Pravi mali čudež bi bil, če v času, ko to berete, Rižanski vodovod še ni vpeljal redukcije v oskrbi z vodo. Če redukcij še ni, pomeni, da ljudje resno varčujejo in da nekaj ukrepov, ki so jih zastavili v Rižanskem vodovodu, učinkuje. »Vsak dan, ko mine brez zapiranja vodovodnih cevi, razumem kot majhno zmago, saj smo z vsakim dnem bližje dežju in s tem manjšemu številu dni brez vode,« nam je minuli teden povedal Martin Pregelj, direktor Rižanskega vodovoda, kjer zadnji mesec vlagajo izjemne napore, da bi preprečili najhuje.
Na vprašanje, kolikšna bi bila škoda, če ostanemo brez vode, nam nihče ne more dati natančnih številk. Vsekakor bo škoda večja, kot če bi pravočasno skrbeli za primerno in urejeno oskrbo z vodo. Nihče niti ne ve, koliko časa lahko zdajšnji vodni viri vzdržijo. Vemo le, da so tik pred dokončnim zlomom. Problemi, ki bodo sledili, pa so nepredvidljivi. Voda ne bo več pitna, saj bo v vodovodni sistem vdirala umazanija, s tem pa potencialno ogrozila zdravje ljudi, ki življenja brez pitne vode iz pip niso najbolj vajeni. Poleg tega bodo nihanja tlaka v ceveh povzročila veliko škode, cevi bodo dodatno pokale in izgube vode bodo še večje. Nujna bodo draga popravila.
Težko je oceniti škodo v kmetijstvu in pridelavi hrane. Veliko kultur je že povsem uničenih, suši se sadno drevje, da o vrtninah in drugih kulturah ne govorimo. Težave ima gospodarstvo. Luka Koper zavrača oskrbo ladij z vodo. Še bolj je na udaru turizem. Brez pitne vode se turisti ne morejo dobro počutiti v teh krajih in bodo odšli. Še posebej, če je glas stalnih prebivalcev uperjen proti njim, ki naj bi bili največji krivci za povečano porabo vode. Drugače povedano: najprej smo te turiste vabili, zdaj bi jih najraje spodili, češ da so posegli v naš življenjski prostor, ker se nismo znali pravočasno primerno pripraviti na tak položaj.
Kdo je kriv za suhe pipe v Istri?
V lokalni javnosti se je vnela razprava o tem, kdo je najbolj kriv za nastali položaj in kdo je tisti, ki bi mu smeli ali morali najprej zapreti pipice. Zakonodaja sicer pravi, da je za oskrbo z vodo odgovorna gospodarska javna služba, ki jo morajo zagotavljati lokalne skupnosti. S tega zornega kota bi lahko površen opazovalec ocenil, da so za položaj krive štiri istrske občine. Toda položaj Istre je vendarle nekoliko bolj kompleksen, saj je vsem znano, da ima Istra malo, za taka sušna leta premalo, pitne vode.
V Ustavi je 70. a člen, ki govori o pravici do pitne vode, to pravico pa mora lokalni skupnosti zagotoviti država. Ne more, denimo, piranska občina v komenski ali postojnski občini sama črpati vode iz katerega koli vira. Tako kot piranska občina sama ne gradi avtoceste, bi morala država Istri zagotoviti vodni vir in tega doslej država Istri ni zagotovila, zato je očitek na račun zapostavljenosti Istre v tej državi več kot utemeljen. Istra se je še enkrat izkazala pripraven prostor za zaslužek, rekreacijo, zabavo in pobiranje davščin, vanjo pa širša skupnost vse premalo vlaga. Za preveliko zapostavljenost Istre v državnem okviru so resda res najbolj odgovorni ali vsaj izpostavljeni župani in vsi njeni predstavniki v državnem zboru ter drugih državnih službah zadnjih 40 let. To pomeni, da je za tak mačehovski odnos odgovornih veliko ljudi. Še najšibkejša točka Istre je njena prislovična skreganost, razdeljenost na majhne in premalo vplivne dejavnike ter kadre, pa tudi pripravljenost mnogih, da za svoj majhen interes prodajo usodo istrske regije.
Pomanjkanje vode je tudi posledica stihijskega razvoja, ki se je začel že kmalu po drugi svetovni vojni, ko so demografsko izpraznjen prostor naselili ljudje, ki niso najbolje razumeli principov gospodarjenja Istre. Tako so v 60-tih in 70-tih letih do te mere razvili gospodarstvo, da je sredi osemdesetih začelo zmanjkovati vode. Leta 1987 so uvedli redukcije.
