Moj prvi spomin nanj je iz 1989. Bil je namreč tisti, ki me je sprejel v službo, ko sem prišla na TV Slovenijo. Takrat je bil zaposlen še v kadrovski službi. To, da je bil tam, je bilo nenavadno, ker je bil popularen že takrat, obenem pa olajšanje, ker je bil, v nasprotju z ostalimi na televiziji, prijazen. Bil je tak, kot je še danes. Živahen, iskriv, duhovit.
Nazadnje smo vas na obali videli in slišali v Tartinijevem gledališču v Piranu, na dobrodelnem koncertu v slovo Dušanu Mrdakoviču, ki je bil tu legendarna oseba. Kako vplivajo na vas taki dogodki?
Povod za ta koncert je bil seveda zelo žalosten. Dušana smo imeli radi vsi, najino prijateljstvo pa se je pričelo, ko sem imel prvi koncert v Maoni. Takrat je bil klub še v povojih in igral sem zunaj, na nekakšnem balinišču, če se prav spomnim. V več kot tridesetih letih sva skupaj doživela marsikaj in zelo ga bom pogrešal. Piran brez njega nikoli več ne bo isti.
Vaša glasbena kariera traja že desetletja, začeli ste 1970. Dolga zgodovina. Kateri dogodki/prelomnice so za vas in vašo kariero najpomembnejši?
Težko bi navedel karkoli prelomnega, kaj takega, kar bi se zgodilo in bi potem naenkrat dobil vse mogoče priložnosti. Šlo je počasi, korak za korakom, tako da sem redno službo opustil šele pri štiridesetih.
Katera zasedba vam je najbolj »sedla«?
Vsaka po svoje, vsekakor pa je bila najbolj netipična zasedba, ki me je zaznamovala, Beltinška banda. Potikati se s kombijem po svetu z muzikanti stare šole, duhovitimi, vrhunskimi zafrkanti, starejšimi od osemdeset, je nekaj, kar človek redko doživi in vsekakor nikoli ne pozabi.
Veliki koncerti ali intimni prostori, klubi?
Oboje ima svoj čar, ima drugačne »gabarite« (uh, kje sem našel to besedo?!) in ponuja drugačne možnosti. Nekje si glasen, drugje spet tih, tako da pride nekje bolj do izraza energija, drugje besede …
Na vseh koncertih, pa jih ni bilo malo, na katerih sem vas videla in poslušala, se mi je vedno zdelo, da neskončno uživate.
Seveda, saj bi verjetno težko zdržal toliko časa, če ne bi bilo tako. Tudi ni bilo vselej kot zdaj, ko imam razprodane dvorane, ploskanje itd.
Ste se kdaj naveličali?
Ne. Včasih se je zgodilo, da sem prišel na nepravi kraj, ampak vedno sem nekako zvozil. Nekoč so nas slovenski izseljenci povabili v Nemčijo, pa sem zaslutil, da mi nismo povsem ustrezen band, a so vztrajali, da me imajo tako radi itd. Ko smo prispeli v dvorano med gasilske klopi, mi je bilo jasno, da se nisem zmotil in da bi semkaj bolj sodil narodnozabavni ansambel. Po naših največjih uspešnicah, ki so jih poznali, sem odpel še komade Toma Jonesa, Elvisa in podobno, pa smo se izmazali.
Je bilo kakšno daljše obdobje, ko niste nastopali?
Zgodilo se je, da sem se zelo slabo počutil, komaj sem stal na nogah dan pred koncertom v Križankah. Vsi so mi pravili, naj ga odpovem. Le kako naj odpovem razprodan koncert ? Odpel in odigral sem ga šepetajoč in sede na stolu. Bend je bil ves prestrašen, niso vedeli, kaj mi je, in so igrali zelo potiho. Po koncertu sem prejel e-pošto Mance Košir: »Dragi Vlado, odkar romam na tvoje koncerte, je bil ta najtišji in najlepši. Vendar, kaj ti je ležalo na duši, zakaj je bilo tvoje telo tako težko?« Ko sem čez štirinajst dni prišel iz bolnišnice, sem ji odgovoril: »Ne skrbi, duša in telo sta v redu, samo meningitis je.« Takrat, seveda, nekaj mesecev nisem nastopal.
Večina glasbenikov pogreša jugoslovanski prostor, sceno. Vi?
Ko sem Američanom povedal, da pojem v svojem jeziku, torej za dva milijona, so se začudili: »Pa ti vse življenje nastopaš po Manhattnu.« Bivši jugoslovanski prostor je edini, kjer nas, Slovence in našo kulturo še vedno sploh poznajo in nekako priznajo. Za vse ostale smo bolj ali manj nevidni in nepomembni.
Sodelovali ste s številnimi glasbeniki, a je še kdo »neuresničena želja«?
Večina mojih glasbenih sodelovanj ni bila načrtovana in se je zgodila popolnoma spontano. R.E.M. so me poklicali na oder med svojim koncertom, s cigansko ekipo Blek Panters na splavu na Savi sem zapel, ko sem slučajno stopil na splav, Allana Taylorja in Hansa Thessinka, s katerima pogosto igram, sem spoznal na pikniku v Piranu pri Dušanu itd. Rad se družim tudi z mladimi, še neodkritimi talenti, kot je trenutno hrvaški band OGENJ; z njimi sem posnel krasno protivojno skladbo Vojna. Najdete jo na youtubu.
