Minuli teden je bil za vse, ki jim je še kaj do slovenske politike, zagotovo eden bolj zanimivih v zadnjem času. Tedni pred volitvami (ali v tem primeru morda pred imenovanjem nove vlade) so bili, vsaj zame kot nekdanjega urednika nacionalnih medijev, vedno najbolj zanimivi a tudi najbolj naporni. To je čas, ko je najtežje razločiti resnične novice od izmišljenih ali prikrojenih, katerih namen je diskreditacija političnega nasprotnika. In to je tudi edina vrednost takšnih informacij. Za medije (še posebej v časih, ko je bila politika popularna in volilna udeležba višja) so bili tovrstni odkriti, neposredni in žaljivi osebni spopadi prikladni vsaj za to, da so nam prinašali višjo gledanost ali branost. V današnjih časih, ko večina Slovencev (volilne udeležbe so okoli 50 %) od politike pričakuje nekaj drugega, pa ni nujno, da so tovrstni spopadi še za kogarkoli dobri. Morda lahko določeni stranki prinesejo prednost na volitvah in prepričajo nekaj že prepričanih volivcev, da je njihova stranka najboljša. Neopredeljenih in predvsem tistih, ki se volitev ne udeležujejo, pa ne prepričajo več. Nekateri tovrstne spopade ne dojemamo kot usodne za demokracijo in za nas, ki si želimo boljše države, pač pa za politike in njihove stranke.
Potrebujemo hitrejšo gradnjo prepotrebne infrastrukture, kjer bo mobilnost prednost in ne prepreka, saj za postavitev nekaj deset kilometrov železniške proge potrebujemo mnoga leta in ustanovitev novega podjetja. Potrebujemo učinkovit odvoz odpadkov namesto groženj s stavkami za 3 % višje plače in boljših pogojev zavarovanja za delavce in tožilce. In potrebujemo policijo, ki za zaplembo nekaj zabojev dokumentov ne bo pošiljala na desetine svojih strokovnjakov.
Vse kar vam po takšnem tednu želim, je vsaj še teden dni sonca in spomladanskega vremena sredi zime ter seveda mnogo užitka ob prebiranju nove izdaje mesečnika OBALAplus.
Tomaž Perovič
