Biti aktiven in imeti odnos do dnevne politike se mi je vedno zdelo pomembno. Zakonodajalci so v položaju (ki smo jim ga mi podelili na volitvah), da s svojimi ukrepi spreminjajo naša življenja. Tako poslovna, kot vsakodnevna. Epidemija nam je to še kako pokazala. Ali se lahko premikam, ali se lahko družim, protestiram, lahko hodim v službo ali naj delam od doma, je pametneje biti na čakanju ali prijavljen na zavodu, ali grem lahko v trgovino, kdaj bom lahko ponovno obiskal kino ali gledališče, ali so ta teden galerije odprte ali ne, kaj potrebujem za prehod meje?
Čakanje na nove vladne ukrepe, ki bi naj bili sprejeti vsako sredo, a so ponavadi sprejeti v četrtek ali nedeljo, je bil nekaj časa dogodek, ki smo ga pričakovali z zanimanjem in nestrpnostjo. Po mesecih pa srede čakamo že z veliko mero naveličanosti in jeze. Še posebej, ker si ukrepov nismo znali razlagati.
Če je bil ukrep sprejet v četrtek, je ponavadi trajalo vsaj še dva dneva, da smo sploh ugotovili, kaj je bilo sprejeto. Če temu prištejem še vsakih nekaj dni nove »usodne« afere, kot so ta teden non-paperji, prekinjeni sestanki z evropskimi birokrati, neplačevanje zakonske obveze STA in igranje z 80 zaposlenimi in njihovimi družinami, popolnoma nespravljive debate v slovenskem parlamentu, ni nič čudnega, če se nam politika začne upirati.
Javnomnenjske raziskave kažejo, da je odstotek tistih, ki ne bodo šli na volitve, velik. Nenazadnje nizka volilna udeležba vsake štiri leta pokaže politiki ogledalo. Ampak spremeni se nikoli ne prav veliko. Gre za izjemno zoprn sistem, v katerem lahko stranka, ki doseže 20% Slovencev popolnoma diktira način življenja še ostalim 80% prebivalcev.
Ampak mene navdušuje tista druga Slovenija. Slovenija, ki jo predstavlja skupina znanstvenikov, ki mi skuša zapletene zdravstvene fenomene razlagati na jasen način in mi dokazuje, da resnica ni nekaj, kar izgublja na pomenu. Navdušujejo me skupine kulturnikov, ki neprestano iščejo nove načine, kako pripeljati kulturne dogodke do ljudi. Navdušujejo me skupine večjih in manjših podjetnikov, ki navkljub včasih nemogočim razmeram, ustvarjajo delovna mesta in prinašajo denar, ki nam omogoča, da zdravstveni, pokojninski in socialni sistem v državi še deluje. To so ljudje, na katere stavim, in to so ljudje, ki delajo v Sloveniji prijetno in kreativno okolje, v katerem je še vedno lepo živeti in delati. Verjamite, da je ljudi, ki vidijo življenje podobno kot jaz, ogromno. Mislim, da jih je večina. Škoda je le, da med njimi ni več politikov.
Tomaž Perovič
