Zakaj ste se odločili za šolstvo?
Naključje. Obiskoval sem pedagoško gimnazijo v Kopru, naravoslovno smer in osebna situacija v družini je botrovala odločitvi, da nisem šel študirat v Ljubljano. V dveh letih sem uspešno zaključil Pedagoško akademijo za razredni pouk v Kopru ter takoj dobil službo v Kortah, na podružnični šoli Osnovne šole Vojke Šmuc Izola. Pravzaprav so me v Korte kar poklicali. Kot mlad učitelj, 21 let sem štel, sem se poleg rednega dela posebej ukvarjal z glasbenim poukom, športno vzgojo, kar so mi starejši kolegi in kolegice z veseljem prepustili. V šoli v Kortah je bila dobra pedagoška ekipa, imel sem čudovitega mentorja, kar je v prvih letih pedagoškega dela izjemno pomembno. V sedmih letih službovanja sem spoznal in privzel vrednote našega poklica, ki me spremljajo še danes: humanost, socialna enakost, skupnost, timsko delo, pravičnost, enake možnosti,…
Kaj je najbolj pomembno pri delu z otroki?
Pristnost, razumevanje njihovega sveta in igrivost znotraj opravljanja “resnega in pomembnega” učiteljskega poklica. V delu moraš uživati, to pa pomeni, da si sproščen, da sprejemaš izzive…otroci te začutijo kot nekoga, ki je njihov, kot tovariša, ne kot učitelja. To je seveda lažje doseči pri majhnih otrocih, kjer se njihov svet v desetletjih nasploh ne spreminja prav mnogo, pri starejših pa potrebuješ izkušnjo odnosa s “pubertetniki”, kar je svojevrsten izziv, ki je močno odvisen od časa in družbenih stvarnosti, izzivov, v katerih mladostniki odraščajo – le-ti pa se iz leta v leto “drugačijo”.
Kam ste odšli Iz Kort?
Ko sem nedavno razmišljal, kako je tekla moja poklicna pot, sem ugotovil, da sam pravzaprav nikoli nisem iskal službe, vedno me je nekdo poklical, povabil, ponudil določeno delovno mesto. Tako so prav v to pisarno, kjer sediva danes (pisarna ravnatelja osnovne šole Vojke Šmuc v Izoli), leta 1987 poklicali z Zavoda za šolstvo in povedali, da se želijo pogovoriti z menoj. Najprej sem se vprašal, kaj sem naredil narobe, ker je bil Zavod za šolstvo tedaj inšpekcijska služba. Predlagali so mi, naj se prijavim na njihov razpis za pedagoškega svetovalca – inšpektorja, ker so pri meni zaznali lastnosti in znanja, ki bi jih želeli v svoji ekipi. In sem se! Sedem let sem delal tam, med drugim na pomembnem projektu uvajanja začetnega naravoslovja in konstruktivističnega načina poučevanja mlajših šoarjev. Tedaj je bilo obdobje tranzicije iz Jugoslavije v samostojno Slovenijo, kar na šolskem polju ni bilo enostavno. Oblikovali smo nove učne načrte, spreminjali predmetnik osnovne šole, družboslovni predmeti so dobivali nove vsebine samostojne države.
Po sedmih letih so me povabili na Osnovno šolo Anton Ukmar v Koper. Devet let sem bil ravnatelj otrokom na Markovcu in v Žusterni, ravno v obdobju, ko smo prehajali iz osemletke v devetletko in iz dvoizmenskega v enoizmenski pouk, ko smo uvajali prve računalnike,… V tem času pa smo šolo tudi dogradili, posodobili in jo programsko strokovno uspešno postavili v istrski in slovenski pedagoški prostor.
Po devetih letih službovanja na “Ukmarju”, me je poklicala dr. Lucija Čok, rektorica komaj nekaj mesecev ustanovljene Univerze na Primorskem rekoč, da bodo gradili Univerzo na Primorskem in da potrebujejo nekoga, ki ima izkušnje z zakonodajo, vodenjem, gradnjami… in mi predlagala, naj kandidiram na razpisu za glavnega tajnika univerze. Prijavil sem se in bil sprejet kot prvi glavni tajnik Univerze na Primorskem. Spet je bil to “krizni management”, vse na novo, vse prvič na Primorskem, predvsem pa drugače od že obstoječih univerz v Ljubljani in Mariboru. Najprej akt o organizaciji in sistemizaciji Univerze, korekcija ustanovnega statuta, pa vodenje upravnega odbora, čakala me je gradnja sredi Kopra, kjerkoli zakoplješ lopato, najdeš kosti. Zgradili smo sodobno in drzno hišo sredi Kopra – FHŠ UP, še danes je lepa in uredili Armerijo in Forestrijo v rektorat. Takrat sem bil mediator, včasih celo bolj »telefon« med rektorico in županom. Lucija Čok je bila iz ene stranke, z določenimi vrednotami, željami, videnji, župan Boris Popovič pa iz druge in z drugimi vrednotami, načrti, pogledi. Z obema sem se dobro razumel – na eni strani glede vrednot in projektov univerze z rektorico, na drugi, menagerski pa z županovo drznostjo, odločnostjo. Kar nekaj stvari smo naredili skupaj. Rektorat in gradnja sredi Kopra, začeli smo z investicijo Turistice v Portorožu, uredili smo Visoko šolo za zdravje v Izoli, vzpostavili računalniški center univerze s prvo optiko v Kopru, priključili nove raziskovalne inštitute v univerzo, načrtovali kampus v Izoli. Takrat je bil Janša predsednik vlade in nismo imeli lahkega dela, ker je bila pač politična usmeritev rektorice drugačna od njegove. Kar nekaj polen smo dobili pod noge. Kratko, a burno obdobje. Takrat se je univerza konstituirala v obliko in zavod, ki je drugačen od ostalih univerz v Sloveniji, združili smo vse fakultete v Istri, razen pomorske, ki to ni želela in se hitro povezali z vsemi sorodnimi institucijami v Trstu, Benetkah, Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici,… Ko Lučka Čok ni več želela kandidirati za rektorico, je to tudi zame pomenilo, naj si poiščem novo službo. Pa pride župan Boris Popovič in me povabi, da bi mu pomagal pri programskem in organizacijskem vzpostavljanju tedaj na novo ustanovljene Osnovne šole Koper kot svetovalec župana za področje šolstva in kot v.d. ravnatelja šole v ustanavljanju. Ponovno “krizni management”… Sprejel sem, uspešno smo delali in ko sem kandidiral za ravnatelja, je bil kolektiv za to in hipoma smo se ujeli kot odlična skupnost. V nekaj letih je šola poletela, programsko in organizacijsko. To energijo ima še danes. Je pojem med osnovnimi šolami v Sloveniji, kar mi je v veliko veselje in čast.
