Vlasta je po očetu (in duši, kot hitro navrže) Primorka, ki jo je življenje iz Istre pripeljalo v Ljubljano, kjer je preživela svoja najbolj ustvarjalna leta. Bralci so oboževali njene članke, intevjuje, kolumne, ki jih je dolga desetletja iz tedna v teden, iz meseca v mesec, vsa leta objavljala v vseh večjih slovenskih tiskanih medijih. Obenem pa je vodila tudi kontaktne radijske oddaje, kjer si je nabirala dodatne izkušnje. Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, je po maminih ustvarjalnih stopinjah šla tudi njena starejša hči Katja, danes novinarka Dela, ki tudi zelo rada riše in ustvarja.
Mlajši sin Žan Luka je oblikovalec, izdelal ji je spletno stran, grafično oblikoval in pripravil za tisk tretjo in tudi četrto knjigo Mora Cantada. Inženir medijske produkcije se ukvarja s spletnim oblikovanjem.
Piši!
Pred dobrim poldrugim desetletjem ji njeni najbližji ne bi mogli dati lepše spodbude: »Rekli so mi, da je čas, da po vseh svojih dogodivščinah in izkušnjah napišem knjigo. Čeprav sem veliko delala, sem z užitkom sedla za računalnik in nastala je prva, s pomenljivim naslovom Zapeti ali od mode zadeti. V njej sem s svojim ironičnim razumevanjem nastavljala ogledalo imitatorskim fenomenom, sprenevedanjem in kolektivnim fikcijam. Nato je čez tri leta izšla nova Reciklirajmo se in uživajmo. Posvetila sem jo, takrat pri nas še zaničevani, v svetu pa že aktualni temi recikliranja. Nadgradila sem jo z idejami, kako prenoviti rabljena oblačila in dodatke za stanovanje. Tretjo knjigo z naslovom Galaksija v čajni žlički sem v Apolonijevi palači v Piranu predstavila s svojimi kreacijami oblek – skulptur v navezi s prenovo pohištva in opusom slik Steklena spirala«. Na začetku prejšnjega meseca pa je v roke stisnila že četrto knjigo, tokrat roman. Gre za napet večgeneracijski roman, v katerem poleg o štajerskih, pripoveduje tudi o svojih prednikih iz koprskega zaledja oziroma poti njene none Šavrinke med Rižano in Trstom. »Opisujem tudi njihovo oziroma takratno življenje vse od leta 1889 naprej do današnjih dni, ko razmišljam o sodobnem svetu, kjer smo v dirki skozi vsakdan in lasten uspeh ohladili pristne medsebojne odnose in zavrgli mnogo nekdanjih vrednot. Verjetno zato ni naključje, da je figa, ki je sama zrasla iz tal ob kamniti piranski hiši z našim stanovanjem in vsako leto obilno obrodi, našla tudi pot na naslovnico moje nove knjige. Ker ima figa, to trdoživo drevo in plod nepredvidljive narave, močno simbolno sporočilnost. Simoblizira življenjsko moč, znanje, ljubezen, plodovi fige pa so celo simbol boginje ljubezni Venere,« pove Vlasta, ki je vse svoje knjige pisala v Piranu, zato je bila zelo vesela, da je 20. februarja svojo knjigo predstavila v Mestni knjižnici Piran.
Oaza miru v Piranu
»V domači hiši ob Ljubljanici na Kodeljevem se vedno nekaj dogaja, vsi nekam hitimo, ko pa potrebujem mir in spokojnost, je skok na slovensko obalo vedno prava odločitev. Že od otroštva, ko sem poletja preživljala pri teti v Trstu in tudi kasneje, ko je moja mama živela v Portorožu, sta morje in burja presevala skozi vsako mojo poro,« pripoveduje Vlasta. Ko je njena mama umrla in so prodali hišo v Portorožu, je bila le ena od dedičev, zato sta z možem morala k njenemu deležu še krepko dodati, da sta kupila stanovanje v Piranu. »Cene so bile in so še vedno obupno zasoljene, vendar je energija, ki jo oddaja to mediteransko srednjeveško mestece, ki je celo kot en sam velik muzej, neprecenljiva. Vsaj za nas, senzibilne duše, ki cenimo kulturno sporočilnost, zgodovino in umetnost. Stanovanje je le streljaj od cerkve Svetega Roka, nekaj deset metrov oddaljeno od morja, žal je pogled nanj mogoč le s skupne terase, se pa morje dobro vonja, posebej z jutranjo kavo, ki jo pijemo v senci pod trto in staro figo, ki raste dobesedno iz kamna,« pripoveduje Vlasta. Stanovanje je bilo glede na obliko ladijske palube oziroma likalnika, prvotno ena izmed neštetih piranskih cerkvic. Še zdaj jih je v tako malem mestercu kar devet, v preteklosti pa jih je bilo vsaj dvakrat toliko.
Mali raj
Stanovanje meri le 37 kvadratnih metrov, vendar je zanjo pravi »piccolo paradiso«. Ker je Vlasta znana po svoji arhitekturni in umetiški žilici, se je sama lotila opremljanja stanovanja. »Oprema stanovanje je bila velik izziv, čeprav nisem arhitektka, le oblikovalka. Kamni so zame živ element, simbol statičnega življenja (zato se človeka med njimi tako hitro naleze spokojnost). Kamen vleče nase dobre duhove, odtod tudi njegova terapevtska uporaba. No, jaz jih, surove in neobdelane naravnost obožujem, gotovo v tem smislu nisem najbolj tipična oz. »pametna« ženska, saj jih imam raje kot žlahtne kamne, vdelane v nakit. S kamenčki, nabranimi nekoč na Bolu na Braču, sem vokvirila ogledalo v kopalnici, s kamenčki in školjkami sem oblekla cvetlični lonček, školjke na ribiški mreži visijo s stropa. Moder kamen je v kuhinjskem in predelu hodnika, sama sem ga pobarvala v pri Italijanih modnem in priljubljenem slogu ročnega vzorčenja maculato,« pripoveduje o tem, kaj si je želela v svoji počitniški oazi. Ker je spretna tudi v kuhinji, mora imeti vedno pri roki vse začimbe. Na polički za vhodom ima, ker rada pripravlja morske oziroma mediteranske jedi, v cvetličnih lončkih svoj mali »zeliščni vrt«. Tako so pri roki vedno najljubše sveže začimbe – rožmarin, poprova meta, bazilika, žajbelj, v stanovanju pa še lepo diši po Mediteranu. V Piranu so ji najbolj všeč jutranji nakupi na tržnici in v ribarnici, če zamudi ribiča, ki navsezgodaj pripelje sveže ribe iz morja. Kasneje, ko sonce že pripeka, jo domačini in turisti srečujejo s klobukom na glavi (brez njega ne gre nikoli na sonce, ne glede na modne zapovedi ima rada svetlo polt tudi poleti) na sobotnem boljšjaku na Tartinijevem trgu – obvezno gre od tam z njo vsaj kak star medeninasti predmet. Celo zbirko ima v stanovanju, od secesijskega lestenca do možnarjev, kavnih mlinčkov in dekorativnih obešalnikov. »Mir, ki ga občutite v stanovanju, je zame navdih. Kadar ne grem v Piran z možem in sinom ali hčerko in vnukinjo, sem najraje v stanovanju sama. Ta samota in neverjeten mir mi prebudita izredno ustvarjalnost.«
