»Morje je že od malega moja velika ljubezen. Ne bi znal opisati, od kod izvira, od nekdaj me je zanimalo. Že kot mulčki smo se potapljali, lovili, celo skakali s kolesi v morje in to cele dneve, dokler nismo vsi modri okoli ust prišli iz vode. Starši so nam seveda dovolili, saj so bili to drugi časi, ko so otrokom bolj zaupali in jim tudi dajali več svobode. Ker me je tako zanimalo, sem se odločil za študij na ljubljanski strojni fakulteti, ki je imela oddelek v Kopru. Profesorji iz Ljubljane so se vozili in izobraževali strojne inženirje za tovarne Tomos, Cimos in druge, ki so jih potrebovali pri svojem delu,« pripoveduje Koprčan Tomi, ki je še danes zelo hvaležen za vso širino in znanje, ki ga je dobil na fakulteti. Seveda pa so bila študentska leta tudi brezskrbna in zapolnjena z odličnimi zabavami. Kmalu pa je prišlo »resno in odraslo« življenje. Sprva je bil ribič s statusom popoldanskega s.p., nato pa nekaj let profesionalni ribič.
Svetilničar ni prav nič romantičen poklic
»Vendar sem bolj malo lovil ribe, bolj sem nabiral školjke in morske črve, tiste, velike od dva do tri metre, ki jih ribiči potrebujejo za lov. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so to prepovedali, pa se je bilo treba znajti drugače. Ko sem videl razpis za svetilničarja v Sloveniji, sem se prijavil in daljnega leta 1984 začel delati pri zvezni ustanovi za vzdrževanje pomorskih poti, kot se je takrat strokovno imenovala. Do leta 1991 sem bil zaposlen tam, nato pa sem postal leta 1991 koncesionar v Sloveniji. Odgovoren sem bil za vzdrževanje in oskrbovanje svetilnikov. Vsaki ladji, ki je prišla v koprsko pristanišče, sem moral napisati račun za uporabo naših plovnih poti, korigiral sem pomorske karte in še veliko drugega,« pove Tomi. Če smo si na podlagi romanov in filmov ustvarili predstavo, da je njegovo delo romantično, sam na to zamahne z roko in hitro navrže, da temu še malo ni tako. Dela je ogromno, romantike pa zelo malo oziroma nič.
»Včasih je je bilo več. Ko sem bil še zaposlen v Splitu, smo obiskovali svetilnike po vsem Jadranu. Tisto je bilo res lepo, saj smo med drugim šli na Vis, Dugi otok, Hvar in drugam, nato pa se je počasi to spreminjalo. Na začetku moje poklicne poti so svetilniki delovali na plin. Ves čas je bilo treba preverjati količino plina v 90-kilogramskih jeklenkah, jih menjavati, vleči iz morja in nameščati v svetilnike, ravno tako žarnice, kajti v slovenskem morju, ki je precej plitvo, je 60 svetilnikov, ki so zelo pomembni za nemoteno plovbo. Če se kateri pokvari, se barke znajdejo v hudi zagati. Tehnologija pa je napredovala tudi na tem področju. Danes jih napajajo akumulatorji, namesto žarnic pa svetijo LED diode,« razloži Tomi, ki s svojimi dvanajstimi sodelavci skrbi, da so svetilniki, boje in druga plovna telesa ves čas v brezhibnem stanju. To pomeni, da jih morajo redno pregledovati, menjati akumulatorje in zbiralnike sonca, tiste, ki jih načne rja, pa potegniti iz morja, jo postrgati, jih na novo pobarvati in potem spet namestiti na svoje mesto. Huduje pa se tudi nad »umetniki«, ki z barvami ali spreji puščajo svoje umetnine – grafite na svetilnikih, pa jih je potem treba čistiti bodisi z razredčilom ali pa kar na novo pobarvati. Vsi svetilniki pa so povezani v sistem in Tomi lahko preko mobilnega telefona ves čas preverja, v kakšnem stanju so. Ko je kaj narobe, se takoj vklopi alarm in treba je ukrepati, zato mu telefon skoraj ne preneha zvoniti.
Dragocena pomoč pri kirurško natančnem krmarjenju velikank
Zelo zahtevno, in če pride do napake, pa lahko celo usodno, delo je spremljanje velikih tovornih ladij v koprsko pristanišče. »Vanjo vodijo trije kanali in več kot tristo metrov dolgo ladjo, na kateri je več kot 200.000 ton tovora, začnejo na pot v kanal pripravljati že v Piranu, saj potrebujejo veliko prostora za manevriranje. V pristanišče lahko prispejo ladje s 17,2 metra ugreza, višina morja pa je 18 metrov. Si predstavljate, da je pod tako velikanko le pičlih 80 centimetrov?! In če gre tu kaj narobe in nasuka, potem je res hudo,« razlaga Tomi, ki iz prve roke potrdi, da imajo v pristanišču zelo zahtevne protokole glede varnosti in zaščite okolja. Le redki vedo, da so vso pristanišča zaščitena s posebnimi ogradami, ki bi preprečile najhujše v primeru razlitja ali razsutja tovora. Ima tudi svojo raziskovalno postajo, na kateri nenehno preverjajo kakovost vode. Vedno je brezhibno čista, zato ni čudno, da v njej uspevajo številne ribe. Sam se vedno znova čudi, ko med potapljanjem pod ladjo opazi več kot desetkilogramske brancine, ko čistijo velikanske verige, katerih vsak člen tehta kar sto kilogramov, pa naberejo tudi veliko školjk klapavic.