Ni res, da so vodo v Istri zanemarili
Stari Istrani so zelo skrbeli za vodo. Samo Piran je imel (ima) dva velika zbiralnika vode (Prvomajski trg in minoritski samostan). Številne količkaj bogatejše hiše, kot na primer Tartinijeva hiša, so imele velike cisterne. Tudi območje današnje osnovne šole Cirila Kosmača so stari Pirančani imenovali Fontane, ker je bilo tam več vodnjakov. Še zdaj vem vsaj za enega, ki celo v tej suši še ni presahnil. Toda Istrane je najprej razvadila italijanska oblast, ki je v času fašizma leta 1935 zgradila kar obsežen in velik vodovodni sistem. Po vojni je sledilo obdobje velikih gradenj tovarn in hotelov, počitniških domov in stanovanj. Število prebivalcev se je podvojilo (s 47.000 jih je zdaj skoraj 94.000), dodati pa moramo še vsaj 30.000 turistov v poletnih mesecih.
Nikakor ne drži, da po redukcijah vode v osemdesetih letih lokalna oblast in Rižanski vodovod nista ničesar ukrenila. Že leta 1988 je hrvaška Istra pridobila veliko zajetje Butoniga, kar je omogočilo, da se je slovenski del Istre nekoliko trdneje oprijel vodnega vira Mirne iz Gradol. Ta še zmeraj v majhni meri oskrbuje slovensko Istro, skupaj z virom v Bužinih in Gabrijelih prejema poleti skoraj eno tretjino potrebne pitne vode, vendar se v suši tudi ta sproti krči. Nekaj let po redukcijah iz 1987 je Rižanski vodovod začel z vrsto investicij, ki so bistveno izboljšale vodovodno omrežje v slovenski Istri. Najprej so zgradili povezovalni cevovod iz Rodika, ki pripelje dodatno vodo s Krasa. Te bi moralo biti poleti 130 litrov na sekundo, vendar je zdaj Kraški vodovod spušča le približno 95 litrov. Zgradili so sodobno vodarno v Cepkih, magistralni vodovod med vodarno in Piranom, več vodohranov (kar dva na Valeti), obnovili so precej puščajoče staro vodovodno omrežje in bistveno zmanjšali izgube vode v ceveh pod zemljo, vpeljali so sodobni sistem telemetrije za krmiljenje vodnih virov … Skupaj so v 18 letih investirali za kakih 100 milijonov evrov. Če teh izboljšav ne bi bilo, bi letos ostale istrske pipe suhe že junija meseca, saj obilnejšega dežja že od lanske jeseni ni bilo.
Veliko časa in denarja za iskanje vodnega vira
Problem je torej vodni vir. Tudi tukaj ni manjkalo pobud, študij in projektov, ki so jih izdelali in drago plačevali v Rižanskem vodovodu. Med prvimi je bil predlog, da bi vodo pripeljali iz Malnov pri Postojni, vendar jim tega vira niso dovolili. Zatem so si omislili zajetje neposeljene dolinice pri Kubedu, le kakih 200 metrov višje od Rižane, vendar so se uprli naravovarstveniki, češ da bodo območje spravili pod zaščito Nature 2000. Zatem je leta 2003 minister za okolje Janez Kopač (v vladi Antona Ropa) podprl zamisel o zajetju Padeža in Suhorice (to zajetje so resno načrtovali že v času italijanske oblasti v Istri), vendar je kasnejši minister za okolje Janez Podobnik v prvi Janševi vladi leta 2007 preprečil projekt jezu na Suhorici.
Leta 2012 se je devet južnoprimorskih občin odločilo za skupen projekt povečanja črpališča Klariči pri Brestovici. Iz kohezije je bilo zagotovljenih 50 milijonov evrov, od tega bi polovico porabile kraške občine za temeljito ureditev kraškega vodovoda, drugo polovico pa bi namenili črpališču in dodatnemu cevovodu, ki bi vodo pripeljal do Rodika, od tam pa so že dovolj velike cevi do koprske vodarne v Cepkih. Zataknilo se je, ker sežanska občina in Kraški vodovod nista uspela pridobit več kot 1500 soglasij za služnost na zemljiščih načrtovanega vodovoda. Te služnosti bi po hitrem postopku lahko zagotovila le država, če bi sprejela zakon, uredbo ali državni prostorski načrt. Vendar je tedanja vlada Alenke Bratušek oziroma minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan zavrnil možnost, da bi država pomagala kraškim občinam do gradbenega dovoljenja. In 50 milijonov evrov so zelo veselo preusmerili v severovzhodni del Slovenije, kjer niso imeli problemov s papirji.
