Sodelavca Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo dr. Tinkara Tinta in Tihomir Makovec sta se poleti pridružila štiritedenski raziskovalni odpravi na vzhodni Pacifik. Z novim raziskovalnim plovilom R/V Falkor (too) v sklopu misije Schmidt Ocean Inštituta sta z mednarodno znanstveno ekipo 22 raziskovalcev iz Združenih držav Amerike, Nemčije, Nizozemske, Francije in Kostarike pod vodstvom prof. dr. Monike Bright z Univerze na Dunaju preučevala življenje na in pod hidrotermalnimi vrelci 2500 metrov pod morsko gladino.
Kako je prišlo do tega zgodovinskega trenutka, da sta bila Slovenca del tako pomembne odprave?
Prof. dr. Monika Bright, ki je vodila odpravo in sestavila ekipo, že več kot deset let sodeluje z Morsko biološko postajo Piran, sama pa sem bila med letoma 2018 in 2020 zaposlena na Univerzi na Dunaju, tako da se poznava še iz tistega časa. V odpravo sva bila povabljena, saj je sodelavec Tihomir Makovec pomagal pri razvoju in testiranju vzorčevalne opreme, jaz pa zaradi svojih raziskav na področju morske mikrobne ekologije, s čimer sva dobila življenjsko priložnost. Po mojem vedenju je to prvič, da sta Slovenca sodelovala na odpravi, katere cilj je bilo preučevanje življenja na dnu oceana.
Kako je bilo sredi oceana, kako je potekal vaš dan?
Vsekakor je šlo za nepozabno izkušnjo. Najprej smo imeli šestdnevni tranzit iz Kostarike do raziskovalne točke na odprtem morju. To je bil čas, ko smo se morali soočiti z morsko boleznijo. 110- metrsko plovilo je sicer sodobno, prostorno, urejeno in udobno, ni pa to ladja za križarjenje, na kateri ne občutiš valov in sunkovitih gibov. Po nekaj dneh smo se privadili, nato smo bili kar 19 dni na enaki poziciji. Moj dan se je običajno začel ob sedmih zjutraj z zajtrkom, po tem sem šla v laboratorij, pripravljala vse potrebno za eksperimente, analizirala podatke, pripravljala sezname vzorcev prejšnjega dne in spremljala potop. Ob 17. uri smo imeli vsak dan sestanek raziskovalcev, zvečer smo dobili vzorce potopa in nato delali do polnoči. Spat smo hodili ob nenavadnih urah, vstajali in delali smo tudi ponoči. Naša edina stalnica so bili obroki.
V tem ritmu ste najbrz izgubili občutek za prostor in čas?
Ob sobotah je bila na meniju pica in v nedeljo sladoled in po tem smo vedeli, kateri dan je (smeh).
Kaj pa stik z domačimi?
Med nami in Slovenijo je bilo osem ur časovne razlike. Telefonski signal sredi oceana ni deloval, k sreči pa smo na plovilu imeli odličen internet (plovilo R/V Falkor (too) v lasti Schmidt Ocean Inštituta, ki sta ga zasnovala Wendy in Eric Schmid, nekdanji prvi mož podjetja Google), tako smo lahko med opravo imeli tudi neposredne vklope prek Youtuba, opravljali smo Zoom sestanke in seveda s pomočjo interneta ohranjali tudi stik z domačimi.
Kaj ste počeli na odpravi sredi Pacifika?
Izvajali smo različne eksperimente, sama sem vodila tiste, ki se nanašajo na razumevanje produkcije virusov v globokem morju. Na stiku tektonskih plošč smo preučevali vulkansko podvodno verigo, kjer se vsakih nekaj deset let razlije vulkan in se zatem na novo vzpostavi ekosistem. Gre za zelo posebne ekosisteme morskih bitij, globoko pod površjem morja, v čisti temi, pod visokim pritiskom, torej v ekstremnih razmerah. Preučevali smo, od kod prihaja življenje po vsakem takem izbruhu vulkana in zastavljali hipotezo, da življenje, ki vznikne na hidrotermalnih vrelci, prihaja izpod površja Zemlje.
In prišli ste do pomembnega spoznanja …
Med odpravo smo prišli do izjemnega odkritja novega ekosistema v vulkanskih votlinah pod hidrotermalnimi vrelci. Podali smo nov dokaz, da življenje lahko obstaja na neverjetnih krajih. Zdaj vemo, da življenje na hidrotermalnih vrelcih izhaja izpod tal, iz majhnih votlin pod njimi, ter da se od tam ob vsakokratnem vulkanskem izbruhu vzpostavi celoten ekosistem.
Kateri bodo koraki po odpravi?
