Skratka, prebrati morate, kaj storiti preden greste na dopust, česa ne smete zamuditi na obali, kaj storiti, če ste ujeti v odvisniški partnerski odnos, če ste obkroženi z žensko ali moškim iz določenega atsrološkega znamenja, če ste ljubitelji regrata ali praženega krompirja in z obveznimi lestvicami, katere knjige morate prebrati. Prebrati doma, na dopustu, pred koncem leta ali v svojem življenju.
Moj seznam bi bil tu dolg. Kot študent primerjalne književnosti celo življenje živim s knjigami. In redke so, ki me navdušijo. To poletje pa me navdušuje en naslov. Izjemno dizajnirana in spretno spisana biografijia psihiatra Gorazda V. Mrevljeta z naslovom Psihiater na kavču Bojane Leskovar. Seveda takoj sledi zadrega. Žal že pokojni Gorazd je moj veliki prijatelj. Namerno sem zapisal sedanjik. Prijatelji so večni. So še vedno v naših spominih, pogovorih in zdaj tudi v knjigi. V trenutku, ko začnemo o njih govoriti v pretekliku, pa se zgodi obrat. Počasno drsenje v izginjanje in pozabo. Preteklik postane vse bolj oddaljen. Podoba vse bolj bleda. Na koncu postane le še naključen priklic v spominih generacije v slogu, kako je že bilo tistemu ime?
Gorazdov brat Andrej je tudi eden od kolumnistov. Tudi moj pri- jatelj, ki živi preko atlantske luže. Duhovno pa tudi zaradi zapisov stalno prisoten. No, tu na straneh Obale plus je bil daleč pred menij. Bojana Leskovar je moja žena in prav tako del brezplačnika, ki ga ravnokar držite v rokah.
Skratka, brez zadržkov lahko sprejmete sklep, da gre za čisti klientelizem. Začel sem pisati o prijateljevi knjigi, ki jo je pomagala pisati moja žena. Temu bi se reklo, da se grem zasebni družinski posel, ker bom za tole pisanje celo dobil honorar.
Ne glede na zadrego in potencialni klientelizem, bom vseeno utemeljil trditev, zakaj morate to knjigo prebrati. Ko zaslišite psihiater, si seveda takoj ustvarite svojo sliko, pogosto plod stereotipov in medijskih konstrukcij. Skratka, dobite predstavo o duševnih boleznih, norosti, psihozah in različnih stigmatizacijah. In knjiga, ki ima sedemindvajset seans, govori prav o tem. O predsodkih, ki to niso. O obsodbah, ki so zgrešene. O človeku, ki je živel psihiatrijo. Psihiatrijo, ki temelji na eni ključni besedi: empatiji. O neskončni empatiji, ki nas lahko drži skupaj. Nobena ideologija, noben kapital, nobena nacija, nobena država, nobena partija in noben politik nimajo te moči. Poveže nas lahko le to, o čemur razmišlja Gorazd V. Mrevlje na več kot tristo petdesetih straneh. Temu se enostavno reče čut za druge. Ko boste prijeli knjigo v roke in začeli obračati strani, vam bo jasno vsaj eno. Gorazd vas bo prepričal, da se je vredno potruditi za druge. Da je vredno živeti za druge. Ne gre za brezmejno razdajanje. Gre za dajanje občutka varnosti in upoštevanja vsakega posameznika. Gre preprosto za spoštovanje. Kapo dol prijatelj moj.