Trinajsto leto mojega delovanja na Osnovni šoli Koper me je nepričakovano, iznenada in odločno k sodelovanju povabil takratni šolski minister dr. Jernej Pikalo in predlagal, naj prevzamem vodenje Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Direktor direktorata za osnovne šole in vrtce sicer upravlja z več kot polovico sredstev celotnega ministrstva (preko milijarde evrov), želeli pa so si, poleg vodstvenih sposobnosti, tudi osebo, ki bi poznala šolsko stvarnost in to ne zgolj v teoriji, nekoga, ki ni konflikten, ki pozna diplomacijo in je hkrati povezovalen.
Vam je to godilo?
Bil sem začuden, zelo sem namreč zahteven do sebe in tudi do drugih, glede dela, seveda, rad pa delam v timu z ljudmi z različnimi pogledi in idejami, saj le to rojeva novosti (če vsi enako mislimo, ostanemo tam, kjer smo…). Sem pa zahteven do procesov, želim aktualne in drzne programe, projekte, rad imam red in urejenost. Premislil sem o ponudbi in si rekel, da velja pogledati, kaj se s šolstvom dogaja na državnem nivoju. Minister me je prepričal in ni mi žal. Eno leto je bilo mirno, potem pa…covid čas. Ponovno “krizni management”. Nikoli si nisem mislil, da bo ravno mene in to na tej funkciji, doletelo kaj takega. Morali smo se odzvati hipoma, odločno, biti pozorni v komunikaciji s šolami, s terenom, sodelovati z drugimi ministrstvi – zlasti z Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – povsem drugače kot običajno. Najtežje so bile prve odločitve o zaprtju šol, kar se ni zgodilo že več kot stoletje.
Vaše najtežje obdobje?
Niti ne. Največ izzivov je bilo na Univerzi. Tam je bilo zelo razburkano, tako politično kot tudi vsebinsko. Covidni izziv je bil sicer organizacijsko, strokovno in vsebinsko zahteven, odgovornost pa ministrova oz. ministričina. Ministrica Simona Kustec je v enem letu izkoristila možnost, da je zamenjala vse kadre na vodilnih funkcijah, tudi mene. Zanimivo, na začetku mi je predlagala, da bi bil njen državni sekretar. Odgovoril sem ji, da je to povsem politična funkcija, jaz pa sem praktik in v vrednotah levo usmerjen, kar je bilo v tedanji vladi bogokletno. V tem covidnem letu smo cele dneve, sobote in nedelje odpirali in zapirali šole, komunicirali, se dogovarjali,… Predšolskega in osnovnošolskega “polja” ni poznala in dejansko sem ga koordiniral skupaj z direktorjem zavoda za šolstvo, z glavnim inšpektorjem šolskega inšpektorata in nekaterimi direktorji direktoratov na ministrstvu. Ministrica se je naslonila na nas, nas strokovno izkoristila, in zgolj nekaj dni, preden se je iztekel rok enega leta, ko lahko novi minister legitimno zamenja najvišje vodstvene kadre, nas je “zbrisala”…, verjetno po navodilu takratnega predsednika Vlade. Ne glede na zaključek sem ponosen na delo, ki smo ga z ekipo na Ministrstvu naredili v tem času, saj smo brez izkušenj za take primere, kot je razglas epidemije, vzpostavili popolnoma nov sistem šolskega dela, otrokom smo omogočili izobraževanje in hkrati poskrbeli za njihovo varnost in varnost najbližjih.
In kako je to naredila?