S pomočjo posebnih podjetji, ki se s tem ukvarjajo, smo v posebnih kontejnerjih prepeljali več kot dva tisoč vzorcev, ki smo jih tako poslali v različne laboratorije po svetu. Zdaj se naše prave analize šele začenjajo. Analize bodo trajale različno, nekatere tudi vse leto, temu bo sledila obdelava podatkov in nato pisanje znanstvenih člankov ter objave novih spoznanj. Zagotovo bo odkrito veliko novega, saj gre za prve takšne vzorce.
Ali lahko med vašim odkritjem potegnemo kakršnekoli vzporednice glede razumevanja nastanka življenja na Zemlji in morda obstoja življenja na drugih planetih?
Na morskem dnu so ekstremni pogoji za življenje, ob nizkih koncentracijah kisika in visokih koncentracijah žvepla, ki omogočajo rast drugačnih organizmov, kot smo jih vajeni. Vsako tako odkritje pomeni spoznanje več pri razumevanju tega, kako se v ekstremnih razmerah lahko pojavi in obdrži življenje.
Prof. dr. Bright je zasnovala tudi poseben spremljevalni program, katerega namen je približati znanost otrokom. Povejte nam še nekaj o tem.
V sklopu odprave smo organizirali tudi virtualne dogodke, ki so omogočili srečanje otrok in raziskovalcev na krovu R/V Falkor (too). Otroci so spoznali, kako se lahko daljinsko vodeno robotsko plovilo potopi do globokomorskega vulkana in katere živali tam živijo, pa tudi kje znanstveniki delajo, spijo in jedo na ladji. Poleg tega smo v sodelovanju z več šolami, med drugimi z Osnovno šolo Cirila Kosmača Piran, med odpravo opravili vrsto poizkusov, ki so si jih zamislili otroci. Eden od teh je bil poskus piranskih osnovnošolcev »Čarobni fižolčki globoko na dnu oceana«. Otroke je zanimalo, kaj se zgodi s semeni fižola na takih globinah, ali so še sposobna vzkliti. Tako smo semena, ki so jih pripravili, prenesli na morsko dno, označena so bila s podpisi otrok, in poskus smo tudi posneli. Pri tem smo ugotovili, da je tolikšna globina za fižol prevelik stres, tako da pozneje ni vzklil. Ta spoznanja bomo v kratkem predstavili piranskim osnovnošolcem.
Ste se sicer na krovu dobro razumeli?
Čeprav se nas večina pred tem ni poznala, smo se zelo dobro razumeli. Na krovu je bilo 22 raziskovalcev in približno 35 podpornega osebja. Tu se je izkazala izkušenost vodje odprave, ki je zbrala odlično ekipo. Niti enkrat se med sabo nismo sprli, prav tako ni bilo čutiti nikakršnih napetosti, ravno nasprotno – pomagali smo si kot družina.
Ste na krovu imeli zdravnika? Kuharja?
Zanimivo je in to priznam, da me je sprva presenetilo, da zdravnika ni bilo. Kapetan in oficirji so bili usposobljeni reševalci in imeli smo sobo, ki je bila opremljena kot prava bolnišnica. K sreči med odpravo ni bilo hujših poškodb ali bolezni, manjše poškodbe pa smo rešili brez težav.
Kar se kuharjev tiče, pa smo imeli dva in zanju velja, da sta na ladji najpomembnejši profil takoj za kapitanom. Kuharja sta namreč tista, ki sta, ko je zanihalo razpoloženje, s hrano poskrbela, da so nas spravili v dobro voljo (smeh op.a.).
Vam je izkušnja torej ostala v lepem spominu, bi se na tovrstno odpravo še vrnili?
Zdaj si želim, da tega moja družina ne bi slišala (smeh op.a.), ampak če bo kdaj priložnost za odpravo, kjer bi lahko preučevali meduze, s katerimi se raziskovalno zelo veliko ukvarjam, ne vem, če bi se lahko uprla vabilu.
Dr. Tinkara Tinta je znanstvena sodelavka na Morski biološki postaji Piran, ki je del Nacionalnega Inštituta za biologijo. Diplomirala je iz biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, doktorirala pa na področju morske mikrobne ekologije na Univerzi v Novi Gorici. V času svoje znanstvene kariere je za svoje gostovanje kot doktorska študentka na Univerzi v Lundu na Švedskem prejela FEMS štipendijo, za gostovanje v ZDA pa je prejela podoktorsko Fulbright štipendijo. Za svoje raziskave na Univerzi na Dunaju je bila nagrajena tudi s prestižno podoktorsko štipendijo Marie Skłodowska – Curie Curie, ki jo podeljuje Evropska komisija. Raziskovalno deluje na področju morske mikrobne ekologije, natančneje se ukvarja s tem, kako različni naravni in antropogeni dejavniki vplivajo na delovanje mikrobnih združb v morju, s poudarkom na interakcijah med želatinoznim zooplanktonom in mikroorganizmi. Tinkara živi z družino v Piranu.
