Kot pojasnjuje mag. Vesna Starman, je Posvetovalnica nastala kot odziv na vse pogostejše stiske in nasilne dogodke med mladimi ter na potrebo po prostoru, kjer bi bil njihov glas zares slišan. Mladostnik se tam lahko pogovori z osebo, ki mu prisluhne brez predsodkov in obsojanja, ga podpre ter mu pomaga poiskati možne rešitve ali ustrezno pomoč.
Mladi v pogovorih pogosto izpostavljajo težave v družinskih odnosih in odnosih z vrstniki, nasilje, izključevanje, osamljenost, šolske pritiske in slabo samopodobo. Bremeni jih tudi občutek, da jih odrasli ne razumejo ali da sami nimajo vpliva na odločitve, ki pomembno posegajo v njihovo življenje. Dolgotrajna stiska se lahko kaže kot jeza, umik ali tvegano vedenje, pa tudi kot nespečnost, tesnoba, vrtoglavica in težave z dihanjem.
KO JEZA SKRIVA STRAH
Gal je nekega jutra zamudil pouk, v učilnico vstopil brez pozdrava in glasno odložil torbo. Učiteljica ga je zaradi vedenja poslala k svetovalni delavki, vendar je zavil v Posvetovalnico. Tam je stopil do boksarske vreče in začel udarjati. Ko se je umiril, je dejal: »Nihče me ne razume.«
Za njegovo jezo se je skrivala negotovost zaradi družinskih razmer. Od sedmega leta je živel pri babici in dedku, kjer je imel dom, prijatelje in ustaljeno življenje. Mama se je medtem preselila na drug konec Slovenije in želela, da bi se po koncu šolskega leta preselil k njej in njenemu partnerju.
»Tukaj mi je dobro. Tega nočem spremeniti,« je povedal svetovalki. Selitev je zanj pomenila možnost, da izgubi okolje, v katerem se počuti varno. Skrb ga je spremljala tudi ponoči, ko je težko zaspal, čez dan pa je občutil telesne posledice stresa.
Svetovalka ga ni prekinjala z vprašanji ali mu obljubljala, da se bo vse razpletlo po njegovih željah. Dala mu je čas, da se umiri in pove, kaj ga bremeni. Pomagala mu je ubesediti strah pred izgubo doma, prijateljev in življenja, ki ga pozna. Galova zgodba kaže, da se lahko za vedenjem, ki ga odrasli razumejo kot uporniško, skrivajo strah, žalost in nemoč.
ZARADI VIDEZA JE PRIŠLA NA POGOVOR, SPREGOVORILA PA O DOGAJANJU DOMA
Lea je v Posvetovalnico prišla na pobudo razredničarke, ki se ji njen način oblačenja in ličenja ni zdel primeren. Toda ko jo je svetovalka vprašala, kako je, je po začetnem kratkem odgovoru tiho priznala: »Doma ni ravno v redu.«
Spregovorila je o očetovih žaljivkah, poniževanju in grožnjah. »Vedno me je strah, kaj bo,« je povedala. Ob slabših ocenah ali kadar je naredila kaj narobe, se je bala njegovega odziva. Svetovalki je pokazala tudi sledove samopoškodovanja in povedala, da se je poškodovala v trenutkih hude stiske in nemoči.
Povedala je tudi, da je mama ne zaščiti pred očetovimi žaljivkami. Doma jo je bremenila še neenakomerna porazdelitev obveznosti, saj je morala opravljati gospodinjska dela in skrbeti za mlajšega brata. Pri babici se je počutila varneje, saj je tam lahko vsaj za nekaj časa odložila strah.
Ličenje in oblačila, zaradi katerih so jo odrasli najprej opazili, so bila le vidni del njene zgodbe. Za njimi so se skrivali strah, nemoč in potreba po varnosti. Ko mladostnik razkrije nasilje ali samopoškodovanje, je pomembno, da odrasli njegove besede vzamejo resno in poskrbijo za ustrezno zaščito ter strokovno pomoč.
VČASIH NAJVEČ POMENI ŽE TO, DA NEKDO POSLUŠA
Ob prvem obisku Posvetovalnice nekateri mladostniki spregovorijo takoj, drugi potrebujejo več časa, da najdejo besede. Najtežje spregovorijo o tistem, česar jih je sram ali strah, pa tudi o stvareh, za katere menijo, da jim odrasli ne bodo verjeli. Že pogovor jim lahko prinese olajšanje, saj začutijo, da v stiski niso sami.
V Posvetovalnico lahko pridejo sami ali na pobudo učitelja oziroma druge odrasle osebe, vendar je pogovor prostovoljen in ne sme biti predstavljen kot kazen. Namen ni spregledati neprimernega vedenja, temveč razumeti okoliščine, v katerih nastaja, in po potrebi poiskati dodatno pomoč.
Zgodbi Gala in Lee kažeta, kako pomembno je pogledati dlje od prvega vtisa. Gal ni potreboval še enega očitka zaradi jeze, Lea pa ne še enega opozorila glede videza. Potrebovala sta odraslega, ki je bil pripravljen prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v njunem življenju.
Včasih se pomoč začne z enim samim vprašanjem: »Kako si?« Še pomembneje pa je, da smo pripravljeni počakati na iskren odgovor.