Naročila je državnemu sekretarju, da mi sporoči, da me bo še isti dan popoldne vlada razrešila s funkcije. Ta dan smo bili skupaj na kolegiju, a ni imela moči to povedati osebno. Tri dni potem, ko je vlada o tem že odločila (zadnji dan mojega dela na ministrstvu), me je poklicala v svojo pisarno, me objela in povedala, da želi, da ostanem v stroki, da take ljudi Slovenija rabi in še nekaj fraz… Zanimiva izkušnja politične hladnosti kadrovskih menjav. Spoznal sem tudi, kaj pomeni “Judežev objem”. Mislim , da o tem ni odločala ona, ampak ji je bilo to naročeno. Ob tem in kasneje so na ministrstvo množično prihajali kadri iz Maribora. Tokrat prvič govorim o teh dogodkih, prej nisem, čeprav so me mediji o tem veliko spraševali.
Ker sem imel pogodbo o zaposlitvi na Osnovni šoli v Koper, sta mi ravnateljica in koprski župan Aleš Bržan predlagala, naj dokončam projekt preoblikovanja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v samostojni javni zavod. To sem intenzivno opravljal, dokler me niso povabili na šolo v Izolo, kasneje pa poskrbel, da se je realizacija novega zavoda – Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Istra uresničila, česar sem strokovno res vesel. V Izoli ni šlo tako gladko, kot sem si želel. V postopku izbire ravnatelja sem od kolektiva prejel sicer večinsko 57 odstotno podporo, a ko sem razmišljal, da 43 odstotkov kolektiva dvomi, ali sem pravi za to šolo, sem odstopil od kandidature. Vsled tega na prvem razpisu niso izbrali nikogar in ga ponovili. Prepričali so me, da na drugem razpisu za delovno mesto ravnatelja ponovno kandidiram. Prisluhnil sem zunanjemu klicu mnogih, videl možnosti razvoja izolske šole, župan Danilo Markočič je jasno napovedal obnovo stavbe in ponovno sem predstavil svoj program ter pripravljenost prevzeti funkcijo ravnatelja. Mnenje kolektiva se ni spremenilo, a sem vseeno sprejel. Ekipo, s katero danes soustvarjam izolski šolski prostor, vidim kot zelo uspešno in ni mi žal, da sem se tako odločil. Šola ima zdravo “kadrovsko dušo”, nisem pa zadovoljen z “olupkom”, s hišo – s prostori, opremo, igrišči… Šola je stara in čas jo je povozil. Zdaj prenavljamo najstarejši del šole, v načrtu pa je tudi prenova srednjega dela. V parih letih bomo ljudem z res prijetno pedagoško dušo postavili stavbo, primerno času in današnjim otrokom.
V šolstvu delate 40 let. Šolski sistem kot nadzorni aparat države je preživel zelo burna obdobja, veliko reform, usmerjenega izobraževanja, uvajanja devetletnega pouka. So vse te reforme pomenile tudi normalen razvoj naprej, v nekaj dobrega? Katere so ga pospešile, katere zaustavile?
V vseh teh letih, odkar spremljam šolo, je izobraževanje vedno kakšnih deset let “nazaj” – zaostaja. Potrebe časa, otrok in mladih, potrebe družin, spreminjanje generacij, tehnologije, ekonomije, izzive ekologije, spremembe družbenih vrednot šola zazna z zakasnitvijo. Je pa v vsem tem času šola odličen “skrbnik” udejanjanja in ohranjanja vrednot enakih možnosti, vključenosti in ne izključevanja, socialnih možnosti in priložnosti. Javno šolstvo v Sloveniji odlično skrbi za socialno-ekonomski status enakosti, kar se je dobro videlo prav med kovidom. Otroci imajo enake možnosti obiskovanja pouka, poslušajo iste vsebine in sledijo istim izobraževalnim ciljem, enako uporabljajo telovadnico in drugo športno infrastrukturo, jedo po najnižjih cenah zagotovljeno izbrano in kakovostno šolsko prehrano, medtem ko imajo eni kosilo doma, drugi ne, eni imajo računalnik, drugi ne, eni imajo internet, drugi ne, eni imajo mame, ki skrbi zanje, drugi ne. Zagotavljanje enakosti v šoli je zelo pomembno.
Ponavljam, šola ne lovi sprememb časa. Ne po strukturi stavb in tehničnih potrebah znotraj hiše kot, žal, tudi ne po didaktično pedagoških pristopih, ki jih učitelji danes tradicionalno uporabljajo.
Zakaj? Ker je šola konzervativna institucija, ker so učitelji konzervativni?
Ne gre za konzervativnost v pravem pomenu besede. Kakšni so učitelji, je predvsem stvar kadrovskih šol – pedagoških fakultet, ki pripravljajo bodoče učitelje – predvsem, kako jih pripravljajo, kakšen nabor veščin in didaktično metodičnih pristopov v vodenju izobraževalnega procesa jim ponudijo, kaj nato po njihovem vzoru mladi učitelji prenašajo v prakso. Če pomislimo na profesorje, ki izobražujejo učitelje in se spomnimo profesorjev, od katerih so se ti učili, pa poleg tega upoštevamo še to, kar so v stroki poučevanja razvili in danes podajajo študentom, je sprememb malo. Ampak nič zato, stvari se razvijajo in obstaja nenehni proces lovljenja generacijskih potreb. Potrebe mladih, rojenih “s pametnimi telefoni v roki”, so zelo drugačne od recimo mojih v šolski mladosti, ko o telefonih nisem niti sanjal. Po svetu sem videl, kako so nekatere države svoje šole bolj odprle, poskrbele za drugačno komunikacijo med učitelji, otroki in oddelki, kjer je bolj prisotno sodelovalno učenje, timsko delo, projektno delo. Spoznal sem sisteme, kjer je poučevanje bolj celostno, interdisciplinarno, kjer je več izkustvenega učenja. Tega mi še nimamo prav veliko, imamo še vedno “malo Marije Terezije”. Res, da nimamo več črne lesene tablice, po kateri bi učenci pisali s kredo, imamo pa e-tablice, po katerih pišejo s prstom. Današnja družba, zlasti otroci, potrebujejo več didaktične in vsebinske odprtosti.
