Deloma zaradi namenskega pobijanja, deloma zaradi pomanjkanja plave ribe, ki je njihov glavni plen in splošne degradacije okolja. Delfini so torej tukaj doma. Kiti pa, odvisno o katerih vrstah govorimo. Za nekatere dolgo nismo imeli podatkov in smo pač mislili, da jih ni. Danes vemo, da je v Jadranu prisotnih kar nekaj vrst kitov in delfinov. Je pa res, da v severni Jadran veliki kiti prihajajo bolj redko, ker je njihov primarni habitat Sredozemlje in južni del Jadrana, ki je globok in odprt. Severni Jadran je obrobni habitat, kamor prihajajo vsake toliko. Nekatere vrste kitov v Sredozemlju redkeje videvamo, so pa postale pogostejše, recimo kiti grbavci, zelo redka vrsta pri nas. 2009 je bil tukaj mlad samec, ki se je tu zadrževal dva meseca. Grbavci so bili zdesetkani v času kitolova v 19. in 20 stoletju. Po prepovedi kitolova si je severnoatlantska populacija grbavcev dobro opomogla in verjetno število še vedno raste. Že zaradi večjega števila občasno kakšen zaide tudi v Sredozemlje, nekateri tudi v Jadransko morje. To so bolj naključja, prišli so za viri hrane, včasih pa je z živalmi tudi kaj narobe.
Moja izkušnja vožnje s čolnom iz Murterja na Kornat je včasih pomenila, da smo srečali na poti jate delfinov, zdaj skoraj nobene. Jih je zdaj manj, so bolj previdni? Kdo pa so njihovi sovražniki, razen ribičev, ki nastavljajo mreže?
V Jadranu delfini nimajo zares naravnih sovražnikov, ker smo tudi morske pse zdesetkali. Na svetu so, če posplošim, tri vrste morskih psov, ki so potencialni plenilci delfinov. Od teh treh je samo veliki beli morski pes razmeroma stalno prisoten v Sredozemlju, a jih je zdaj zelo malo. Ponekod drugod po svetu jih plenijo orke, v Kaliforniji na primer, pri nas in v večjem delu Sredozemlja pa ork ni.
So pa tudi meni domačini pripovedovali, da delfinov niso videli od svoje mladosti, nato pa zadnja leta bolj pogosto. Tu in tam me kdo vpraša, ali jih je zdaj več. Ta percepcija se mi zdi bolj posledica hitrega širjenja informacij po spletu in socialnih medijih, pa tudi več ljudi zdaj ve za nas in za naše delo. So pa obdobja, ko delfini v določenem času več uporabljajo določene dele morja. V nekaterih obdobjih lahko, recimo okoli Piranske punte, delfine vidimo vsak dan in takrat se nam lahko zdi, da jih je več, nato pa jih nekaj časa spet ni na spregled. Glede Kornatov pa nimamo historičnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko sklepali, kolikšna je bila včasih številčnost delfinov, tako da težko komentiram.
Opisi življenja in obnašanja delfinov spominjajo na ljudi. Termini, ki jih uporabljamo za medsebojne odnose, uporabljamo tudi za delfine. Mimogrede, ste kdaj plavali z delfini ?
Ja in ne. Tukaj ne in to niti ne poskušamo, sem pa že bil na raziskovalnih odpravah, kjer je velik del zbiranja podatkov potekal v vodi. Sem torej plaval z njimi, ampak to ni nekaj, kar počnemo pri našem delu.
Ni tako kot v filmih?
Ni. In lahko je nevarno. Delfini so velike, divje živali, ki tehtajo 200-300 kg, ki se v normalnih igrah grizejo, butajo, tolčejo z repi, skačejo drug po drugem in za človeka v vodi je to lahko življenjsko ogrožujoče. Lahko nas poškodujejo hote ali nehote, čeprav je naša percepcija, da so to samo nežne živali. Lahko so zelo grobi in tudi nasilni. Ljudje sicer nismo njihov plen in jih ne ogrožamo. Če plavate v vodi in priplavajo delfini mimo, se vam ni treba bati, nič vam ne bodo storili. Toda iskati stik z njimi pa tudi ni najbolj pametno, ker lahko pride do resnih poškodb in tudi do prenosa bolezni. Delfini so sesalci tako kot mi, mnogo patogenov si delimo, od bakterijskih, virusnih in glivičnih okužb. Poljubljanje in objemanje delfinov …
Odsvetujete!
Ja.