Nikoli dolgočasen delovnik
Tomi je ponosen na svojo ekipo, ki jo je gradil počasi. Ker si ni mogel privoščiti nakupa ladij, katerih vrednosti se merijo v sto tisoč in milijonih evrov, se je znašel drugače. 20-metrsko delovno barko so gradili kar deset let, a dela brezhibno in si z njo veliko pomagajo. Dve stari plovili je kupil na dražbi italijanske finančne policije. S fanti so ju temeljito obnovili, zdaj pa z njima dostavljajo hrano, pakete in rezervne dele na ladje, ki prihajajo v pristanišče, pa morajo včasih tudi po mesec dni čakati na razkrcanje. Mornarji pa seveda potrebujejo kopico stvari. »Včasih je bilo prav ganljivo, ko smo jim pripeljali žene, ki so prišle iz Kanade ali drugih koncev sveta v Koper obiskat svoje može, ki so bili tudi po pol leta zdoma. Nekatere so prišle noseče,« pripoveduje Tomi, ki s svojimi fanti počne še mnogo drugih stvari, nujno potrebnih za varnost na morju. Skrbijo tudi za rumene boje, ki označujejo točke. Le-te so težke štiri tone in pol in jih je težko izvleči in dvigniti na ladjo, obnoviti in potem spet spustiti v morje. Zabijajo tudi betonske pilote, posebno delo pa je snemanje in popravljanje morskih kart. Vsako leto je širil svoje podjetje in kaj dodal. Po tolikih letih (več kot šestih desetletjih) dela se mu v našem morju ne zdi prav nič več čudno in nenavadno. Nenavaden pa je odnos naše politike do morja – politiki se prehitro menjajo in ne razumejo, kako bi bilo treba delovati: »Vse slovenske železnice so ravno zaradi morja. Vozijo v pristanišče ali iz njega, vsega ostalega prometa je le pičlih deset odstotkov. Tudi dobršen del tovornega prometa iz pristanišča gre po cestah. To bi morali bolje razumeti in temu prilagoditi razvoj in načrtovanje. Koliko let so samo potrebovali za gradnjo drugega tira, pa so se že znašli v prostorski stiski za avtomobile in kontejnerje, potem pa se v vse to vtika še lokalna skupnost. Seveda je do neke mere prav, ne razumejo pa, koliko vsega je odvisnega od pristanišča in kakšno dobrobit prinaša širši družbi. Nenazadnje pa tudi – vsi si želimo toliko in toliko surovin in potrošnih dobrin, ne bi pa za to nič potrpeli. Obenem pa vemo, da gre veliko prometa po morju, da obstajajo države brez morja in moramo biti z njimi solidarni, da tudi oni dobijo, kar potrebujejo, mora pač tovor preko koprske luke,« je odločen Tomi, ki je v teh dolgih letih tudi dodobra opazil, kako se spreminja slovensko morje. Zadovoljen je, da je čedalje bolj čisto, pa tudi čedalje več je rib. Ljudje skrbijo, da se ne bi kaj zgodilo, lokalna onesnaženost se je močno zmanjšala, saj je vedno več čistilnih naprav, ljudje v vodo mečejo manj odpadkov in podobnega, je pa čedalje več globalne onesnaženosti.
Dejaven tudi v pokoju
Po dobrih šestih desetletjih je Tomi od začetka letošnjega leta upokojen, vendar še vedno dela. Pravi, da mu morje pomeni čedalje manj. Barke, s katero bi šel na dopust, nima, saj ima že v službi delovnih več kot dovolj. Tudi na letošnjem dopustu, bili so na Visu, so namesto prekrasnih plaž raje odkrivali pokrajino v notranjosti otoka. Veliko pa mu pomeni čas, ki ga preživi v svojem oljčniku. To so dragoceni trenutki, ko skrbi za svoja drevesa in uživa v opazovanju, kako se spreminjajo, rastejo, polnijo s plodovi. Takrat se umiri in pozabi na ves stres. Denimo na to, kako težko je dobiti delavce, kajti ljudje danes niso več pripravljeni fizično delati, četudi dobijo dobro plačo. Mladi se ne zanimajo za vpis na pomorsko šolo, ne znajo voziti barke, le redko kdo je pripravljen delati izven delovnega časa, četudi je to dobro plačano, zato tudi tolikorat sam sede za krmilo. Ko ladja pride v pristanišče, se pač ne gleda na to, ali je dan ali noč, sobota, nedelja, praznik, delat greš, ko je delo. Njegovo podjetje počasi prevzema nečak. Je pa barko naučil voziti svoji hčerki …
