Prvo slikanico Citronček in Giovanin je napisal leta 1999, nato Mesto 2000. Potem je izšla zbirka kratkih zgodb Kopanje mornarjev v topli vodi, romana Čoln ter Pisatelj, Adam in pilot, nato spet kratke zgodbe Nebo davnega poletja. Roman Potovanje na začetek poti in slikanica Tonin sta izšla leta 2009. Tri leta kasneje je izšla zbirka kratkih zgodb Štiri morske milje, leta 2015 pa roman Svetilnik, ki je bil lani preveden v srbski jezik in je izšel pri založbi Prometej v Novem Sadu. Pisal je tudi scensko glasbo za gledališke predstave. Tri zbirke haiku poezije je izdal v samozaložbi.
Star je 54 let in ima dve hčerki. Ja, to je brat Katje Pegan, ampak družina ni bila tema najinega pogovora, čeprav se najraje spomni stare mame, ki mu je nekoč dejala: ”Pjeb, cufridn bod!”(Prevod iz štajerščine bi bil: Fant, bodi zadovoljen!). Da se tega še vedno drži, boste lahko razbrali iz pričujočega pogovora.
Če vas kdo vpraša, kdo ste, kaj odgovorite?
Pravzaprav ne vem, kaj bi rekel, …
Pisatelj? Pesnik?
Morda je še največji del mene to, da pišem, da se besedno izražam. No, v civilu že 26 let vodim tečaj kitare v Skupnosti Italijanov v Piranu. Prej sem učil na glasbeni šoli, potem pa sem ugotovil, da se z določenimi stvarmi ne strinjam. Glasbene šole so nekakšen rekrutni center, nižje za srednje in srednje za akademijo, izkristalizirajo 30 vrhunskih glasbenikov, vsi ostali otroci in mladinci pa so kolateralna škoda. Spomnim se fanta, ki se je pri meni v nižji glasbeni šoli učil kitaro. S petico je naredil izpit, potem pa so ga sošolke prosile, da bi na valeti igral Let it be, one bi pa pele. Ni šlo. Rekel sem si, Pegan zaleti se z glavo v zid, dobesedno. Ugotovil sem, da me zanima kitara kot instument, ki ga imaš za zabavo, za veselje, za komunikacijo. Kitara ni samo kitara, ampak je to svet, ki je malo večji, širši. Razmišljal sem, kaj bom…Ravno takrat so me poklicali iz Pirana, mojega rojstnega mesta, iz italijanske skupnosti, da bi imel tečaje kitare. Šel sem in to počnem še danes. Ti tečaji so narejeni tako, da so to štiri leta nižje glasbene šole. Delam po Carullijevi kitarski šoli (Ferdinando Carulli je utemeljil sodobno klasično kitaro) in upoštevam še enega velikega pedagoga Henriquea Pinta, Južnoameričana, ki je pisal učbenike za kitaro. Ko naredimo osnovo, položimo roko, dobimo osnoven ritmični občutek, so to pogoji, da mladostnik sam pove, kaj bi rad igral. Ne gre več za to, da bi mu jaz povedal, kaj je prav in kaj mora in kaj želi. Zanimivo je, kako ti mladi ljudje, ko jim daš svobodo, zacvetijo. Oni odločajo, oni povedo, kaj hočejo in takrat so uspešni.
Kako odločilen je posluh?
Potegnili ste me za jezik. Nekajkrat sem bil v vlogi servisa za zavrnjene otroke iz glasbene šole, ki so jim povedali, da ne izpolnjujejo kriterijev za šolo. Ker sem delal tam tudi sam, vem, kaj to pomeni. Pomeni, da je v določeni starostni skupini že preveč otrok in tudi za ta določen instrument ni več prostora. Izberejo najboljše, kar pa ne pomeni, da vsi ostali niso sposobni, pomeni samo, da je vrsta dolga in so na repu. Učil sem štiri dekleta in zdaj peto, ki so prišla k meni potem, ko niso bila sprejeta na glasbeno šolo. Eni so ponujali drug instrument, ampak ona si je želela učiti kitaro. Prišla je k meni in rekla, da bi rada tudi pela. Začela sva z učenjem in pojeva. Najprej preproste pesmice, z majhnimi intervali, upevam jo. V šestindvajsetletni karieri še nisem srečal otroka, mladostnika, ki bi bil tako nesposoben za petje, da ne bi mogel decentno zapeti preproste pesmice. Na koncu je glasbeno šolstvo namenjeno samo nekaterim. Ko bo postalo plačljivo, pa bo dodatna selekcija denar.