Katera reforma je bila do sedaj v Sloveniji najbolj učinkovita?
Reforma v devetletko! Starost vstopa otrok v šolo se je znižala na šest let, kar je pomembno vplivalo na šolske programe, mala šola je prešla v skrb šole in ne vrtca, igra je v šoli postala v prvih razredih didaktično in pedagoško samoumevna, kar prej ni bila, za prenovo je bilo potrebno ustrezno pripraviti pedagoški kader itd. Zdaj smo spet v obdobju, ko so spremembe šolstva neobhodno potrebne. Nekatere dobro zastavljene zadeve v devetletki so se z leti izgubile, recimo učna diferenciacija po skupinah v tretjem triletju ni vzdržala, prvi razred se je precej “pošolal” in nima več tako rahlega prehoda iz vrtca v šolo, kot je bilo načrtovano, izbirni predmeti so ob interesnih dejavnostih zmedeno postavljeni, razširjen program šole (dopolnilni pouk, dodatni pouk, interesne dejavnosti, podaljšano bivanje…) ni ustrezno domišljen… Učna diferenciacija, individualizacija in danes celo personalizacija učnega procesa v šolah, sledenje individualnim interesom in nadarjenostim otrok je družbeno razvojno izredno pomembno. Na majhnih skupinah nadarjenih, na posameznikih živi napredek družbe in razvoj znanosti (zgolj nekaj znanstvenikov, posameznikov, športnikov, umetnikov… lahko ponese Slovenijo na svetovni zemljevid uspeha).
Ali je kovidno obdobje najbolj pretreslo šolski sistem, organizacijsko in vsebinsko? Je bilo res nujno, da so bile zaprte vse šole tako dolgo? To so bile politične in ne strokovne odločitve, so pa bili tudi nekateri učitelji zadovoljni, da jim ni bilo treba v šolo.
Zapiranje šol sem doživel v prvi osebi na funkciji, ki sem jo opravljal na ministrstvu. Vračal sem se z Ministrstva za zdravje na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ko me je poklical ravnatelj iz Kamnika. Povedal mi je število okuženih otrok in učiteljev ter me vprašal, kaj naj stori. Podobno je bilo v osnovni šoli v Šmarjah pri Jelšah in v Beli Krajini. To so bile tri najbolj izpostavljene šole v prvem valu okužb (na samem začetku, še pred menjavo vlade in odstopom tedanjega predsednika vlade -en teden preden se je zamenjala vlada). Z ministrom Pikalom sva se slišala po poti in usklajevala ukrepe za te tri šole. Niti Ministrstvo za zdravje ni vedelo, kako odločati v teh primerih, nihče v tistih trenutkih niti “sanjal” ni, v kakšne razsežnosti se bodo zadeve razvile, čutili pa smo nevarnost in izjemnost situacije. Prva odločitev o prekinitvi pouka in zaprtju posamezne šole je bila takrat za ministra, državno sekretarko in zame strokovno in čustveno izjemno težka. Razmišljali in simulirali smo, kaj se zgodi, ko zapreš šolo. Predvideli in vedeli smo, da bomo prekinili proces, dvomili pa, da se lahko izobraževanje ponovno vzpostavi v kratkem času ali da ga lahko opravljamo od doma. Ko smo posamezne šole prvič zaprli za 14 dni, bi morali otroke in njihove starše domov napotiti z nalogami in navodili za delo od doma, da ne bi povsem izgubili dragocenega šolskega časa, a jih tedaj nismo imeli pripravljenih. Vedeli smo: z zaprtjem šol se prekine šolski koledar (urejen s pravilnikom), število ur in dnevov pouka se v šolskem letu zmanjša, sledenje države o predpisanim učnim načrtom se ustavi, kar pomeni, da ni uspešno opravljenega razreda, letnika in še mnogo drugih pomembnih in zakonsko predpisanih procesov se s takšnim posegom pri priči spremeni… Šlo je za obvezosti, dolžnosti in pravice vseh deležnikov. To niso heci. Ko šolo zapreš, imaš na eni strani čustveni naboj, zdravstvo, zdravje, dobrobit otrok, učiteljev, staršev, na drugi strani pa zakonodajo, obveznosti, učni načrt, proces, država mora poskrbeti za šolstvo, plačan proces, delovna razmerja. Vse to nam je “rojilo po glavi” na dveh poljih. Prevladalo je čustveno polje, polje zdravja posameznika, izpustili smo problematiko zakonskih izobraževalnih obvez, da smo rešili problematiko zdravja in življenja. S tem smo se miselno borili odgovorni na Ministrstvu z ministrom Pikalom v prvi vrsti. Ravnateljem šol smo dali vedeti, da bomo šole zaprli, da pa bomo ves čas v stiku in načrtovanju, kako kljub vsemu nadaljevati učni proces. Ravnatelji so se ustrezno odzvali in kmalu so bili pripravljeni načrti za vsaj teden dni dela učiteljev in otrok v novi situaciji izobraževanja na daljavo, kasneje pa je steklo sprotno delo na daljavo in od doma. Prva odločitev o zapiranju posameznih šol ni bila politična. Minister Pikalo je deloval kot minister s strokovnimi kompetencami, sposobnostjo timskega dela in izjemnim razumevanje situacije, v kateri smo se znašli. Kasnejše odločitve o novih oblikah dela ob splošnem zaprtju šol pa so nastajale sproti, kmalu smo že imeli postavljene sisteme, za katere sicer nismo vnaprej bili zelo prepričani, da bodo delovali, tako kot so, a smo verjeli vanje in jih gradili skupaj s šolami, zelo hitro in strokovno povezano. Po dveh tednih je bil sistem izobraževanja na daljavo vzpostavljen. Ni bil idealen, še vedno se je razvijal tako v tehnologiji in tehniki kot v didaktiki in vsebinah, je pa deloval – na začetku na 70 odstotkih osnovnošolske populacije, kasneje pa preko 95 odstotno.
