Zakaj vsi odhajajo na jug, na sever pa nihče?
V angleščini je fraza going south, kar pomeni, da greš v maloro. Prvi film Babica gre na jug je bil v smislu prav tega, da gre vse v maloro. Naslov tega, zadnjega filma je bil najprej Na jug, potem pa je nekdo pripomnil pa naj gre Dedek na jug, saj je od Babice ravno trideset let. Pravzaprav ne znam odgovoriti, zakaj gresta oba na jug, najbrž zato, ker je tam topleje in lepše. Oba filma sta o svobodi, o ujetosti. V Dedku Vlado Novak že na začetku parkira avtodom, okoli katerega je ograja, terasa, rože, pelargonije, … v določenem trenutku se mu strga, odpelje se in za sabo potegne tudi ograjo. V filmu govorijo o svobodi tudi Romi o tem, da si ljudje postavljajo ograje, delajo vrtove in da oni tega ne razumejo, ker “kamor položiš klobuk, tam si doma”.
A je to način življenja, ki je blizu tudi vam?
Vsi moji filmi so avtobiografski, če ne dobesedno, pa po načinu razmišljanja, po vrsti vprašanj, ki si jih postavljam … Odgovorov na vsa sicer nimam, je pa zato vprašanj toliko več. Vsi liki izrekajo moje stavke.
O čem govori Dedek?
Marcel Štefančič je v Mladini na najboljši in najkrajši način ocenil film, tega ne znam ponoviti. Je pa to zgodba o nekom, ki umira, v bolnico pride ponj njegov prijatelj, da bi ga odpeljal na jug, v Srbijo, kjer je izgubil svojo ljubezen. Takrat, ko so bombardirali Medvedjek, je bil ranjen, potem v komi, njegova ljubezen se je ločila, zamenjala priimek in tako sta izgubila stik. Da pa ne bi prišla tja v šestih urah po cesti, se jima na poti dogaja marsikaj tako kot Mojzesu, ki je od Kaira do Jeruzalema hodil 40 let. V zgodbo vpletemo mlado Romkinjo, ki je videla umor, potem jo zasledujejo, zasledujejo tudi njiju …
Ni pa to kriminalka?
Žanr je dramedija. Drama in komedija, ki ima več plasti. En del je kriminalka, drugi drama in tretji komedija z ogromno referencami na druge filme. Eden od junakov v enem samem dialogu, izreče reference na 20 filmov. Recimo, oj, tačno u podne (Točno opoldne, Fred Zinnemann) samo noću, prijatelji se svadjaju za šaku dolara (Za prigrišče dolarjev, Serge Leone), ti znaš, ko je to kum (Boter, Francis Ford Coppola)…
To so filmi, ki so tudi vaše reference?
To je filmska klasika z uporabnimi naslovi. Recimo, Romu je ime Belmondo, De Niro …V bendu, ki igra v filmu, je bil nekdo, ki mu je bilo zares ime Belmondo.
Tudi jaz se spomnim nekoga s tem imenom, ki je bil legenda diskokluba Stopoteka pod Tivolijem v Ljubljani. Kako je z mešanjem žanrov v filmu? Ni bolj enostavno in gledljivo ostati v enem žanru?
Dedek je žanrsko road movie, slovenili so ga s film ceste, grozen izraz…
Uporabili so Kerouacovo klasiko Na cesti.
Keruac je enkrat v New Yorku srečal beatnike in so mu očitali, da njegov image pa že ni beatniški.
Skratka film je road movie in na poti se zgodi kar nekaj stvari. Z vsem dolžnim spoštovanjem do Thelme in Louise, tudi ta film je vse, kriminalka, drama, komedija, ljubezenska zgodba. Dedek je temu filmu žanrsko podoben.
Je mogoče z žanrom bolje povedati zgodbo?
Ni nujno, bi bilo pa morda zabavno imeti določeno filmsko glasbo za določen žanr v življenju – v bacgroundu, tako bi takoj vedeli, kaj se dogaja.
