Dorjan Marušič v intervjuju pripiše neodzivnost vladajočih politikov na državnem nivoju, predvsem šibki koaliciji, ki ni garant za učinkovitost. Ali je res samo to razlog neučinkovitosti, ki jo vse pogrešamo pri naših politikih? Ali ste imeli že kdaj občutek, da ste nekoga spoznali, ki je bil »navaden« občan, vaš znanec, prijatelj, ki ste ga poznali kot podjetnega, pozitivnega človeka, ki je skrbel za svojo okolico in svoj biznis in se spremenil, ko je šel v politiko? Kako lahko obstaja takšna razlika med pozitivnimi in podjetnimi posamezniki, ko bi pa naj začeli delat v skupno dobro se nekaj pokvari? En del odgovora je zagotovo v sistemu demokracije, kjer ste v politiki pač »prisiljeni« k usklajevanju in iskanju kompromisov. Ampak ali je to najpomembnejši razlog, da imamo občutek, da večina politike ne dela v dobrobit nas vseh, ampak v dobro nekih drugih interesov, ki jih mi ne razpoznamo kot splošne oziroma naše interese? Verjetno ne. Del odgovora se zagotovo skriva v prepričanju, da smo vsi lahko dobri politiki. Velika napaka. Meni recimo ne pade na kraj pameti, da bi šel v politiko, predvsem iz razloga, da vem, da bi v politiki izgubil svojo učinkovitost. Moj način dela je, da sem hiter pri sprejemanju večine odločitev, da sem obkrožen z ljudmi, ki podobno mislijo kot jaz in lahko z njimi v duhu skupinskega dela, opravljam dobro in učinkovito delo. Ko se enkrat dogovorimo, da nekaj želimo speljati, se to v roku, ki si ga določimo tudi zgodi. Dogovor oziroma zaveza, ki si jo postavimo, se mora zgoditi. Če se v določenem roku ne zgodi, je pač bilo nekaj narobe z zavezo ali časovnico in to je čas, da krenemo naprej. In ker se nas večina v svojem zasebnem življenju tako obnaša, to pričakujemo od politike. In zato prihaja iz leta v leto do razočaranj in nikomur ne damo prav radi in z veseljem priložnosti, da se na oblasti najprej nauči politične obrti. Očitno je tudi, da se je v stotih dnevih ne da naučiti. In zato je vprašanje, ki je na mestu – zakaj vseeno vedno raje izberemo posameznike, ki so popolni neznanci v političnem življenju in ne raje tistih, za katere vemo, da vsaj politično obrt dobro poznajo…
Tomaž Perovič