Kaj pa jezik, govorjena beseda, slovenščina, ki se razvija v komunikaciji, a ne po zoomu?
Jezik, vsakodnevno komunikacijo, doživljanje jezika, pogovorne impulze, ki morajo biti pri otroku neprestano prisotni zato, da širi besedni zaklad, uporablja pravilno intonacijo, konstitucijo stavka, mora otrok ali mladostnik doživljati in ujeti dnevno. V krajih, kjer je veliko družin, ki doma ne govorijo slovensko, otroci niso imeli stika s slovenskim jezikom, razen kratek čas z učiteljico preko zooma, timsov…. Ostali čas dneva je bil v pogovornem jeziku ali v jeziku, ki ga govori družina, kar je seveda legitimno in naravno, a se danes še kako pozna pri pouku slovenščine in uporabi učnega jezika pri vseh predmetih. V šoli otrok dobi v pogovoru z učiteljem, pri spremljanju pouka, poslušanju slovenščine jezikovni impulz, širi besedišče, sliši stavčno intonacijo, zgradbo stavkov, dobiva vse, kar pač učni jezik ponuja in predmet slovenščina zahteva. Doma te jezikovne gradnje in urjenja komunikacije večinoma ni. Danes opažamo, da je odklon v znanju slovenščine, bralnih veščinah in govoru zelo velik, še posebej pri najmlajših. Oni potrebujejo vsakodnevni daljši “jezikovni potop” zato, da krepijo znanje slovenskega jezika, še zlasti, če to ni njihov materni jezik.
Je to tistih 20 odstotkov otrok, ki so najbolj problematični?
Tovrstne težave ima danes več kot 20 odstotkov otrok in mladostnikov. 20 odstotkov mladih je imelo pri jezikovnem pouku občasne ali daljše učne težave tako ali tako tudi v preteklih letih. Ne moremo pač biti vsi odlični, kar nekateri starši danes težko razumejo.
Na razgovoru Nad obalo se jasni, ste omenili tudi, da je zdaj v šoli bistveno več nasilja?
To je še ena težja posledica zapiranja šol. Vplive na učno uspešnost otrok bodo raziskale pedagoške fakultete v sodelovanju s še drugimi strokovnimi službami (študija je naročena in te rezultate čakamo), vplive na odraščanje in socializacijo, na učenje življenja skupaj, na pojave anksioznosti, odtujenosti, stisik, na duševno zdravje otrok in mladih, kar je utrpelo bistveno večji primanjkljaj, kot si mislimo, pa bomo spremljali in popravljali še dolgo. Kdo bo raziskal, kaj se je zgodilo na tem področju? Ne vem. Teh specialnih kadrov imamo v Sloveniji malo. Tu bi moralo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti skupaj z Ministrstvom za zdravje opraviti ali naročiti raziskave, da bi na spoznanjih lahko ustrezno gradili odpravljanje tovrstnih težav.
Kaj pa opažate v šoli vi?