Ko sva se z Magnificom pogovarjala za Obalo plus, je med drugim omenil, da ga zabava ravno to, da gledalcu glasba ne narekuje, kaj se bo zgodilo.
No, Magnifico je napisal Pukni zoro, ki so ga gledalci posvojili kot komad, ki je ljudski. Ne bi mogel biti bolj vsebinski, kot je. Magnifico – sam tih bod .
Kako se odločite za temo filma, za like? Kako veste, da je to vsebina, ki bo zanimala gledalce? Saj delate filme za gledalce?
Ja, vedno za gledalce. Ne razumem, kako bi jih delal samo za festivale, saj tam so tudi gledalci. Ko sem pisal scenarij za Dedka, sem bil jezen, razočaran, žalosten, ker je minilo toliko časa od mojega zadnjega filma. Ta, ki smo ga posneli nazadnje, Vampir z Gorjancev, smo morali posneti za polovico predvidenega proračuna in je bil bolj skica kot film, veliko mu je manjkalo. Vedno sem si želel, da bi imel takega prijatelja, kot ga ima Dedek v filmu, ki pride ponj v bolnico in ga odpelje, ker če že umiraš, umri na soncu tam, kjer imaš razgled, ne pa v mrtvašnici. Prijateljstvo in ljubezen sta zame osnovna motivacijska elementa v življenju in tudi filmu, vsi moji filmi govorijo o tem. Njuna pot na jug se zaplete … S tem sem začel. Od vsega začetka sem imel v mislih za vlogi Borisa Cavazzo in Vlada Novaka. Ko sem začel pisati scenarij, sem šel na predstavitev pesniške zbirke Zale Djurić. V začetku se mi je zdela nekako afnasta, ko pa sem prebral njene pesmi, sem videl razpoko v lupinici, v kateri je bila vsebina. Odločil sem se, da bo igrala v mojem filmu. Glavna igralka naj bi bila Neda Arnerić (umrla je januarja 2020), druga igralka, s katero smo bili že dogovorjeni, je bila Mira Furlan (umrla je januarja 2021) … Potem sem se že bal komu ponudit vlogo, ker se mi je že zdelo, da imam nek urok …
Pišete scenarij tako, da imate v mislih vlogo za določenega igralca ali najprej napišete scenarij, pa potem izbirate?
Različno. Ko sem gledal Šeherezado, ki jo je režiral Tomaž Pandur, sem videl Majolko Šuklje in pisal Babico zanjo. Dedka sem pisal za Borisa, Vlada, Zalo in Nedo. Včasih pa ne, potem pa se trudim najti igralca, ki bo zmogel besedilo.
Vam se kar naprej nekaj dogaja. Ko ste snemali Babico, se je zgodila vojna, ko ste snemali Dedka korona. V nobenem primeru pa niste imeli toliko denarja, kot ste mislili, da ga boste imeli. Kaj to pomeni? Da morate biti bolj iznajdljivi? Da se morate prilagajati?
Vse moje prejšnje štiri filme sem posnel skupaj za milijon eurov. Pri Dedku sem mislil, da je končno proračun normalen, ampak v Sloveniji smo dobili osnovna sredstva od televizije, filmskega centra in Vibe, potem pa smo iskali sredstva še na Hrvaškem in v Srbiji, neuspešno. V Makedoniji smo dobili drobiž.
Kako to?
Producent mi je rekel, imam tvoj k….v scenarij, tebe pa nihče ne pozna. Dobesedno. Pa čeprav sem na Hrvaškem in v Srbiji režiral serijo Naša mala klinika, ki je bila res hit. Vprašal sem se, kako sploh kdo pride do tega, da režira prvenec?!
A se vam zgodijo vse nesreče tega sveta? Vaša bivša žena je enkrat rekla, ti nisi srečen, če nisi nesrečen. Enim se vse zgodi, enim pa ne in gredo zelo na lahko skozi življenje.