Način dela, ki ste ga opisali, je lep. Če si želiš, lahko igraš inštrument ali poješ, ne glede na to, kaj si o tebi kdo misli. Nobenih razočaranj zaradi neuresničenih želja.
Obstaja tudi travma na nasprotni strani Gaussove krivulje, ko so otroci morali hoditi v glasbeno šolo. Potem so dali instrument očetu, spričevalo pa mami in je bilo konec. Ubogal sem, zadovoljil sem vaše želje in zdaj me pustite pri miru. Koncept učenja glasbe je popolnoma drugačen, učiti bi se je moral vsak, ki bi si to želel. Tako bi prišli do drugih vrednot in vrednosti v glasbi. Glasba mora biti ponotranjen del človeka. To pomeni, če si srečen v tem, kar počneš, boš to počel in to je del tvoje sreče. Del zunanje sreče je, da počneš to tako zelo dobro, da osrečuješ še druge ljudi. Začetek je tvoja notranja sreča. Zakaj bi bil človek zelo uspešen odvetnik ali ekonomist, če pa pride zvečer domov in je nesrečen, žalosten in na antidepresivih. Navzven kaže družbeni uspeh in je to edino, kar ima, da se lahko vzdržuje. To sem hotel povedati z glasbo. Ne moreš vzdrževati nek zunanji videz in biti srečen. Se siliš v nekaj, delaš nekaj zato, da bi bil uspešen?
V to nas sili tudi okolje in čas, v katerem živimo.
Seveda. Zakaj izginja srednji sloj? Mora izginiti, moramo imeti drugo ali tretjo generacijo revežev. Kaj to pomeni? Če danes obubožaš in nimaš več denarja za preživetje, imaš še vedno svojega duha, svoje življenje, svoje razmišljanje, svoj odnos do življenja. Ko obubožan rodiš otroka in ta otrok spet otroka, so ti otroci kruhoborci. Ne vidijo ničesar razen tega, da bi preživeli. Zakaj je treba uničit srednji sloj? Ker potem ne bo več greenpeaca, civilnih iniciativ, skraka, ničesar, kar bi ljudi zanimalo, izgubi se širši kontekst obstoja, solidarnost, ljudi bo zanimal samo ožji kontekst njihovega biološkega obstoja in zadovoljevanje potreb, ki jim jih bodo narekovali drugi. Če gledaš televizijo in splet, ti ti narekujejo potrebe, slikajo svet, ki ga ni, je le iluzija. Šele ko se tega zavedaš, zaznaš sam svoje potrebe. Mislim, da živimo v zelo hudem in zoprnem času. Trdim, da je treba mladim vse to povedati, jih vzeti iz mehurčkov. Učil sem fanta, ki mi je zelo zaupno povedal, da je najbolje biti fikus. In to fant v gimnaziji. Nisem mogel verjeti. Rekel je, če te ni, nimaš nobenih potreb, nimaš nobenih obveznosti in imaš mir. Edina stvar, h kateri je hodil, je bila kitara, pa še tukaj se mu ni dalo delati. Ure in ure sva se pogovarjala, skušal sem odstreti sloje z njega, a sem spoznal, da je zanj najlepše, če ga na tem svetu ni. Tako imamo celo generacijo otrok, ki živijo za ekrani, dobesedno. Njihove potrebe so samo fiziološke, opravijo jih, da gredo lahko nazaj za ekran.
Hude reči, ki jih je epidemija še poslabšala! Prijateljica je pripovedovala, da so ji mlajše sodelavke pripovedovale, da ni nujno, da je tisti, ki ga imaš rad, človek. Lahko je tudi kamen. No, in potem greš s kamnom na morje, jo je zanimalo.
Imeti nekoga rad je odgovorno dejanje. Minatti je takrat napisal, da nekoga moraš imeti rad, kamen, reko…v tistem kontekstu je bilo to preprosto. Zdaj velja tisto, kar je dejal Saint-Exupery v Malem princu, da imaš odgovornost za to, kar si vzgojil. To je ta velik problem, ne samo mladih ljudi, tudi sicer. Ogromno mladih parov ima danes hišne ljubljenčke namesto otrok. Nikoli nisem videl toliko mladih parov, ki sprehajajo kužke.
Po možnost oblečene v drage oblekice in z urejeno pričesko.
To je samo še nadgradnja.
