Tantadruj za življenjsko delo prihaja po več kot petih desetletjih ustvarjanja. Ko pogledate nazaj, kaj vam ta nagrada pomeni?
Vsakemu ustvarjalcu priznanje veliko pomeni. Predvsem je to potrditev, da si morda na pravi poti. Da ne bluziš nekje brez prave smeri, da si ustvaril temelje, na katerih lahko gradiš, ki jih prepoznajo tudi drugi.
Nagrada za življenjsko delo je zame predvsem nekakšna zamejitev dosedanjega ustvarjanja. Moj odgovor nanjo pa je preprost: gremo naprej.
Večkrat ste povedali, da je bila vaša igralska pot zgodba dveh gledališč – Slovenskega mladinskega gledališča in Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Kaj vam je dalo prvo in kaj drugo?
To je zelo različna dediščina. Od leta 1973 sem zelo tvorno sodeloval pri oblikovanju Slovenskega mladinskega gledališča. Ko sem odšel v Trst, sem ga zapustil v zelo dobri kondiciji. Tam smo se takrat borili za prostor in pravico ustvarjati drugačno gledališče.
Pri ustvarjalnosti vedno poudarjam eno besedo – poštenost. Z gledališčem se nismo ukvarjali navidezno ali površno, ampak pošteno, analitično. Veliko smo dali na kolektivno, ansambelsko igro. V vsakem projektu se oblikuje skupina. Ne gre le za igralce, temveč za vse sodelujoče. Ključno je, koliko je ta skupina sposobna iskrenega sodelovanja. To je neke vrste demokracija, kjer vsak najde svoj prostor in prispeva k skupnemu cilju, ne glede na velikost svoje vloge. V tem smislu je gledališče tudi oblika predanosti in ljubezni.
V Mladinskem gledališču smo res garali. Velik poudarek smo namenjali tudi gibu in kulturi telesa. Želeli smo biti pripravljeni na vse igralske izzive in spretnosti, ki jih poklic zahteva. Vedno sem menil, da bi moral vsak mlad igralec vsaj nekaj časa preživeti v takšnem ansamblu. Tam si zgradiš igralsko ogrodje, predvsem pa spoznaš, da moč gledališča ni v posamezniku, temveč v skupini.
Po desetih letih sem začutil, da potrebujem nove igralske izzive. Manjkale so mi velike dramske vloge, zato sem se odločil za SSG Trst. Ko sva leta 1983 z Majo prišla tja, sva si rekla, da bova ostala največ dve leti. Na koncu sva tam preživela več kot tri desetletja. Če se zdaj ozrem nazaj, na svojo dosedanjo pot, vidim dve gledališči: eno, ki smo ga gradili, pomagali oblikovati, mu dali identiteto, ki se je nato uveljavilo po vsem svetu in še danes polnokrvno živi, ter drugo, ki sem ga, lahko rečem, spremljal skozi nekakšen zaton in ki se vseskozi bori za svoj obstoj. Ob najinem prihodu je bilo v Trstu zaposlenih 21 igralcev, danes so le še trije. Ta podatek pove več kot dolge razlage. Po drugi strani pa mi je Trst prinesel tisto, kar sem iskal: velike igralske izzive. Tam sem lahko igral Cankarja, Čehova in številne druge velike vloge.
V Trst ste odšli za dve leti in ostali več kot tri desetletja. Kaj vas je tam zadržalo – ljudje, gledališče ali občutek, da ste našli svoj prostor?
Če odgovorim nekoliko poetično – v Trstu me je zadržalo morje. Morje in drugačna klima življenja. Ko sem prišel tja, je bilo med Slovenci še veliko zanosa, veliko pripadnosti slovenstvu. Sčasoma sem dobil občutek, da je ta žar začel ugašati.
Mislil sem, da bi morala Kulturni dom v Trstu in Slovensko stalno gledališče, ki deluje v njem, predstavljati nekakšno ambasado slovenske kulture na tujih tleh – takrat je med državama še potekala meja – ter biti velika vrata v slovensko kulturo, našo občutljivost, senzibilnost in imenitnost.
Živeli smo, če uporabim ta izraz, skoraj herojska leta. Bili so časi, ko smo bili tudi po šest mesecev brez plače, pa smo vseeno vztrajali. Nikoli se nisem povsem otresel občutka, da se tisti, ki odločajo, ne zavedajo dovolj pomena kulture, zato tudi igralskega poklica ne cenijo tako, kot bi si zaslužil.
Mladinsko gledališče osemdesetih let opisujete kot prostor svobode, eksperimenta in ansambelske igre. Se vam zdi, da imajo mladi igralci danes še možnost takšnega ustvarjalnega zorenja?
