Pa se kljub temu zdi, da je načrtovanje težko oz. nemogoče in da mesta ne vidijo skupne prihodnosti. Še več, zdi se, da je tudi stopicanje na mestu (v navidezni navezi) prenaporno opravilo in da so se mesta odločila vzeti si čas zase. Verjetno jih res nima smisla spominjati na obljube o različnih povezovanjih in sinergijah, ki jih imajo napisane v številnih praznih strategijah in namerah, ker nimajo moči zanje.
V Piranu oz. Portorožu, ob praznovanju abrahama v Avditoriju je bilo to več kot očitno, saj tam ni bilo nobenega župana. Verjetno sami najbolje vedo, zakaj ob kulturnem prazniku, ob slavnostni akademiji »skupnega« Avditorija, ob tako pomembni obletnici (Avditorij je starejši vsaj od dveh županov) in ob slovenski himni niso spoštljivo stali drug ob drugem, in z njimi vsa politična dodana vrednost, ki jo lahko na tak dogodek prinesejo le oni. Mogoče tega ne vedo? Mogoče tega ne vedo njihove piarovske službe?
Nam pa so pustili jasno sporočilo: da Avditorij Portorož in vse, kar to ime predstavlja, ni njihova prioriteta. Župan Pirana je tako že na začetku svoje županske službe pokazal, da ima na praznik ob 19.00 druge pomembnejše naloge in da res ni nujno, da skoči do Avditorija in podeli priznanje, ki bo z njegovim podpisom zahvala in hkrati zaobljuba za naprej. Zamudil je najdaljši aplavz v svoji karieri.
V luči tega začetka smo lahko brali celotno prireditev. Naivni optimizem o vrnitvi v stare nove čase, skupaj z velikanskim napisom, ki je moto letošnjih nagrajencev: vse se da, če se hoče, odslikava žalostno resničnost zapuščenega otroka, ki se bori za življenje. Ima pa Avditorij ta hip tudi srečo; v zelo stvarnem in dobrem govoru v. d. direktorja Boruta Bažca smo razumeli, da pozna svoje naloge. Razume, da je njegov mali kolektiv čisto sam za vse že mnogo zadnjih let ter da ga mora varovati in skrbeti zanj, ker je to vse, ampak zares čisto vse, kar ta hiša ima. Žal se je iskanje smisla in lomljenje konceptov končalo že dolgo tega z razpadom vseh konceptov. In kot bi zapel Balašević (tudi na odru Avditorija nekoč): sve su ostalo nijanse.
Mogoče je imel Voltaire prav, ko je v Kandidu zaključil, da je morda rešitev v obdelovanju lastnega vrta, kar v prispodobi tega vodilnega razsvetljenskega filozofa in pisca pomeni, da se od velikih konceptov obrnimo k temu, kar znamo in zmoremo. Morda je čas, da poskrbimo za kulturo svojih vrtov v vsaki občini sami? V Kopru bi, recimo, prevladovala kultura paradižnika, v Izoli bi sadili krompir, v Piranu je kultura radiča najpomembnejša, v Ankaranu so za trte. Tako bomo imeli štiri bogate vrtove, in ne enega skupnega, utrujenega, praznega in nevidnega, ker se ne bomo mogli dogovoriti, kdaj, kdo in s čim bi ga obdelovali …