Ali lahko termine, ki jih uporabljamo za obnašanje nas samih, uporabljamo tudi za delfine?
Ja in ne. Pazljivi moramo biti, da delfinom ne pripisujemo naših lastnosti, to je antropocentrizem. Prav tako moramo biti pazljivi, ko skušamo interpretirati, kaj živali počnejo. Na primer, ko delfini skačejo iz vode, ljudje pogosto komentirajo: “Glej, kako so lušni, se igrajo.” Toda temu ni nujno tako, skok ima pri delfinih veliko funkcij. Lahko je del lova, del komunikacije, del pretepov. Moramo pa biti tudi previdni pri nečem, čemur se reče antropozanikanje, kjer prezremo neko lastnost pri živalih samo zato, ker jo imamo tudi ljudje. Včasih radi nekaj ovržemo samo zato, ker živali niso ljudje. Ja, ampak nekatere lastnosti imamo enake, tudi ljudje smo živali in nekatere stvari so enake pri mnogih vrstah.
Je vaše raziskovalno delo omejeno na opazovanje, fotografiranje, zaznavanje njihovih premikov in kako jih prepoznavate?
Pri raziskovanju se poskušamo čim manj vmešavati v življenje živali. Ne iščemo stika z njimi, ne poskušamo plavati z njimi, ne poskušamo jih hraniti. Že dejstvo, da smo s čolnom v njihovi bližini, je do določene mere vmešavanje v njihovo življenje. Tega se moramo zavedati, zato tudi skušamo naš vpliv zmanjšati, in sicer tako, da zmanjšamo čas, ki ga z njimi preživimo, do tega da prepoznamo znake vznemirjenja, iritacije. Večina naših metod temelji na opazovanju, fotografiranju, pridobivanju videoposnetkov in posnetkov njihovega oglašanja, na podlagi katerih lahko ugotavljamo ogromno stvari o njihovem življenju in vedenju. V nekaterih primerih uporabljamo tudi metode, ki so deloma invazivne, recimo odvzem vzorca tkiva. Pri tem gre za nekaj podobnega, kot če vam v laboratoriju vzamejo kri ali vzorec tkiva, kjer vas malce zbodejo in vzamejo vzorec krvi ali kože. Živali to ne naredi škode, s temi vzorci pa lahko o teh živalih ugotavljamo marsikaj o genetski strukturi, sorodnosti, prisotnosti onesnaževal v njihovih tkivih, s čim se prehranjujejo itd. To je torej nabor večine naših metod, osnovna metoda pa je fotoidentifikacija, kjer fotografiramo delfine in jih prepoznavamo po naravnih oznakah na hrbtnih plavutih. Zakaj hrbtne plavuti? Ko se grizejo med sabo, je to precej izpostavljen del telesa in se hitro poškoduje, razcefra, ima zareze, kar pomeni, da jih lahko ločimo med seboj. Prednost hrbtne plavuti je tudi ta, da jo vedno vidimo, ko pride delfin na površje po zrak. To je znano že dolgo, tega nismo odkrili mi, smo pa prvi odkrili, kako delfine prepoznavati po obraznih potezah. Če poenostavim, je podobno kot pri ljudeh: obrazi so si različni. Tudi delfine lahko ločimo po obraznih potezah, kar je lahko dodatna metoda identifikacije.
Prepoznate tudi spol?
Dobro vprašanje. V raziskavi smo omenili, da bi se to morda dalo, a nismo imeli dovolj fotografij, da bi to lahko statistično testirali. Če me vprašate samo po mojih opažanjih, bi rekel, da ja. V naslednji fazi te raziskave nameravamo tudi to ugotavljati. Delfine je namreč zelo težko ločiti po spolu, razen če imamo fotografijo spodnje trebušne strani in se vidi spolna odprtina, ampak take fotografije so razmeroma redke, saj se navadno vidi le hrbet, ko delfin pride vdihnit zrak na površje. Da se vidi spolna odprtina, mora živali skočiti iz vode s trebuhom proti vam. Spol lahko ugotavljamo tudi s pomočjo mladičkov. Če ima delfin ob sebi mladička, vemo, da je to samica. Tretji način določanja spola pa je genetski tako, da dobimo vzorec tkiva. Na terenu torej težko ločimo samca in samico, razen če jih že dobro pozmamo.
Lepo skrbijo za svoje mladiče?