Seveda govorimo o povsem drugih časih. To je bila druga država in drugačen družbeni sistem. Danes opažam, da imajo mladi ustvarjalci bistveno težjo pot. Veliko jih poskuša delovati samostojno, išče nove oblike dela in ustvarjanja, vendar ostaja vprašanje kulturne politike zelo resno. To ne velja le za gledališče, temveč za celotno kulturno področje.
Tržna logika je postala prevladujoča. Vse pogosteje se vrednost umetnosti meri skozi uspešnost na trgu, medtem ko je bilo včasih več prostora za raziskovanje, tveganje in ustvarjalno svobodo. Nočem zveneti nostalgično, vendar menim, da je mladim danes v marsičem težje. Če pomislim na sedemdeseta in osemdeseta leta, bi rekel, da se je takrat zdelo, da je odprt ves svet. Imeli smo občutek, da je mogoče marsikaj. Danes pa se mi zdi, da so številne poti precej bolj zaprte.
Tantadruj za življenjsko delo pogosto razumemo kot poklon za opravljeno delo. Vi pa se po upokojitvi vračate na oder – v novi sezoni Gledališča Koper vas bomo gledali v predstavi Ledene slike. Kaj vas še vedno vleče nazaj v gledališče? Kaj je tisto, zaradi česar igralec nikoli zares ne odide?
Najpomembnejše je samo delo. Ustvarjalni proces nastajanja predstave. Ko se zbere skupina ljudi – igralci, režiser, scenograf, kostumograf in drugi sodelavci –, nastane posebna skupnost.
Na začetku mora biti vedno prisotna določena mera predanosti. Morda celo ljubezni do dela, ki ga ustvarjamo skupaj. Če se vsak s svojo ustvarjalnostjo in po svojih najboljših močeh vključi v skupni proces, lahko nastane nekaj res lepega.
Danes pa me posebej razveseli še nekaj drugega. Ko me povabijo k novemu projektu, pogosto sodelujem z igralci, ki so bili nekoč moji učenci. To je poseben občutek. Takrat vidiš, da si morda tudi kot pedagog pustil kakšno sled.
Kako danes vstopate v vlogo – drugače kot pri tridesetih? Ste danes na odru bolj svobodni kot nekoč?
Mi igralci vse življenje polnimo neko notranjo skrinjo. Vanjo odlagamo vtise, opazovanja, občutke, obraze, glasbo, pokrajine, srečanja in spomine. Ta skrinja se z leti polni in bogati.
Ko ustvarjamo vlogo, ne iščemo zunaj, ampak znotraj sebe. Študentom sem vedno govoril, da so v njih že vse melodije, vse pokrajine in vsi stavki. Tudi tisti, ki še niso napisani. Samo poiskati jih morajo. Zato je igralsko delo predvsem potovanje vase. Raziskovanje lastnih pokrajin, občutkov in izkušenj.
Sam sem vedno bolj cenil vloge, ki so mi povzročale težave, kot tiste, za katere so govorili, da so mi pisane na kožo. Pri teh drugih si do rešitve prišel hitreje. Pri zahtevnih vlogah pa si moral kopati globlje. Moral si iskati. In ko si po dolgem iskanju prišel do rezultata, je bilo zadovoljstvo toliko večje. Takrat si lahko sam sebi rekel: to sem pa dobro naredil.
Po več kot petdesetih letih na odru – kaj vas v gledališču še vedno gane?
Najlepši del igralskega poklica je trenutek, ko začutiš, da si gospodar časa in prostora. To je največji užitek.
Še posebej dragoceni so trenutki, ko med igro odkriješ nekaj novega. Ko neko repliko izgovoriš nekoliko drugače in vidiš, da je kolega na odru s teboj, da skupaj ustvarjata nekaj živega in ne ponavljata zgolj nečesa naučenega. Takrat veš, da predstava diha.
Tudi danes še vedno čutim tremo. Vsak igralec vam bo priznal, da mora obstajati določena napetost, neka pripravljenost. Če tega ni, pomeni, da nisi zares v stvari. Sam imam svoj mali ritual – pred odhodom na oder si v garderobi z mrzlo vodo umijem noge. Pomemben je občutek stika s tlemi, tisti prvi korak na odru.
In potem je tu še občinstvo. Igralci zelo hitro začutimo, ali je publika z nami ali ne. Včasih se zgodi nekaj čudovitega in dvorana ter oder postaneta eno. Takrat nastane tista posebna energija, zaradi katere je gledališče neponovljivo.
Če bi danes srečali mladega Vladimirja Jurca, ki po diplomi šele stopa na oder, kakšen nasvet bi mu dali?
Bodi svoj. Samo to. Na koncu je pomembno predvsem to, da verjameš vase in vztrajaš. In da znaš uživati v tem, kar počneš.
