Piran je njena ljubezen že dolgo. Slovenka je, rojena v Celovcu v zavedni slovenski družini, živi na Dunaju z možem in dvema otrokoma. Ko je Marija Šikoronja, zdaj že pokojna znana galeristka in kulturnica v Celovcu ustanovila slovenski otroški vrtec, sta njena oče in teta tam poučevala slovenščino, Tanja pa je bila takrat za vrtec že prevelika. Slovensko gimnazijo je zaključila v Celovcu, na Dunaju pa Tehnično univerzo. Ljubezen do umetnosti je vsrkavala doma, oče je bil profesor umetnosti in umetnostne zgodovine in bi morda, če Tanja ne bi tako zgodaj prišla na svet, postal umetnik. V domačem okolju je govorila slovensko, srečevala zanimive ljudi, umetnike, izobražence, s starši potovala, si ogledovala galerije, talent je cvetel, veliko je risala. Njena pot je bila začrtana z geni in okoljem. Leta 2019 je Tanja, slikarka, arhitektka in kuratorka, postala prva ženska predsednica Doma umetnosti na Dunaju – Künstlerhaus, junija letos pa je za svoje delo, povezovanje umetnikov v avstrijskem in mednarodnem okolju in preseganje meja – je namreč ena redkih koroških Slovenk, ki se suvereno giblje med slovenskim in avstrijskim kulturnim prostorom – prejela visoko državno avstrijsko priznanje, Častni križ za znanost in umetnost. Že od otroštva jo vleče k morju v Piran. Sem je kot otrok zahajal že njen oče, sem je na počitnice hodila tudi ona. Sredi vročega avgusta je skupaj z Ano Miklavž v Piranu s pomočjo Mire Ličen in njene peči za keramiko ustvarjala nove likovne zgodbe na keramiki.
UMETNOST NI ZGOLJ LEPOTA, JE SPOROČILO IN OBVEZNOST DO DRUŽBE
Tanjo sem spoznala na avtobusu proti Benetkam, 2018, kamor nas je pred nekaj leti peljala neutrudna Polona Senčar na ogled več razstav, tudi Tanjine, v okviru takratnega beneškega Bienala. Sama nas je živahno vodila po njej z nalezljivo energijo. Njena ustvarjalnost se široko razpreda v slike, prostor, svetlobo, zvok in vedno znova poteka v ciklusih in serijah. Tako lažje pripoveduje zgodbe in gradi umetnost in odnose. Kot predsednica Doma umetnosti na Dunaju se je nedavno podpisala tudi pod javno protestno pismo ob posegu avstrijske policije v delovanje izobraževalnega protifašističnega tabora v Muzeju Peršman. »Za nas je bilo to zelo hudo, globoko je zarezal občutek, za katerega si ne bi mislili, da ga bomo sploh še kdaj občutili. Septembra lani so desničarji odstranili del moje umetniške instalacije na mostu pri Labotu, zdaj pa ta grozen poseg policije. Mojo instalacijo, dolga je bila 10 km, sem naredila za Koroško deželno razstavo 2021, potekala je od domačije mojega starega očeta, zaključila pa se je prav pri Peršmanu. Ni bila sicer trajna, ampak je še vedno obstoječa in bila je delno na tem mostu. Vse to me je seveda pretreslo. In zdaj še hujša akcija, sprašujem se – kaj pa še bo ?« Umetniki vedno globoko gledajo v svojo dušo, obenem pa so tudi ostro družbeno oko, vidijo svet okrog sebe, ga ubesedijo v ustvarjalno govorico. Kako močan umetniški vzvod so njena čustva in pogled na svet? »V mojem umetniškem delovanju nikoli ni v ospredju zgolj lepota, ampak gre tudi za politično izjavo, za pomen. To tudi sama iščem, ko grem po svetu in si ogledujem razstave. Mislim, da imamo umetniki obveznost do družbe, da drugače pokažemo teme, ki nas obdajajo, ki jih morda včasih ne vidimo takoj ali pa jih ne vidimo radi, in to včasih povem politikom in diplomatom. Tam, kjer se diplomacija ali pa politika končata in kjer ne gre naprej, tam se začne umetnost. Umetniki bomo med seboj vedno našli povezovalno nit, s pomočjo katere se bomo lahko pogovarjali in gledali naprej. Družbeno se najdemo skupaj in se nitka med nami ne raztrga.«