Ja, ampak samo mame. Je pa res, da je smrtnost mladičev velika. Razlogov za to je več, od neizkušenosti mame, do onesnaževal in tudi naravnih dejavnikov. So pa raziskave po svetu pokazale, da so različne samice različno dobre mame.
No, tudi to je podobno človeku.
Ste bili kot raziskovalec kdaj v nevarnosti?
Ja, v eni zelo nevarni, ko nisem bil prepričan, ali bomo preživeli. Prevrnili smo se na morju in bili eno uro v vodi v Gvineji, v zahodni Afriki, pred tremi leti. Razlog je bil frustrirajoč. Gvineja je eden od krajev, kjer je težko delati tako z vidika infrastrukture kot razpoložljivosti varnih plovil, morali smo uporabiti lokalna plovila, tako imenovane piroge, lesena, dolga, ozka plovila. Bila je pravzaprav kombinacija ne najbolj varnega plovila in nesposobnosti krmarja. Pripeljal nas je v situacijo, v katero nas ne bi smel. Prevrnil nas je val nad sipino, kjer se valovi lomijo, kjer tako ali tako ne bi smeli pluti v takšnih pogojih. Ob tem pa smo še pričakali ogromen val bočno, česar se prav tako ne počne.
Kaj pa v Jadranu?
Ne, mislim da na Jadranu nikoli nisem bil v res nevarni situaciji. Bili smo že v zelo razburkanem morju, v burji, a vedno z robustnimi, dobrimi plovili in zanesljivimi motorji. V Jadranu smo moji kolegi in jaz tisti, ki krmarimo čoln, v Gvineji je bilo drugače. Drugi tip nevarnosti pri tem delu, ki se ga zavedamo vnaprej, je označevanje kitov grbavcev s satelitskimi oddajniki v Omanu, Keniji in Tanzaniji. Tam je nevarnost ta, da vas kit zaradi bližine in burne reakcije lahko prevrne, lahko prevrne cel čoln. To je znano tveganje, ki pa ga zmanjšujemo s tem, da imamo tako natančne protokole kot tudi varnostno opremo, kot so čelade, rešilni jopiči, v bližini pa tudi dodatni varnostni čoln s prvo pomočjo.
Vas je bilo kdaj strah, ko ste pod sabo zagledali večtonsko gmoto?
Ne, to ne. Včasih pa, ko kakšen kit pride do čolna, ker so pač radovedni, in imaš 20-metrsko žival pod 5-metrskim čolnom, vseeno pomisliš, kaj bi bilo, če se žival preplaši ali naredi karkoli, udari z repom … in vsi letimo po zraku. Ni pa to ravno strah.
Kdo vam je ljubši, delfini ali kiti?
Na nek način so del iste skupine. Skoraj sto vrst kitov poznamo in različne vrste so mi ljube iz različnih razlogov. Delfini, torej velike pliskavke pri nas v Tržaškem zalivu, so skoraj moj “otrok”, ker smo dokumentirali prisotnost te populacije pri nas. V preteklosti so tudi biologi mislili, da jih na tem območju ni. Proučujem jih že 20 let, dobro jih poznam. Ko pa grem kam drugam, si seveda najmanj želim videti velike pliskavke, ki jih vidim tukaj stalno, takrat je bolj zanimivo videti kaj novega, kakšne redke vrste.
Kaj vas je v 20-letnem raziskovanju najbolj presenetilo, bilo najbolj nepričakovano?
Pravzaprav kar naši delfini, tukaj ob slovenski obali. Ker so nas presenetili v marsičem, od tega, da so sploh tukaj, saj je tudi percepcija biologov bila, da jih ni. Danes pa jih poznamo zelo dobro in vemo, da so tukaj doma. Ravno pred dvema tednoma smo na terenu srečali nekatere delfine, ki jih zdaj poznamo že 22 let. Prav tako me je presenetila njihova socialna struktura, da imamo dve skupini, ki se med sabo ločujeta po tem, kdaj se pojavljata, ena dopoldne, druga popoldne. Pogovorno jim rečemo jutranja in večerna skupina, imajo zelo močno socialno ločevanje, ki ga ne razumemo povsem in ni bilo dokumentirano nikjer po svetu doslej. Presenetilo nas je tudi, da jih je možno prepoznavati po obrazih ter da smo imeli enega delfina, ki je prišel k nam iz Eolskih otokov in se nato premaknil okoli Italije vse do Ligurskega morja. Najdaljši premik te vrste v Sredozemlju in eden najdaljših na svetu. Delfini nas vedno znova presenečajo.
