Zares ne bi imel nič proti, če bi živel v državi, kjer je volilna udeležba 85 %. To pomeni, da bi zaupal političnim strankam in političnim prvakom. Obljube dane v predvolilnem času bi se tudi zgodile. To pomeni tudi, da iz predvolilne kampanje politični prvaki ne pridejo tako skregani, da se verjetno niti pogledati ne morejo, kaj šele, da bi se med sabo pogovarjali ali celo dogovarjali. Poglavitna slovenska težava je, da si vse politične stranke želijo biti absolutni zmagovalci. Če na volitvah nobena stranka ne dobi statusa absolutnega zmagovalca, je potrebno za učinkovito vodenje države skleniti koalicijo. Težava koalicije pa je, da tudi če jaz podelim svoj glas neki stranki v predvolilnem času – pomeni, da glasujem tudi za njen program – lahko moja stranka svoje cilje in obljube v času ustanavljanja koalicije spremeni. Ne samo to. Namesto da bi stranke po volitvah začele vladati, začnejo s koalicijskimi pogajanji in v tem času se v državi nič ne dogaja. Na drugi strani obstaja možnost vladanja z manjšinsko vlado. V tem primeru vladajoča stranka išče somišljenike v drugih strankah ves čas svojega vladanja, glede na predlagane spremembe. Če bi na volitvah zmagala sredinska stranka, bi za spremembo migrantske politike iskala zavezništva med desnimi strankami, za spremembe politike socilanih transferjev ali spremembe ekoloških politik pa pri levih strankah. V Sloveniji je to nemogoče. Tukaj vlada mantra močne koalicije, široke podpore in strankarske discipline pri glasovanjih v parlamentu. Vladanje, kjer se koalicije sklepajo na podlagi vsebinskih sprememb, se nam zdi nemogoče in neizvedljivo. In v Sloveniji tudi je zares nemogoče. Nihče si ne predstavlja, da bi Janševa stranka podprla predlog Šarčeve stranke ali obratno. Še termina za skupen sestanek med predsednikom vlade in vsemi izvoljenimi evroposlanci je pri nas nemogoče uskladiti. Je pa to mogoče na Danskem, kjer beležijo 85 % volilno udeležbo in kjer je zaupanje v delo političnih strank in veljakov veliko. Levo sredinska stranka se je odločila, da ne bo izgubljala časa s koaliciskimi usklajevanji in bo namesto tega iskala različne podpornike v parlamentu med različnimi strankami, glede na predloge, ki jih bo pošiljala v parlament. Na ta način na Danskem deluje demokracija.
Ali je mogoče kaj podobnega narediti v Piranu? Ali je možno vladati v Piranu brez koalicije? Ali so v občinskem parlamentu ljudje, ki si želijo sprememb in bodo za njih glasovali, ne glede na to, kdo jih predlaga? Če smo izglasovali ljudi, ki bodo znali programsko sodelovati, bo volilna udeležba na naslednjih volitvah zagotovo višja.
Tomaž Perovič
