Čeprav se včasih morda ne zdi tako, so med nami še vedno zelo dobri in pošteni ljudje. To potrjuje zgodba Ivana Žunića iz Stare Ploščice, dolgoletnega voznika Čazmatransa, ki je pred kratkim za enega od svojih potnikov storil nekaj, česar se bosta oba zagotovo spominjala do konca življenja.
Ivan Žunić iz Stare Poščice, mesta blizu Bjelovarja, že leta vozi avtobus za Čazmatrans. Prejšnjo soboto je, tako kot že zadnjih 10 let, vozil na relaciji Osijek-Zagreb. Potem ko je potnikom izročil prtljago in se poslovil, je šel še enkrat pregledat avtobus, da bi preveril, ali je vse v redu in ali je kdo kaj pozabil.
In prav to se je nekomu zgodilo. V mrežici, nameščeni za vsakim sedežem, je našel torbico z dokumenti in precejšnjo vsoto denarja.
»Takoj ko sem odprl torbico, sem zagledal dva potna lista, slovenskega in hrvaškega, ter druge dokumente, kreditne kartice, bili pa sta tudi dve kuverti, polni denarja. V eni so bili evri, v drugi pa dolarji. Točnega zneska ne bom povedal, ampak lahko rečem, da bi si za ta znesek lahko kupili zelo dober, čisto nov avto,« je dejal Ivan.
Celo življenje v torbici
Ker je vedel, da je najden denar za nekoga življenjskega pomena, je na avtobusni postaji v Zagrebu čakal, kolikor dolgo je mogel, če bi se lastnik torbice vrnil. Ker pa se ni pojavil, se je moral odpraviti proti Čazmi.
»V torbici ni bilo telefonske številke, da bi poklical lastnika, sem pa našel letalsko vozovnico za let Zagreb-Toronto, predviden za naslednje jutro. Poskušal sem ga najti tudi na družbenih omrežjih, a neuspešno. Nato sem na vozovnici videl njegov e-poštni naslov in se odločil, da mu pišem,« je Ivan pripovedoval o svojih poskusih, da bi prišel do lastnika.
Ko je z avtobusom že prispel do cestninske postaje v Ivanić-Gradu, mu je zazvonil telefon. Bil je lastnik izgubljene torbice, ki je bil šokiran in zmeden, predvsem pa globoko hvaležen. Ker do Čazme ni mogel, je Ivan takoj obljubil, da se bo s svojim avtomobilom odpeljal nazaj v Zagreb.
Čustveno srečanje
In res, takoj ko je stopil z avtobusa v Čazmi, je Ivan sedel v avto in se odpravil nazaj v Zagreb, da bi lastniku torbice “vrnil življenje”. Srečanje je bilo čustveno.
»Moški ni vedel, ali naj me objame, poljubi, naj se zjoka … Bil je ves iz sebe. Rekel sem mu, naj najprej prešteje denar. Vse je bilo tam. Vprašal me je, kako naj mi vrne uslugo, a sem odvrnil, da mi ni nič dolžan. Na srečo imam vse, kar potrebujem. Na koncu mi je pustil 50 evrov, češ naj bo vsaj za gorivo, jaz pa sem se pošalil, da je to za srečo, da se mu ne bi podobno zgodilo v Kanadi,« je z nasmehom dejal Ivan.
Dodal je, da niti za trenutek ni pomislil, da bi denar vzel. Tako je vzgojen. Ljudje na avtobusih pogosto pozabijo stvari, bolj ali manj vredne, vendar jih on in njegovi kolegi vedno hranijo, dokler lastniki ne pridejo ponje.
“Vsak, ki se znajde v takšni situaciji, bi se moral vprašati, kako bi bilo, če bi sam izgubil dokumente, denar in druge dragocenosti. Ta moški je šel na obisk k sorodnikom za približno 40 dni in če bi res izgubil vse, ne bi mogel potovati,” je pojasnil.
“Rekel mi je, da se morava zagotovo videti, ko se vrne iz Kanade, in da me bo po potrebi čakal na postaji tri dni,” je še dejal v smehu.
Vsi, ki ga poznajo, so ponosni nanj
Ivan pravi, da so starši jokali zaradi njegovega nesebičnega dejanja, žena in otroci, pa tudi sodelavci in šefi, pa so ponosni nanj.
»Ivan je zelo delaven in pošten človek, njegovo dejanje pa je povsem v skladu z načinom razmišljanja in poslovanja Čazmatransa. Ljudje pogosto pozabijo stvari na avtobusih, a le redko pustijo tako velike vsote denarja. Ivan je storil prav, in da bi vedel, kako zelo cenimo to dejanje, ga bo podjetje finančno nagradilo v skladu z našo kolektivno pogodbo,« je dejal član upravnega odbora Čazmatransa Damir Pavlović.