Večkrat sem že razmišljal o tem, ali je nad mano kakšen urok. Potem pa sem ugotovil, da imam pravzaprav srečo v nesreči. Zgodi se mi nekaj groznega, ampak se izvlečem. In tega kar ni konec. Producent mi je sicer obljubil, da bo zbral denar, ampak ga ni. Potem je šlo vse na moj račun, moral sem prilagajati scenarij. Pravijo mi, da se filmu to sicer ne pozna, ampak jaz trpim, ker vem, da znam bolje.
A je od filmske zvrsti odvisno, koliko denarja potrebuje, da bo dober?
Pravzaprav ne. Film Kapa je dobil 500 tisoč eurov v Luksemburgu. Ne vem natančno, koliko daje ta država za film, ampak pri nas je večen problem preveč ljudi za premalo denarja. Od nove vlade smo pričakovali, da bo uresničila tisto, kar je obljubila. 11 milijonov eurov za film. Pri vseh milijardah, s katerimi razmetava, ne bodo uresničili uzakonjeno obljubo. Šarčeva vlada je dala film pod državno pomoč, kar je pomenilo, da je o vsem odločala vlada …
… kaj bolj neumnega …
…res, že dolgo ne. In potem gre moj producent po kredit na banko, pokaže pogodbo z državno institucijo in banka odgovori, ne to ni dovolj dobra garancija za banko, zastaviti morate hišo. In je zastavil hišo.
Banka ne verjame državi! Kakšna država je potem to? Ali obstaja drugačen način, kako urediti to področje?
Imamo sicer zakon, ki to področje ureja, pa kaj?! Tako kot imamo zakon, ki ureja področje RTV, pa kaj? Športniki so zaposleni na Ministrstvu za notranje zadeve, vrhunski umetniki pa, medtem ko ne delajo, nikjer. Če si enkrat naredil nekaj, kar je dobro in vredno, potem bi moralo to nekaj veljati. Moj honorar za Dedek gre jug ni bil slab, toda razdeliti sem ga moral na pet let, tako je postal slab. Tako moram zdaj razmišljati, da me stane prihod v Ljubljano petnajst eurov (iz Višnje gore) in še pet eurov za parkirnino. Tako naredim tako kot danes za ta intervju, ko grem v Ljubljano, združim vse opravke v en dan …
Je to sestavni del slovenskega DNK, da morajo umetniki trpeti, sicer niso veliko vredni?
Pa saj vsi ne trpijo.
Vi pa?
Saj ste že sami povedali. Očitno sem mazohist. Werter. Prometej. Obsojen na sladostrast trplenja in mi življenje pravi – to je to! Dlje ne sežeš …
Če imamo v Sloveniji 100 režiserjev, ki konkurirajo za pet mio eurov in jih razdelimo mednje, je to drobiž?! Po katerem kriteriju komisija deli denar? Ali odloča samo osebni kriterij članov komisije?
Od petih milijonov gresta zgolj dva v produkcijo filmov. Ostalo so plače, festivali in podobna amaterska druženja. Nekateri kriteriji se le upoštevajo, nagrade na festivalih, število gledalcev… Načeloma imajo mladinski filmi veliko gledalcev in to je pomagalo režiserjema Bratuši in Hočevarju, da sta dobila sredstva še za drugi del filma. Za nov film, ki pa ni nadaljevanje prvih dveh, je že borba. Oba, ki sem ju omenil, se bosta morala potruditi, da bosta spet prišla do novega filma. Jaz sem za nov film lansko leto na televiziji dobil 450 tisoč eurov. Mislili smo, da bo avtomatizem dobiti sredstva tudi na filmskem centru, a nam je zmanjkala samo ena točka. Ker je bil še en razpis, smo se prijavili in zdaj se tresemo, kaj bo. Če ga ne dobimo, bo šel denar, ki nam je že bil odobren, nazaj v proračun.
Kako se lahko zgodi, da imaš del sredstev že zagotovljen, drugega dela pa ne dobiš?
In imaš za scenarij odlično oceno. Prijavili smo se tudi na Havc, hrvaški filmski center, njihova ocena scenarija je bila tako dobra, da sem kar zardeval, na koncu pa so napisali, če zaprete finančno konstrukcijo v Sloveniji, damo denar tudi mi.