Po četrtem neuspelem poizkusu, za katerega nekateri krivijo tudi bivšega koprskega župana, so se v Rižanskem vodovodu nekaj časa ogrevali, da bi poskrbeli naprave za desalinizacijo morja, saj bi tako najhitreje in najceneje prišli do vode. Vendar so to možnost zavrnili, še posebej potem, ko so na Morski biološki postaji izračunali, da bi koncentrirana slana voda, ki bi jo vračali v morje, škodovala okolju.
Zadnje opozorilo – kerozin 2019
Zadnje zelo resno opozorilo se je zgodilo junija 2019, ko se je iztiril vlak s kerozinom v Dolu pri Hrastovljah. Nekaj kerozina je steklo v tla, vendar so v Istri imeli neverjetno srečo, da kerozin ni pritekel do vodnega vira, sicer bi že pred tremi leti ostali več mesecev brez vode. (To seveda ni bila zadnja železniška nesreča, vlak je spet iztiril, k sreči spet brez posledic.) Tedaj je vlada Marjana Šarca obljubila, da bodo v dveh letih poiskali rešitev. Po nastopu Janševe vlade pa je spomladi 2020 minister za okolje Andrej Vizjak nepričakovano obudil projekt zajetja na Suhorici, vendar so se temu zelo odločno uprli kraški župani in civilna iniciativa, ki so prepričani, da bi se morali vrniti k projektu Klariči.
Istrski župani nikakor ne morejo vplivati na kraške župane, da sprejmejo drugačno rešitev. Saj ne nasprotujejo Klaričem, vendar so prepričani, da tudi Klariči niso najboljša, sploh pa ne edina in trajna rešitev. Prav zadnji požar na Krasu bi bil skoraj ustavil dobavo vode iz Klaričev za vse (tudi Kraševce, ki za zdaj nimajo težav z vodo), saj je grozil izpad elektrike, pa tudi, da bodo plameni zajeli prostore črpališča. To se po zaslugi gasilcev ni zgodilo.
Zajetja kot odgovor na podnebne spremembe
Še bolj kot požari pa nas lahko skrbi, da suše vse bolj pestijo tudi druge slovenske regije, celo tiste, za katere smo dolgo menili, da bi lahko vodo izvažale. Zdaj ni nihče več trdno prepričan, da ob vseh podnebnih spremembah ne bi zmanjkalo vode celo na Gorenjskem ali v osrednji Sloveniji. V takih okoliščinah pride človeku na pamet njegov tisočletja star izum – zajetja. Za jezovi ali v zbiralnikih (tudi » štirnah«, če hočete) ljudje spravljajo vodo tedaj, ko je je v naravi dovolj ali preveč in vračajo ljudem ter naravi nazaj, ko nastopijo suše. To je več tisočletij znan recept oskrbe z vodo, ki je pomagal številnim narodom do preživetja in razvoja. Kdor danes obiskuje Kreto, Jordanijo in številne druge zibelke civilizacij, težko verjame, da so tam cvetela velika urbana središča in bila polna vode, saj gre za območja, ki so le nekaj tisoč let kasneje del puščave.
Kje bodo Istrani smeli zgraditi zajetje za svoje preživetje, ta trenutek ni povsem jasno. Sedanji minister je obljubil, da bodo nadaljevali s pripravo prostorskega načrta za Suhorico, vendar takšna obljuba niti v največji suši ni najbolj prepričljiva. Takoj ko bo padlo prvo jesensko deževje, se bo problem oskrbe z vodo potopil v zadnji ministrov predal. In potem se bodo vlade menjale, pri čemer bo skrb za reševanje suše prešla na nekoga drugega. Istrani pa se bodo spraševali, kaj morajo pravzaprav narediti, da bodo lahko res uživali 70. a člen Ustave.
Če kdaj, je zdaj trenutek za odločnejši, tudi ultimativni nastop istrskih županov in poslancev. Zdaj je tudi otrokom jasno, da sta lokalna in državna politika delali narobe, pomanjkljivo in v škodo regiji, ki je do leta 2000 veljala za najbolj propulzivno v državi. Dokler niso iz nje začeli grabiti s prevelikimi grabljami. Kasneje bodo poiskali rešitev, revnejša bo ta »naša Istra«, tako »bogata« in »obljubljena« dežela.
