Zaprti, odprti, spet zaprti, še enkrat ponovno odprti. Mantra gostincev se v času novega koronavirusa ciklično ponavlja. V nedeljo so lahko lastniki gostiln in restavracij zadihali in po tokrat krajšem, tritedenskem premoru spet sprejeli goste. Prostori so se napolnili ob varnostni razdalji, družine in manjše skupinice ljudi so po treh tednih sedle skupaj za mizo in uživale kolikor toliko sproščene trenutke izven domačih sten.
Dokler Furlanija – Julijska krajina ni zapustila oranžnega seznama epidemiološkega tveganja, so gostinci hrano dostavljali le na dom ali pa jo pripravili, da so gostje prišli po njo in jo odnesli domov. Da to ni nikakršna rešitev, vemo že dolgo. Posledice obdobja velike negotovosti so nam tokrat orisali trije gostinci, ki na Tržaškem na treh različnih koncih in občinah kljubujejo negotovemu položaju.
V gostilni Sardoč v Prečniku se, kolikor je pač mogoče, pripravljajo na praznična kosila. Vladna uredba predvideva, da so lahko gostinski lokali odprti tudi za božič, na štefanovo in za praznik svetih treh kraljev. Seveda pod pogojem, da je dežela rumeno obarvana in da v njej ne veljajo strožje omejitve. »Vsekakor ne pričakujemo veliko gostov. Na voljo bomo tudi za dostavo na dom. Kdor bo želel, bo lahko tudi poklical in prišel po tisto, kar je naročil. Ta teden smo spet odprti vsak dan. Na tej poti bomo vztrajali, dokler ne bo spet posijalo sonce. Za zdaj pa je, kakor da bi vedno deževalo,« je pojasnil Satko Sardoč. Sami so že pred časom pristopili k spletnemu portalu oddoma.it, ki je nastal pod okriljem Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) in s sodelovanjem LAS Kras. »Kakorkoli pa je težko. Finančna pomoč države učinkuje bolj kot bombonček, ni dovolj. Lahko še vztrajamo, ker smo družinska gostilna. Nekatere zaposlene pa smo morali odpustiti. Aprila je bilo boljše kot sedaj. Lahko smo še upali, zdaj pa so se okužbe razširile vsepovsod,« je povedal Sardoč.
Negotovost je tudi v Društveni gostilni v Dolini postala edina predvidljiva stalnica. »Poleti je še nekako šlo, čeprav je gostov tako ali tako pol manj. Z oktobrom se je začel pravi pingpong. Pravila so najprej ena, potem spet druga. Visimo na nitki. Skušamo se znajti, kakor pač znamo,« je bil iskren upravitelj Niko Sedmak. Dodal je, da jim uspe zdržati, ker stoji za gostilno relativno majhna zasedba. Poleg njega sta tu zaposlena še kuharica in natakarica. Ni pa enostavno, saj je od poslov odvisno preživetje treh družin: »Ljudje se vsekakor še bojijo. Niso popolnoma sproščeni. Skrbi jih, da bi bila jedilnica morebiti prepolna. Poleg tega pa za kosilo manj hodijo ven, ker imajo manj denarja. Za božične praznike ne bo bistveno drugače. V najboljšem primeru bomo lahko stregli le gostom iz dolinske občine. K nam pa po navadi prihajajo tudi stranke iz Milj in Trsta.« Kdor želi, lahko obroke vzame tudi za s sabo, čeprav – tako še Sedmak – izvira iz tega bolj malo zaslužka. Tudi bar, ki deluje v tamkajšnjem okviru, stisko blaži le delno, saj največje dohodke od vedno prinaša gostilna.
Podobno sliko je orisala tudi Ivana Bizjak, ki je z družino pred leti prevzela tržaško gostilno Baldon pri Magdaleni in jo nato spremenila v turistično kmetijo Bizjak: »To leto je bilo zelo težko. Decembra smo običajno lahko računale na podjetja in podobne večje skupine, ki so ob koncu leta prihajale na večerjo. Tokrat tega ne bo. Do konca meseca bomo odprte vsak dan z delovnim časom, ki ga določa država. Božiču in drugim praznikom smo se odpovedale, ker je zelo težko se organizirati. Vse novice prihajajo zadnji trenutek. Da lahko v nedeljo spet odpremo vrata, smo na primer izvedele v petek pozno zvečer. Pravil je absolutno preveč. Ljudje ne razumejo, kaj smejo in česa ne. Že kot gostinci težko sledimo vsem novostim.« Zmeda je velika, podobno kot kolegi s Krasa in iz Brega pa si je Bizjakova ženska ekipa v pričakovanju boljših časov zavihala rokave.
Vesna Pahor
Primorski dnevnik
