No, pa smo spet nazaj. Ponovno nas čaka življenje, ko bomo počeli stvari, za katere običajno nimamo časa. Mednje zagotovo spada tudi branje časopisov.
In tokratna izdaja je, po mnenju večine ljudi, ki so jo prejeli v predogled in predbranje, ena izmed naših najboljših. Tudi zaradi intervjuja z Mariom Fafanglom. Ne le zaradi dobrih vprašanj Bojane Leskovar, ampak tudi zaradi izjemnega sogovornika. V času bevskanja, prepiranja in grobih besednih spopadov, ki jih uprizarjajo takšni in drugačni politiki ter posamezniki, ki so zavzeli komunikacijski prostor, je še težje razumno, umirjeno in argumentirano govoriti o sedanjosti. In zaradi Fafanglovih odgovorov smo mnenja, da bi se mu dovolili tudi popolnoma zapreti za 14 dni. To je moč umirjene in argumentirane besede, katere namen ni »pokopavati« sogovornikov in posameznikov, ki ne mislijo enako kot jaz.
Pred nekaj dnevi sem se pogovarjal s prijateljem, ki že dolga leta živi v ZDA. Tiste dni je bil na poslovnem obisku v New Yorku. Mesto je prazno, vse je zaprto, z izjemo nekaj lokalov, kjer si lahko naročiš kavo ali hrano za domov. Podobna situacija kot pri nas. Pravi pa, da pri ljudeh ni slabe volje ali občutka brezupnosti, ali še huje, popolne negotovosti, kaj nam bo prineslo naslednjih »usodnih 14 dni«. Večina jih je namreč prepričanih, da bo virus premagan nekje do konca maja in takrat naj bi se začelo normalno življenje. Kaj se je zgodilo? Njihov »najšibkejši predsednik v zgodovini vseh predsednikov ZDA« je, seveda s pomočjo vlade, uspel precepiti okoli 25% celotne populacije. In konec aprila ali v začetku maja bo precepljenost prebivalcev ZDA takšna, da bo popolno odprtje države varno.
Američani in Izraelci premorejo razkošje, ki ga mi nimamo. Življenje, kjer je načrtovanje prostega časa in dela spet dovoljeno in omogočeno. Pri nas se nekomu še vedno zdi prav in modro, da nas le dan pred ukrepi seznani z odločitvami, ki zaznamujejo naše življenje naslednjih sedem dni. In tako je že eno polno leto. Kot da bi odločevalci uživali v tem, da učiteljem in učencem v nedeljo zvečer sporočijo, ali bodo v ponedeljek lahko šli v šole. Mislim pa, da postajamo vsi prebivalci Slovenije po eni strani nestrpni, po drugi strani pa si želimo argumentiranih odgovorov, s katerimi se ukrepi utemeljujejo. To pač niso časi, ko bi bilo potrebno vsako javno komunikacijo zamazati z javnim izražanjem nestrpnosti do drugače mislečih. Parlament in občinski sveti so seveda prostori za izmenjavo mnenj. Naj bodo tudi direktna in ostra.
A spomnim se še časov, ko so posamezniki, ki so med seboj »obračunavali« za govorniškim pultom, še isti dan sedeli za mizo pri kosilu, ali skupaj pili kavo. So ti časi za vedno mimo in ali nas je tistih, ki si jih želimo nazaj, dovolj, da se bodo vrnili?
Tomaž Perovič