Bistveno več drobnega, a zgovornega vandalizma, manj delovnih navad, otroci so neorganizirani, pojavlja se nestrukturiranost pri opravljanju nalog, neurejenost osebnega prostora, odnos do skupne lastnine je drugačen, odnos do strokovnih delavcev, učiteljev je manj spoštljiv. Bistveno več je konfliktov med mladostniki, več je medvrstniškega nasilja. Socialno učenje, ki je vselej proces njihovega odraščanja in dopušča zmote, napake ter jih spretno procesno popravlja, odpravlja, je v današnjem času čestokrat občutno prerasel meje učenja socialnih veščin. Otroci, mladostniki v določenih obdobjih odraščanja od vedno postavljajo sebe v kontekst neke skupine, oddelka, razreda ali šole. Postavljajo in učijo se biti vodilni, podrejeni kot opazovalci, akterji ali celo kot žrtve… To se je vedno dogajalo, a so se odnosi na koncu uredili. Znali smo jih urejati tako, da niso eskalirali. Danes pa odraščanje in merjenje moči vse prevečkrat preraste v hujše oblike medvrstniškega nasilja, ki ga je težko obvladovati. Začne se zvečer s “chatom”, pisanjem po družabnem omrežju, s pretiranimi izjavami, ki jih otroci na svojih pametnih telefonih “zlahka” in brez čustev zapišejo. Če bi to, kar si pišejo, morali izreči iz oči v oči, bi zagotovo ne uporabili besednjaka, ki vlada na družabnih omrežjih. V medosebnem kontaktu še vedno obstaja nenapisano spoštovanje do sogovornika (tudi med otroki), ki vpliva na to, kaj si rečejo. Na »chatu« tega ni, letijo psovke, zmerjanja, grožnje, ki se naslednji dan, ob prvem medosebnem kontaktu, največkrat je to ravno v šoli ali na poti v šolo, urejajo na načine, ki še zdaleč niso primerni, so agresivni in nasilni. Veliko otrok to pride povedat učitelju, ravnatelju, knjižničarki…, saj jim to povzroča strah in stisko, vključujejo se svetovalne službe, policija, center za socialno delo. S spletnim nasiljem smo se ukvarjali že pred kovidom, zdaj se je to še povečalo, ker je tudi avtonomija otrok pri delu z informacijsko in komunikacisko tehnologijo večja. Več in boljše to obvladajo kot marsikateri starši in celo učitelj. Če so prej za potrebe šole in pouka na daljavo drsali po računalnikih velik del dneva, mu zdaj starši tega ne more preprečiti, četudi je to pozno zvečer in ponoči. Zaupanje staršev in nadzor časa ter dejavnosti na računalnikih, telefonih ni ustrezna. Mnogi starši ne poznajo vstopnih “pinov” in gesel v naprave, ki jih uporabljajo njihovi otroci. To se mi zdi res neodgovorno in nedopustno.
Koliko je takega dogajanja?
Bistveno več kot je bilo, a je še obvladljivo. Povzroča pa precej kadrovskih in organizacijskih stisk v svetovalnih službah na šolah, delo razrednikov pa se je precej predrugačilo.
Najbrž pa svoje prispeva obdobje, v katerem se ceni individualizem, “me , myself and I”, sebičnost, sočutje je zapostavljeno.
Zagotovo tudi to, čeprav šola vztraja na vrednotah, ki jih otrokom ponuja z vzgojo in časom šolanja že vrsto let. Tepeta se dva svetova, starševski in šolski. Ne bom rekel, kdo ima prav, ima pa vsak svoj vzgojni slog in svoje modele vrednot. Vzgoja je pravilno prepuščena družini kot osnovni socialni celici, obstajajo pa vrednote, ki bi se jih morali kot družba zavedati in se jih držati vsi, preko katerih ne smemo in za kar bi si morali šola in starši skupaj prizadevati. Ko se pogovarjam s starši, jim velikokrat rečem: “Mi smo tastari, otroci so otroci. Mi “komandiramo” otrokom, vodimo njihovo vzgojo in če ne bomo enotni, če ne bomo nastopali skupaj, nas bodo oni vozili okoli, ne mi njih.” Če otrok ne doseže pri mami, gre k očetu in naprej k starim staršem, dokler na koncu nekdo ne popusti in otrok zmaga, če si že prej ne vzame sam. Če bi si bili enotni, bi odnehal, tako pa je prepričan, da mu bo nekje že uspelo. Če otrok naredi nekaj narobe na spletu in mu v šoli rečemo, da je narobe in mu izrečemo vzgojni ukrep, pa pride mama in pravi, da on tega ni vedel, da je še mlad, da izrek vzgojnega ukrepa ni pravičen, da se ne strinja z dejanji šole… je konec. In tega je že veliko, lahko pa še eskalira. Na šoli, kot je naša, kjer je 750 otrok, imamo takšne težave v morda desetih primerih letno. Z nekaterimi starši se v ukrepih in vzgojnih nalogah odraslih pri odraščanju naših otrok res ne ujamemo. Razlogi pa so v nekaterih primerih ideološki, v različnih nazorih, vrednotah (no teh je malo), razlogov, da je v družini “razsulo”, da ni postavljene vzgojne vloge družine, vzgojne strategije, pravil v družini…, da so starši ločeni, otroci prepuščeni sami sebi, da se v nekaterih primerih starši sploh ne ukvarjajo z vzgojo otrok, da je otrok v središču družine in se “ves svet vrti okoli njega” , je pa veliko in vse več. In tukaj smo nemočni.
Imajo v trikotniku šola-starši-otroci starši, preveč pravic, preveč vpliva?