Kvadratura kroga?! Kako pa je financiranje urejeno drugje?
Na Hrvaškem je to odlično urejeno. Štirje razpisi na leto, ve se, koliko je denarja, seveda veliko več kot pri nas, in komisije so bolj ali manj nepristranske. Pri nas je tako, da danes en režiser sedi v komisiji in odloča o mojem scenariju, čez tri leta bom pa morda jaz v komisiji … Čeprav nikoli ne bi bil v komisiji – nisem usposobljen za kuhinjo.
In če niste dobili denarja, ko je bil on v komisiji, in zdaj kandidira za sredstva, ko ste vi v komisiji, mu ga tudi vi ne boste dali?
Ne, nisem tak, če bi imel dober projekt, bi dobil sredstva. V tako majhnem okolju, kjer se vsi med seboj poznajo, je sedenje pred komisijo, ko zagovarjaš svoj projekt, pravzaprav incestno.
Si pa ne predstavljam, kako prideš do projekta v veliki državi, kjer pa res nikogar ne poznaš?
V Islandiji na primer, kjer je 750 tisoč prebivalcev, dajo bistveno več za film, no, oni imajo sicer nafto, ampak film je del kulture. Milena Zupančič je ob podelitvi Badjurove nagrade dejala, da saj gledališke predstave so ok, nekatere se celo posnamejo, film pa ti zgradi spomenik. V državah, kjer je 50 mio ljudi, trg odloča, kaj se bo delalo, režiserji delajo komercialne projekte zato, da lahko po dveh takih naredijo avtorski projekt. In potem Milena sprašuje, kdaj bo dobila izplačano nagrado (finančno), ker rabi drva za čez zimo.
Do odločanja trga sem skeptična. Jasno je sicer, da mora režiser obvladati obrt, kot mora dober kuhar znati dobro kuhati. Da režiser naredi dober film, ni odvisno samo od njega, tudi od ekipe, ki jo ima itd.
Ekipa mora dokazati, da obrtniško stvari obvlada, posname komercialne projekte in potem lahko dela filme tudi za nišno publiko. Pri nas pa lahko delajo filme tudi tisti, ki jih ne znajo.
Vaši režiserji so kdo? Tarantino?
Ja, tudi Ridley Scott, stara garda. Zdaj v Ameriki delajo samo filme s super heroji, ki niso niti dobro narejeni, ampak mladina uživa.
Ali je svetovna produkcija, ki jo narekujejo pretočne platforme, nekaj trajnega? Bomo gledali samo še velike spektakle s super junaki ali bomo še gledali “normalne” filme?
Ves sistem je temu prilagojen. Ljudje niso več splošno izobraženi, so sicer strokovnjaki, a za ozko področje, zato je masovna produkcija filmov taka, kot je. Filmi so površni, da zadovoljijo vse. Recimo Tarantinov film Bilo je nekoč v Ameriki ti nič ne pove, če ne poznaš zgodbe o Mansonu, Sharon Tate in Polanskem, in če ne veš, kdo je Bruce Lee, sploh ne veš kakšen pomen ima to, da ga pretepejo. Včasih je bil namreč on tisti, ki je pretepel vse – še Chucka Norisa, danes pa ga nihče več ne pozna.
Bodo pretočne platforme uničile tak film, kot je všeč nam, starejši generaciji?
Jaz imam rad oboje, manjka mi pa več vsebine. Če se spomnimo filmov 60, 70 in 80 letih, so bili vsebinsko polni, pa vseeno razprodani. Zdaj pa gre Pr’Hostar gledat 350 tisoč ljudi, Inventuro 6 tisoč in Prasico 12 tisoč.
Posebej problematično se mi zdi to, da vzgajamo mlado publiko, ki gleda samo še velike spektakle tako, da bo tudi čez deset let gledala te iste filme?!
Ja, to so junky adrenalinci, ki jim o filmih ni treba razmišljati. Pa tudi časi so taki, zamorjeni, zato si ljudje želijo gledati take filme. Z nečim se pač moraš omamljati.