In koliko seksizma in moškega šovinizma je v zraku! Zadnji primer so komentarji naših skakalk na olimpijadi. Pošiljali so jih domov, rojevat…
Tega sploh ne bi komentiral, ker je preprosto zabito. Velikokrat se je recimo izkazalo, da so pilotke boljše kot piloti. V poklicu, ki je vedno veljal za izključno moškega.
Velja tudi za kirurginje.
Verjamem. Mislim, da živimo v moškem svetu, v svetu destrukcije, v svetu, ko se ženskam pokriva obraze, šprica s kislino, v svetu vojn, ekonomske premoči, skratka, fantje si merijo lulčke. Najbolj banalno. Ženske, tako jih doživljam, so varuhinje ognjišča, moški pa bodo prišli in vse razsuli. Živimo v takem svetu, kjer bi bilo res treba prisluhniti ženskam v tem varovanju ognjišča. Pa ne mislim v nekem domačijskem smislu, v filozofskem. Kaj pa vloga pedagogov, učiteljev? Otroci preživijo v šoli več časa kot doma. Njihova vloga je pomembnejša, kot je bila kdajkoli. Žal je ogromno učiteljev, ki hodijo samo v službo. In imajo za to razloge. Pogoji za učiteljsko delo so res slabi. Dobesedno zanič. Ravnatelj, to se je zgodilo meni v glasbeni šoli, nam je rekel, nisem več vodja učiteljskega zbora, od zdaj naprej sem predstavnik delodajalca.To je velik, res velik preskok. Učitelji smo imeli včasih glavnega volka, ki se je tepel za nas. Volka, šefa tropa, ki je bil najmočnejši. Zdaj ni več tako. Ravnatelj je predstavnik delodajalca, kar je po naravi nekaj nasprotnega. Na eni strani imaš ravnatelja in učni načrt, na drugi starše, ki imajo vsi, čisto vsi, genijalce za otroke. Ni starša, katerih otrok ne bi bil genijalen. Kar je po svoje prav. Moraš pa imeti veliko soli v glavi, da to razumeš. Najprej kot starš, pa tudi kot učitelj. Potem pa so tu še otroci, ki so izgubili kompas zaradi razmišljanj svojih staršev, ki niso ravno dognana (tistih, ki genialnost svojih otrok razumejo dobesedno). Učiteljski poklic ni cenjen, zato se nam vse to tudi dogaja. Sam sebe pravzaprav nimam za učitelja, sem nekdo, ki učencem, ki pridejo k meni, poskušam dati ljubezen. Poskušam jim dati ljubezen do glasbe. No, morda pa sem učitelj, bolj kot kdo drug, čeprav je to moje popoldansko delo, ki sem ga osmislil in to strašno rad počnem.
To je zagotovo nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi. Da tisto, kar počneš, počneš rad. Ne hodiš slabe volje domov, se ne pritožuješ, si prijazen do ljudi…
Če si nezadovoljen, ti umanjka velik del življenjske kondicije. Nekoč mi je ribič v Piranu rekel, dej dej, en list tvoje knjige ne bi napisal, raje lovim en teden ribe na morju. Kaj je tukaj čarobno? Jaz lahko to delam in popoldan učim in sem zadovoljen, tudi srečen. In ribič je prav tako srečen. Če bi mene poslal en teden lovit ribe z njegovo ribiško barko, bi prišel nazaj kot kupček nesreče. Ljudje smo različni in zato tudi tak pouk glasbe. Kaj pa veš, koga imaš v rokah? To ne boš ugotovil, če bo nekdo trikrat zaploskal in zapel tri intervale.
Kako ste začeli pisati? T
o je tako simpatična anekdota… leta 1998 je bilo. Tukaj, kjer poučujem kitaro, je prišla k meni Fulvia Zudić, akademska slikarka in rekla: “Vanja, ti si študiral književnost in otroci te imajo radi, ker jim imaš očitno kaj povedati. V Italiji je natečaj za slikanice in jaz bi izdala slikanico, ampak nimam zgodbe. Ti napiši zgodbo,” je rekla in šla. To se je zgodilo na stopnicah in preden sem rekel Fulvia!, je ni bilo več. Res pa je, da sem vse življenje pisal dnevnike, tega je ogromno. No, zadnjih dvajset let je na harddisku.
Ne pišete na roke?