Če gledam s šolskega zornega kota toliko, kolikor jim dovolimo. Toliko, kot se šola lahko vmešava v družino, kolikor ji ta dovoli. In če vstop ni dovoljen, ni več kaj. Če učitelji, naše strokovne službe, ki so institucionalno povezane še s Centrom za socialno delo, svetovalnim centrom, ocenijo, da starši v tem trikotniku niso več “stvarni”, jim je to treba tudi povedati. Recimo, včeraj sem prejel pismo predstavnika razreda in mi piše, da bi radi imeli naslednje leto isto razredničarko. Res?! O tem odloča stroka, učiteljski zbor, ravnatelj, upoštevajoč Zakon o osnovni šoli, Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o delovnih razmerjih, Sistemizacijo delovnih mest, Kadrovski načrt za šolsko leto, organizacijske posebnosti dotičnega oddelka otrok za specifično šolsko leto, odloča vodstvo šole, ki pozna projekte, pozna učiteljevo delo širše, njegovo zdravstveno in telesno stanje, specialna znanja in strokovno podkovanost za specifike v oddelku… to ravnatelj in strokovni delavci vemo, starši ne. Mama se seveda odzove čustveno: “Moj otrok je imel rad to učiteljico!” in ja, saj bo imel rad še kakšno, kakšne pa tudi ne…Zato smo ravnatelji. To je življenje. Si predstavljate, da bi mama protestirala pri direktorju firme, ker je bil delovodja njenega sina zamenjan? Po mojem nismo daleč od tega.
Našteli ste vse zakone in akte, ki ste jim zavezani. Je vaše delo preveč normirano? Je kaj prostora za improvizacijo?
Naštel sem zgolj nekaj glavnih aktov in zakonov, ki smo jim v zavodu zavezani, več kot 70 odstotkov jih nisem omenjal. Avtonomija učitelja je sicer dana, tudi deklarirana, vendar v veliki meri zakonsko regulirana. Zelo zapleteno protislovje naše stroke. O tem bi vam lahko govoril ure in ure. Vključen sem v skupino, ki pripravlja novo Belo knjigo za področje šolstva. Ta Bela knjiga bi morala dati osnovo za naslednjih 15, 20 let. Ta dokument bi moral odgovoriti na vaše vprašanje. Do katere mere je šola v nekem območju sposobna avtonomije in obenem dosega družbeno poslanstvo, ki ji ga določajo država, sistem, družba? Država mora poskrbeti za sistem enakosti na področju, ki ga financira. Učenci na Koroškem, v Istri in Prekmurju morajo biti del iste, pravično enake zgodbe osnovnega izobraževanja, čeprav so si te tri regije kulturno, narečno, geografsko, gospodarsko, po sosedih (Avstrija, Italija, Madžarska) in nasploh zelo različne. Tako glede enakosti in primerljivosti na nacionalni ravni, prisoten pa je še mikro nivo avtonomije v izobraževanju, ki je dan učitelju. Ta ima svobodo izbire metod in oblik dela. Ali bo predaval, organiziral pouk v skupinah, dvojicah, peljal otroke na pouk v naravo, izbral posebno literaturo, svoje primere, delo z računalnikom, delovne zvezke določene založbe,… to izbere sam. Izbere tudi postopek razporejanja učnih vsebin znotraj šolskega leta, a se mora držati učnega načrta, znotraj katerega mora slediti izrecno določenim ciljem, dosegati točno določene standarde znanja in to po vsej državi enako, tukaj svobode nima. Kako bo prišel do teh ciljev in standardov, bo bral Cankarja, Jenka ali Suhodolčana, morda Grimma, pa je pa njegova izbira. Nimamo veliko avtonomije v sedanji predmetni organizaciji pouka, 45 minutno delo je določeno. Mi bi radi razbili ta model ustrojenosti šole, vendar, ko gre za institucijo s toliko zaposlenimi strokovnimi delavci, moraš imeti sistem in delo strukturirano in organizirano natančno. A se da. Spoznal sem nekaj zanimivih (mi bi rekli “odštekanih”) primerov poučevanja, ki delujejo in niso prav nič podobni našemu. Zanimivo, nazadnje so mi učitelji rekli, naj spet uvedemo zvonec za konec ure. Po eni strani želijo biti svobodni in avtonomni, po drugi pa postavljajo jasne omejitve, regulativo – zvonec. Dokler imamo tak tip pouka, kot je zdaj vzpostavljen v Sloveniji, je avtonomija učitelja zgolj v izbiri metod in oblik poučevanja, in zelo zelo malo v smislu organiziranosti šolskega dela. Omenjena skupina snovanja Bele knjige razmišlja tudi o možnosti, kako odpreti šolo na teh segmentih, kako bi ji dali možnost izstopa iz Zakona o zavodih (zelo drzno!) in izstopa iz načina zdajšnje organiziranosti šolskega dela. To pa je zelo dolg proces.
Koliko politika na tem področju odloča sama in ne upošteva stroke? Je bila zadnja vlada primer za to?