DOM UMETNIKOV JE NJENA UMETNIŠKA DOMOVINA
Tanja Prušnik je pomembno državno nagrado Častni križ za znanost in umetnost prejela še mlada, a so jo opazili, ker je dejavna in je kot prva ženska predsednica Doma umetnikov na Dunaju prevetrila delovanje društva: »Mislim, da se je res precej spremenilo, kar pa, upam, nima povezave s tem, da sem ženska. To je zdaj, upam, že samoumevno. Društvo je v javnosti bolj prisotno, ima več vpliva na avstrijsko kulturno umetniško sceno, bolj smo dejavni v družbi, imamo morda malce večjo politično moč, da smo kam povabljeni, vidni. V tej v funkciji sem bila prvič kot predsednica povabljena na potovanje s predsednikom države kot del kulturne delegacije v Južno Afriko, prej česa takega naša institucija ni bila deležna.« Za Tanjo je bilo samoumevno, da ji bodo priznanje podelili prav v Domu umetnosti, ki ga čuti kot svojo umetniško domovino in kjer preživlja res veliko časa: »600 članov imamo in 5 sekcij – likovnike in grafike, kiparje, arhitekte, filmarje, fotografe in t. i. crossoverje, kjer se zvrsti umetnosti prepletajo. Celo dva glasbenika sta z nami. Imamo obsežen program, veliko izmenjav, razstav naših članov v naši stavbi Domu umetnosti in v spodnji etaži, kjer si prostore delimo z Albertino Modern, sploh je okrog nas veliko umetnosti – Stadtkino, nova otroška opera Nest, nedaleč od nas je Musikverein, kjer imajo svoj dom filharmoniki in ga poznamo po novoletnem koncertu. V naših vrstah deluje tudi več slovenskih likovnikov: Valentin Oman, Nataša Sienčnik, Marko Lipuš. Tudi sodelavka Mirjam Porchazka, ki dela na področju likovnega posredovanja pri nas, je Slovenka.« Tanja veliko razstavlja, nedavno je imela v Kranju razstavo Colour blockings, njen drugi del je bil na ogled v Dobrli vasi na Koroškem, gostovala je na Japonskem, predsednica Doma umetnosti je, seveda ima družinsko življenje. Kako zmore? »To se včasih tudi sama vprašam, ampak nekako zmorem, to je moje življenje. Ni enosmerno ali enostransko, potrebujem to živahnost v svojem delovanju, vsak njen del. Moje delovanje je konceptualno, vedno gledam naprej, kar traja včasih malo dlje, da zares konkretno izvedem projekt, da naslikam ali naredim instalacije.« Tanja ima srečo, da ji vsi v družini zelo pomagajo, mož jo podpira, otroka občasno tudi pomagata, ampak imata zdaj že svojo pot, hčerka je maturirala, sin je malo mlajši.
SLOVENIJA, PIRAN
Tanja Prušnik je ena redkih koroških Slovenk, ki se suvereno giblje med slovenskim in avstrijskim kulturnim prostorom. Odprta je, rada ima ljudi, nove izzive, nova okolja, a tudi okolja, ki jih pozna preko jezika: »Zame to niso meje, sploh mi je slovenski svet več kot drag, ne bi ga želela pogrešati – nikoli.« Pogreša pa včasih Piran, v katerega je začela zahajati kot otrok, kot študentka je tu vsako poletje preživela nekaj časa, 2002 pa so si z družino tu uredili dom, v katerem lahko tudi ustvarja. Ne da si miru, zdaj je na vrsti slikanje na keramiko. Preden pride k morju, pokliče prijatelje, številne vezi je stkala tu, rada se druži in srečuje in je hvaležna, ker jo ljudje tako odprto sprejemajo. Ima v Piranu svoj najljubši kotiček? »Morje, moj dom, Trg 1. maja, cerkvi svetega Roka in svetega Petra, seveda Mestno galerijo, mojo najljubšo.« Lepo bi bilo videti njena dela nekoč tudi tu. Z barvami in podobami, ki povezujejo.