Sicer pa je pred izidom vinilka s posnetkom koncerta Izštekanih 10, ki se je odvil lansko leto v Kinu Šiška, ko je dvanajst mladih bendov in solistov izvajalo moje skladbe. Stari komadi so zaživeli na nov, drugačen način.
Veliko ste nastopali v tujini, novembra ste imeli koncert v Londonu. Ste kdaj načrtovali mednarodno kariero?
Ne povsem zares. 1972 sem v Londonu gledal oglase za pevca v New Musical Expressu, pa sem si mislil, bom še nekaj let počakal. Podobno sem si potem rekel nekaj let pozneje in tako je šlo in odšlo.
V Ameriki je bila o vas in vašem življenju napisana knjiga. Kdo je avtorica? Ste zadovoljni?
Avtorica je amaterska pisateljica Ruth Dupre, ki živi v Dallasu. Na internetu je naletela na skladbo Rulet in me po e-pošti prosila za kak CD. Potem je kupila vstopnice za moj koncert v Kranju, koncert je zaradi poplav odpadel in moja žena je mimogrede navrgla – pa naj prideta, bom jaz nekaj skuhala! Čez dva dni sta sedela z možem na našem kavču in Ruth je z mano prepevala moje komade, ne da bi razumela besedico slovensko. Potem je prihajala na moje koncerte v Slovenijo, v Washington, Cleveland, pričela se je učiti slovensko itd. Knjiga je duhovita, berljiva in prikazuje ameriški pogled na komaj odkrito Deželo.
Vam je kdo pri nas predlagal, da bi napisal knjigo o vas?
Kar nekaj ljudi je že prišlo s to idejo.
Zakaj je ne bi napisali sami?
Morda, vendar se mora še kaj zgoditi. Ko smo z Beltinško bando potovali na koncert na Dunaj in na meji vsi ponosno izvlekli nove slovenske potne liste, stare komaj nekaj dni, je Jožek, ki je takrat imel kakih 87, cariniku ponudil starega, še veljavnega rdečega, jugoslovanskega. Ko sem ga vprašal, kako pa to, je odvrnil: »da se mi novi prehitro ne napolni!«
Ko spremljamo vaše koncerte, se zdi, da nastopate skoraj vsak dan. Ste kdaj zavrnili kakšno vabilo?
Pogosto odklanjam vabila, predvsem zato, ker jih je preveč.
Kako se je v vseh teh letih spreminjala vaša glasba? So vas prepričale kakšne glasbene smernice, nekaj, kar je bilo popularno?
Mislim, da ne. Morda nezavedno. So pa Buena Vista Social Club z Ryjem Cooderjem zasloveli nekaj let za nami z Beltinško bando, haha.
Kaj mislite o današnji slovenski popularni glasbi? Koga poslušate ali je to odvisno od razpoloženja?
Tišino še najraje. Sicer pa Dylana zmeraj, Cavea, blues, sevdah …
Na katerem koncertu ste bili nazadnje kot poslušalec?
Nick Cave pred kratkim v Zagrebu in na Divanhani, no, z njimi sem tudi zapel.
Pišete pesmi, tudi besedila za svoje. V čem se še pisanje in igranje razlikujeta poleg medija?
Pišem vsa besedila, v komponiranju glasbe pogosto sodelujem. Pisanje in izvajanje sta seveda dve popolnoma drugačni dejavnosti. Verjetno pa je na svetu več tistih, ki odlično izvajajo, kot tistih, ki odlično napišejo.
Vaša dežela je Prekmurje. Melanholična, čustvena. Taka je tudi vaša poezija. Je čustvenost lahko tudi v napoto?
V umetnosti hvala bogu ne, v življenju pa pogosto, haha.
Kaj vas najbolj prizadene?
Težko je gledati, kako ljudje nasedamo lažnivcem in sladkim prevarantom. Spet in spet.
Ste sploh kdaj slabe volje, in to pokažete?
Seveda. Kot je to običajno, to najbližji najprej občutijo.
Česa pri ljudeh ne marate in kako sodelujete s takimi ljudmi?
Imam srečo, da mi ni (več?) nujno sodelovati s takimi ljudmi. Seveda pa ne tolikšne, da ne bi bil v stiku z njimi. Ne vem, poskušam si dopovedati, da smo vsi po malem pacienti, da imamo vsi probleme in da verjetno niso tako slabi. Kot je rekla mama Bobu Dylanu: Sine, ne pozabi, vsi ljudje se borijo po svoje in imajo svoje težave.
Občutljivi ste na tisto, kar se nam dogaja. Kaj razumete pod izrazom angažirana glasba?
Dandanes že prav vsako, ki ne poneumlja. Tista, za katero mediji pravijo, da je ne bodo vrteli, promovirali, ker »morajo predvajati tisto glasbo, ki jo želijo ljudje«.