Ne, v življenju sem na roke napisal eno samo besedilo za slikanico, v eni noči, v Bovcu in to zato, ker nisem imel s seboj nič drugega. Jaz sem predstavnik generacije, ki ne zna več pisati na roko. To pogrešam. No, ladijski dnevnik pišem na roko, ampak potem me boli roka in začnem čudno pisati.
Obstaja društvo, ki se zavzema za to, da bi spet pisali na roke. Pa saj vidite kako kracamo, še za sabo ne znamo prebrati.
Ampak veste, v čem je “keč”? Sedem za računalnik in pišem slepo in to je desetkrat hitreje kot na roko, pa ne samo to, primeš odlomek in ga odneseš drugam…
Skratka, Fulvia pride…
…in mi naloži nalogo. Potem sem jo še nekaj dni iskal na stopnicah, da bi ji povedal, da tega besedila ne bo. In ker je nisem našel, ni bilo drugega, kot da ga napišem. Tako je nastal Citronček in Giovanin. Slikanica je dobila nagrado na 3. Mednarodnem natečaju za izvirno ilustrirano pravljico v Bordanu v Italiji (leta 1999). Slikanice so nastajale, ko so bile moje hčerke micene. Nato sem izdal roman Pisatelj, Adam in pilot, ki je bil nagrajen in odkupljen na anonimnem natečaju ob 30 letnici Sveta knjige. Potem pa sem ugotovil, da so te zgodbe, ki so večinoma nastajale v dnevnikih, samostojne. Ko sem pisal Kopanje mornarjev v topli vodi, je bil to literariziran vojaški dnevnik. Ob pisanju kratkih zgodb sem ugotovil, da se ob tem, ko pišem, v meni nekaj razvija. To je bilo fino, spoznal sem magijo ustvarjanja literarnega besedila. Že zdaj vem, ko se bom lotil pisanja, ali bo to nekaj, kar bo privrelo iz mene ali pa bom samo šklopotal po računalniku. To je pravzaprav razkošje občutja, ko ustvarjaš literarno delo in to me vleče. Najbolj uživam v trenutku, ko pišem. In, ko ne pišem, to pogrešam. Leta 2003 sem se odločil, da bom šel na svoje.
Prej ste bili zaposleni na glasbeni šoli.
Ja. In zdaj sem na svojem že skoraj dvajset let. Me pa zelo moti, ko poslušam od ljudi, kako nas plačujejo, nas samostojne kulturnike. Meni ni država dala enega tolarja, evra. Prispevke plačujem sam, kot da bi bil tapetnik, parketar, zidar…
Niste nikoli vložili prošnjo na ministrstvo za kulturo za status, po katerem bi vam pripadalo tudi to, da prispevke za socialno in pokojninsko varstvo plačuje država?
Enkrat, a sem bil odklonjen in bil tako užaljen, da tega ne bom ponovil. Ko sem zahteval obrazložitev, so mi napisali, da v preteklem letu nisem prejel nobene mednarodne literarne nagrade. No, tako se mi zdi, da ta denar ni za vsakega, ampak je za tiste, ki niso vsak. Hvala bogu se preživim, me pa vsakokrat zaboli, ko preberem, kako hranimo kulturnike.
Prebrala sem vse tri zbirke vaše haiku poezije…
Iskreno povem, da bi mi bilo ljubše, če bi še prej prebrali kaj drugega. Časovna enota haikuja je trenutek, vznesen, srečen, žalosten, pa vendarle trenutek, vpet v nek kontekst. Pesniško zbirko pišem že deset let, vse pesmi iz zbirke so bile že na radiu, ker vsakič, ko kaj pošljem, objavijo, na to sem ponosen, ampak je še zmeraj nisem končal in je še nekaj časa ne bom. Kratka zgodba je le nekaj drugega. Zase mislim, da sem bistveno bolj pisatelj kot pa pesnik. In bistveno bolj sem Vanja v kratkih zgodbah kot v romanih. Sem človek, ki živi v zgodbah. Od 40 leta naprej sem osem let hodil vsako jutro pet kilometrov ob morju. Ko sem se vrnil domov, sem svoje misli spustil na tipkovnico. Nastajali so romani, zgodbe. Pisal sem stvari, ki so na nek način avtobiografske. V Pisatelju, Adamu in pilotu so liki prepoznavni, nikoli pa nisem pisal tako, da bi se ljudje spraševali o tem, kdo je kdo. Ne maram take literature. Ukvarjanje s pisano besedo je način življenja. Zdaj sem načrtno nehal pisati haikuje. Prvo zbirko smo dvakrat ponatisnili, ampak ugotovil sem, da sploh ne pišem več, da so me ti hipni trenutki tako prevzeli, da sem bil ves dan haiku. Zmanjkalo me je za karkoli drugega. Po tretji zbirki sem si rekel, morda pa ni več časa za to. Začel bom spet pisati daljše stvari…
Spomnili ste me na Goetheja, ki je rekel, da je talenta/genialnosti deset odstotkov, vse ostalo je trdo delo.
