Jaz pa nekaj vem. In to bi rad delil z vami. Nekaj takega je osnovna misel pogovorov, ki jih začnemo prirejat v Obali plus. Seveda upamo in verjamemo, da bodo vsi pogovori tekli v živo, v osebnem stiku med vami in našimi gosti. Verjamem, da je prepirov preveč, nesporazumov še več in še največ neposlušanja.
Komunikacija, ki je omejena na 140 znakov, objavljenih na družbenih omrežjih in komunikacija, ki zagotavlja anonimnost, enostavno ne prineseta nič dobrega. Ne želimo iskati resnice, želimo pa poslušati pametnih misli, ki nam bodo mogoče celo pomagale preživeti precej napete čase. Pa še na nekaj bomo pazili. Naredili bomo vse za to, da ne bomo družboslovci trdili, da vemo vse o medicinskih fenomenih in bili izjemno pozorni na to, da če nekdo ne misli enko kot jaz, zato še ni moj sovražnik. Strankarske razprtije nas ne bodo zanimale, nas bodo pa še kako zanimala dejanja političnih strank in oblasti, ki vplivajo na naše življenje. Še posebej, če se bodo dotikala tistih področij, kjer politika nima kaj delati, ali pa če bomo ugotovili, da počenjajo stvari, ki so v njihovem strankarskem, osebnem interesu in ne v interesu splošnega dobrega. Enako kot na delovanje oblasti, bomo vedno opozarjali na nedelovanje. Na sedenje na svojih stolčkih, mencanje pri odločitvah. Na strah pred kritikami, če nekaj narediš, strah pred tem, da nekaj narediš in potem seveda za to nosiš posledice.
Če gre mnogim na živce sedanja državna oblast, ki posega s svojimi odločitvami v moje osebno življenje in na mesto mene odloča, kam in kdaj grem lahko na dopust, nam gre mnogim še bolj na živce marsikdo na lokalnem nivoju, ki pa nič ne dela. Tako je za nekoga virus lahko izgovor, da nič ne dela, za nekoga drugega pa je virus razlog več, da se vprašaš, kaj lahko v novih razmeraš delaš. O teh in podobnih temah, prvič že 1. oktobra zvečer, v Marezigah.
Tomaž Perovič