Vlada je samoodločala zgolj v času pandemije kovida. Stroka je sicer še vedno prepuščena pedagoški znanosti, pedagoškim fakultetam, raziskovalnim inštitutom na pedagoškem polju (ki jih ni prav veliko), Zavodu za šolstvo in zgolj skozi te institucije v strokovnih svetih vzgoje in izobraževanja lahko politika vpliva. Seveda glavno zakonodajo šolstva sprejema Državni zbor, je pa res, da tako velikega segmenta, kot je šolstvo ne moreš spremeniti v kratkih obdobjih in štirih letih mandata novega sklica parlamenta. Spremembe terjajo čas in kritično maso idej, razmišljanj in volje zelo širokega strokovnega in laičnega kroga ljudi. Glavna sprememba, ki sem jo doživljal kot zaposlen na Zavodu za šolstvo, je bila v obdobju po osamosvojitvi Slovenije. Takrat kar nekaj časa nismo vedeli, kaj in kako bi se strokovno in družbeno najbolje pozicionirali. Spreminjali so se učni načrti, vrednote so se spreminjale, počasi se je vračalo tisto, kar je bilo dobrega v prejšnjem sistemu in se skupaj z novim zasidralo v to, kar imamo še danes. Današnje razprave, ali bomo v učnih načrtih družboslovja obdobje osamosvojitvene vojne programsko obravnavali več šolskih let, kakšno pozicijo vrednot bo v učnih načrtih zavzelo domobranstvo iz druge svetovne vojne, kako predstaviti povojne množične poboje, kako je z verstvi, pa resnično ni tako enostavno spremeniti. Varovalka je v tem, da morajo biti spremembe skladne z znanostjo in strokami, narekuje pa jih tudi čas – trajnostni razvoj, ekologija za bodočnost, računalništvo, vesolje, nanotehnologija, …
S katerimi odločitvami, povezanimi z vašim področjem, ste se v času kovida, najmanj strinjali?
Zaključek prvega vala! Mi (iz stroke) smo imeli vseskozi drugačne predloge. Morali bi bolj upoštevali realne možnosti na terenu, ki so jih imele posamezne regije, a jih vlada ni upoštevala in je odločala splošno, za celo državo enako, našega večkrat izpovedanega in napisanega mnenja ni sprejela. Preprosto rečeno, celoten izobraževalni sistem bi lahko odprli prej in ga parcialno zapirali tam, kjer bi bilo to nujno. Že od začetka bi morali ravnati tako, kot se je dogajalo proti koncu epidemije. Posamezni oddelki so izvajali izobraževanje na daljavo, ne cela šola. Podobno velja za posamezne šole v regiji, ne pa, da so bile zaprte vse šole po vsej državi. Tega niso hoteli razumeti oz. slišati.
Od nekdaj je veljalo, da so najpomembnejši ljudje v manjših okoljih župnik, župan in učitelj. Eno ste že, so vas pa nagovarjali, da bi kandidirali za župana. Kaj bi vam morali obljubiti, da bi sprejeli kandidaturo?
To, da so me nagovarjali h kandidaturi v Izoli in zelo resno tudi v Mestni občini Koper, vsekakor pomeni zame priznanje. Toda takih ambicij nisem imel, ne delujem politično prav zaradi poklica, ki ga opravljam in temu ostajam zvest. Prevladuje pa v meni levi pol vrednot in razmišljanja: socialnost, vključenost, integracija, enakost, multikulturnost, različnost v jezikih, spoštovanje drugačnosti, spoštovanje in delo z ljudmi s posebnimi potrebami, enake možnosti. To je v meni. Po drugi strani sem zahteven do sebe in dela in si mislim, nisem prav lahek tip. V vseh teh letih dela v šolah in na področju izobraževanja najmlajših sem upošteval delovanje stroke, skrbel za humanost v procesih dela, humanitarnost med deležniki. Iskal sem pravičnost. Ni mi vedno uspelo, naredil sem tudi kakšno neumnost. Vse te moje lastnosti in vrednote za župansko mesto niso najboljša popotnica in bi zagotovo trpel. Na funkciji župana so potrebni kompromisi, ki bi jih osebnostno najbrž težko sprejel. Še najbolj me k odmiku od te funkcije nagovarja moj čustveni del, po znamenju sem škorpijon, znak, ki gori in tudi trpi, sem občutljiv, kar se tiče žalitev, pritiskov, neresnic, trdno stojim za svojimi vrednotami itd. Mojih notranjih konfliktnih situacij bi bilo zato veliko. Nisem pripravljen na to.
O vas se govori, da ste na šolskem področju legenda…
…mah, legenda…?
Je to za vas breme?
Ni breme, jaz delam. Kamor sem prišel, sem poglobljeno in zavzeto, do sebe brezkompromisno in do drugih odgovorno opravljal in opravil svoje delo, in to je to. In… veste legenda se začne na način: »C’era una volta…«
K sreči vi ne odločate, ali ste legenda ali ne!
Aja, seveda! No, res mi veliko ljudi s pogledi sporoča, da me pozna ali me pozdravljajo v trgovinah in po cesti.
Morate paziti na svoj ugled.
Vedno, in vedno sem. V prvi službi učitelja v Kortah mi je Edo Krbavčič, moj takratni mentor in vzornik dejal: “Ti si učitelj! V šoli, v oštariji ali v kompaniji.” Imel sem 21 let in ta njegov nasvet vzel zelo zares.
To zahtevate tudi od sodelavcev?
Ja, malo že. Bolj z vzorom kot z besedo vodje in zapovedjo. Poslanstvo biti učitelj je veliko in odgovorno. Mnogo dobrega so me naučili že starši, zlasti mama, pa tudi v moji družini se že vse življenje srečujem z novimi in novimi vlogami posebnih poslanstev – v zadnjem s poslanstvom do svojih vnukov. In pri slednjem, moram priznati, se mi prav “smeji”, ko sem uspešen. In razlika med otroki na šoli in mojimi vnuki sicer je, a spet ne tako zelo velika, zato to posebno pomembno poslanstvo delim tudi z njimi – učenci in učenkami naše šole, ko dobim priložnost. To mi pomeni košček sreče.