Ne maram filmov, kjer je vnaprej jasno, kaj se bo zgodilo, ki se dogajajo po pravilih, me ne presenetijo. Če igra Brad Pitt ali Tom Cruise je jasno, da ne bosta na polovici filma umrla, ker sta popularna in je bil njun honorar prevelik.
Je pa film Sheltering Sky, kjer John Malkovich umre v prvi polovici filma, izjemen.
To je tudi eden mojih najljubših filmov, tudi režiser Bertolucci. Čeprav si je nakopal jezo Kitajcev, ko je tam snemal Zadnjega kitajskega cesarja, ker je grdo in surovo ravnal s kitajsko ekipo.
No, to je že druga zgodba. Zgodba o filmskih ekipah. Pri nas dobre ekipe delajo reklame, ti pa delaš z ljudmi, za katere potrebuješ ogromno časa, da jim dopoveš, kaj in kako morajo delati.
Kakšni ste kot režiser?
Pri zadnjem filmu sem bil zelo priden.
Se z nikomer niste sprli?
Razen s producentom. Pri prvih dveh sklopih snemaj sem imel srečo, ker se niso delale reklame in je bil moj asistent režije Miha Čeak. Bil je feder med mano in producentom, povedal mu je, kako se kaj dela, rekoč, da si ne bomo izmišljevali tople vode. Če pa ljudje ne vedo, kaj bi morali delati in jim moraš to ti povedati, ti kradejo čas, ki ga imaš vedno premalo. Če ti v ekipi, kjer je 30 ljudi, vsak vzame pet minut, sta to več kot dve uri. V dvanajstih urah na dan imam kot režiser neto časa tri ure! Dedka smo snemali v štrirh sklopih in vsaka ekipa, tudi zelo profesionalna, potrebuje tri dni, da se uigra na novo. Snemali smo šest dni, pa potem zaradi korone prekinili za pol leta. In ne, ni nadaljevala ista ekipa, prišla je nova. In tako štirikrat vse znova. Ko pa smo prišli v Makedonijo, smo imeli njihovo ekipo in to je bila šele veselica.
Ste bili presenečeni, kako dobro je publika sprejela Dedka na prvih dveh predstavitvah?
V Cankarjevem domu so ljudje ploskali pet minut, tudi na festivalu so bile ovacije. Nisem pričakoval takega odziva, to te poboža.
Film pride na spored šele januarja. Bo mogoče unovčiti kapital odzivov v Cankarjevem domu in na festivalu? Ni je namreč boljše reklame kot od ust do ust, ampak do januarja je še dolgo.
To meni lahko poveste, tudi to, da se januarja ne hodi v kino, v kino se hodi oktobra in novembra, decembra žura, januarja pa počiva in varčuje. Do marca je za film mrtva sezona. Ker bodo zdaj na sporedu Pr’Hostar, Kapa in Jezdeca, se je distributer odločil, da bo Dedek na sporedu januarja. Čeprav se meni zdi, da si ti filmi niso konkurenčni, da ima vsak drugo publiko, ampak bo menda imel Dedek boljše pogoje za predvajanje… seveda, saj v kino ne bo nikogar. Ne, ne bom se več vtikal v odločitve distributerja, ker sem imela zaradi tega že dva živčna zloma.
Kaj vas čaka v naslednjem letu?
Napisal sem scenarij za mladinski film po knjigi Tartinijev kluč – Romana Kukoviča, ki sva jo s sinom brala takrat, ko smo bili štiri mesece zaprti in je bila šola na daljavo. Na televiziji smo sredstva za film že dobili, zdaj pa čakamo na odločitev na skladu. In trepetamo.
Kako ohranjate dnevni optimizem pri vsem, kar se vam dogaja?
Vsak dan znova s prestrašenimi koraki, vsak dan znova se zjutraj vprašam, kaj se mi bo groznega zgodilo. Vseeno sem prepričan, da imam kaj povedati in talent to povedati. Nekaj tem je še, za katere upam, da bom dobil priložnost, da jih povem.