Glede tega sem malo poseben. Zelo rad imam Cirila Kosmača, njegov način razmišljanja in njegovo literaturo. Imam tudi podoben način dela in tudi napišem malo. V enem dopoldnevu nisem sposoben napisati več kot stran. Julio Cortazar, zame zelo pomemben latinskoameriški pisatelj, je napisal, kako doživi literarno delo. Ko sem to prebral, sem rekel, končno je bilo ubesedeno to, kar čutim. Kot da bi imel pred sabo velik kamen ali pa klopčič volne, ki ga vrtiš, vrtiš, dokler ne opaziš nitke. Če si potegnil pravo nitko, torej začneš pisati, se bo odvil cel klopčič. Ko pišem, po prvem poglavju ne vem, kaj bo v tretjem, imam pa dovolj široko sliko pred sabo, da me to ne skrbi. Zgodilo se mi je, da sem hotel napisati kratko zgodbo in je nastal roman in obratno, večkrat. Ko pišem, vidim in čutim. Malo pišem in ne spomnim se, da bi kdaj kakšen odlomek prečrtal, kaj dopisal.
Vaša literatura nastaja v glavi…
…res je, ko se končno usedem za računalnik, … sem bolj printer.
Kakšen je pa vaš literarni okus?
Latinskoameriška književnost mi je blizu, tudi ameriška in evropska. Od gimnazije naprej sem zaljubljen, saj vem, boj se človeka ene knjige in sam sebi grem na živce, ampak sem zaljubljen v Sto let samote. Zelo kontroverzno delo, ki je bilo poveličevano v zvezde in teptano v blato. Marquezevo Živim, da pripovedujem, je nujno prebrati. Seveda so tu še Steinbeck, Bukowski, Carver, Banville, Čehov… In naši Kosmač, Tomšič, Sosič, … Nova zvezda je Andrei Makine, ki je zame fenomenalen pisatelj.
A naj pisatelji berejo druge pisatelje? Nekateri se bojijo vplivov.
Ne pisatelj, vsak človek, homo sapiens, mora brati. Če pisatelji spadamo med homo sapiense, moramo brati. Sam zelo rad berem. Še posebej naše sodobne pesnike. Imamo močno srednjo/ mlajšo generacijo…Je pa res, da sem jaz tak, da ne potrebujem družbe pisateljev.
Oh, to vam pa verjamem.
So ljudje, s katerimi sem rad skupaj, zelo rad imam Marjana Tomšiča in sem zelo vesel, ko se druživa. On je zame res pisatelj, posebej maram njegov Istrski cikel. Istro je postavil na zemljevid Slovenije, to mora biti jasno. Res rad sem imel Marka Sosiča in njegovo književnost. Njuna literatura je bazen, ki ga želim kot bralec in v njem plavam tudi kot pisatelj. Žanrska literatura mi je tuja, kriminalke ne bi znal napisati, zato moraš imeti druge vatle, druga znanja. Kot pisatelj lahko interpretiram to, kar se v meni dogaja in svetovi, ki jih gradim, so umetniški in tudi izmišljeni, toda ne neobstoječi.
Pisatelj v Istri, odmaknjen od ljubljanskega literarnega dogajanja… Je to prednost?
Vesel sem, da ne vem, kaj se dogaja v Ljubljani in tudi ne vem, kaj je pozicija pisatelja. Ljudje, ki me poznajo na cesti, me ne nagovarjajo kot pisatelja, poznajo me iz drugih vlog in to mi ustreza. Neizmerno sem srečen, ko kdo kaj mojega prebere in ga moje delo nagovori…
Obljubim, da bom!
In zelo sem srečen, ko mi kdo napiše pismo. Lepo se mi zdi, da se tako, kot je on bral mene, jaz prelevim v njegovega bralca. Ne bi pa šel po svetu in se predstavljal za pisatelja. Zadnjič sem hodil ob morju, srečal sem neko gospo, ki je pristopila in rekla, midva se sicer ne poznava in mi povedala mojo pesem. A lahko doživim več kot to?
Bojana Leskovar
