VSE NAŠE ZAMUDE

Zamuda je nekaj samoumevnega, všteta že skoraj v vsako srečanje, sestanek ali športno dejavnost. Ne glede na to, koliko zamujamo, je  vzrok vedno objektiven,  nekje zunaj: promet, tovornjaki, dež, burja, popravila cest, nesreča. Podobno se dogaja tudi vsem vladam, politikom ali občinskim veljakom. S projekti, reformami in odločitvami se vedno zamuja. Vlada nam že celo leto razlaga, zakaj ne more skozi parlament spraviti nobene reforme. 

Deli novico s tvojimi prijatelji

Pri pojasnevanju zamud se obnaša enako kot njene predhodnice. Najprej so krivi vsi pred njo, ki so ji zapustili katastrofalno stanje, prazne blagajne, kadrovsko močvirje in okostnjake v omarah. Novo vodstvo televizije  nekaj mesecev počne samo to. Joka nad stanjem, ki so ga dobili v roke, oni ne bodo zamujali, oni bodo kar črtlali vse po seznamu. Na koncu naj sčrtajo ves program, da si bodo izplačali božičnico, pa še v svoji dobroti naj nekaj primaknejo predsednici Nataši Pirc Musar, ki ima premajhno plačo. Vedno so pri roki razmere v svetu z vojno Ukrajini in masakrom v Gazi na čelu. Največji krivec pa je vreme. Vreme v vseh pojavnih oblikah je krivo za skoraj vse zamude. V prvi vrsti podnebne spremembe, ki so nam prinesle katastrofalne poplave. V imenu sanacije, popravile, nadomestil in še česa, se lahko vse ostalo ustavi. Zamuda je tu humano razumljiva, zamuda je tu naravno stanje.

Na zamudo pa se vežejo zamujene priložnosti. Skoraj nad vsako politično, vladno ali občinsko ekipo se slejkoprej zgrne oblak zamujenih priložnosti. Predsednik vlade Robert Golob je že kar sinonim za zamujene priložnosti. Toliko upanja položenega v  njegov mandat in tako malo izplena. Imel je bianco menico, da obrne Slovenijo na glavo, pa vse kaže, da bodo drugi obrnili njega na glavo. Slovenija je torej v novem tisočletju ena sama zamujena priložnost, ni Švica in ni  tisti opevani  francosko-nemški vlak.  Slovenija zamuja tako kot zamujajo njeni vlaki z infrastrukturo na čelu, ki so tehnično prespali eno stoletje. Zamujena priložnost pa je tudi tukaj pred našimi očmi. Obala je ena velika zamujena priložnost, toliko potenciala in tako malo izplena. Največji potencial je samo ime. Ime Obala. Generik, ki bi moral združiti in navdihniti. Marketingarji bi morali iz obale narediti tisto, kar so sredi osemdesetih naredili z akcijo Slovenija moja dežela. Narediti nekaj, kar bi zlepilo vse subjekte v tem prostoru in vzbudilo zanimanje in celo malo zavisti vsem drugim v naši deželi. Nekaj pozitivnega zavidanja mora biti. Obala kot moja izbira in moj ponos. Obala kot znamka, brand in mem. Vsa ta mineštra s Primorsko, slovenskim Primorjem in posameznimi občinami je navadna cokla, zato je prvi predpogoj za trženje Obale podiranje meja med občinami. Lahko je meni to zapisati, ko ne poznam razmer na terenu. Naj bom bolj banalen, naj se za začetek podrejo meje v glavah.   No, včasih je tudi dobro, da ne zamudimo priložnosti, da smo tiho. Veliko tišine v letu 2024 vam želim.