“Spoštovani! Ker me razen mojih 1600 pacientov ne poznate, se vam za boljše razumevanje besede predstavim. Sem družinski zdravnik, koncesionar v Poljanski dolini s četrt stoletja izkušenj. Z menoj delajo še kolega specialist družinske medicine, tri specializantke, dve diplomirani in ena srednja medicinska sestra, občasno še študentje različnih fakultet. Tudi njim sem hvaležen, da ne stavkajo, zato v teh dneh lahko na vprašanje pacientov citiramo staro Diarejo: »Ne stavkamo! Vedno tako hitro delamo.«
Glede na to, da sem že v drugem delu ustvarjalnega obdobja in sem preskočil že kar nekaj stavk, ki so tudi meni prinesle določene bonitete, me med kolegi zmoti občutek, da je pravica do ne stavkanja zapostavljena pravici do stavke. Pa ker nimam nikakršnih političnih ali drugih funkcionarskih ambicij s strokovnega področja, ne bo čisto nič narobe, če se kdo z menoj ne strinja. Bratstvo in enotnost je umrlo in res moramo biti hvaležni, da je enotnost potrebna le redkokdaj, kot je bilo to leta 1990, večino drugih idej o enotnosti so le še želje po enoumju. In tega res ni malo.
Moja stavka bi prizadela mojega pacienta, ki sem mu že sicer včasih težje dosegljiv, ki čaka na specialista predolgo že danes, na operacijo izrabljenega kolka nekajkrat dlje kot v zahodnih državah in ki v večji meri res ni kriv, da imamo slab zdravstveni sistem. Ne govorim o kolegih zdravnikih in drugih naših sodelavcih, nekateri so res odlični in jih skušam posnemati. Seveda bi pacient lahko izbral drugo oblast, tako sedanjo, kot vse prejšnje, ampak mislim, da imamo oblast prav tako, kot si jo s tako kratkovidnim demokratičnim razmišljanjem zaslužimo. Spremeniti državo ni majhna reč, spremeniti način razmišljanja ljudstva, je še mnogo večja.
V družinski medicini je velik primanjkljaj kadra. Ne stavkam, ker ne verjamem, da bo zaradi dviga plačnih razredov vsem zdravnikom po vrsti v kadrovsko močno podhranjeno družinsko medicino prišlo več mladih. Specializant družinske medicine je že danes nagrajen za odločitev za naš klub, pa pretiranega navala kljub temu ni.
Pogledal sem naokrog po izvajalcih in preveril kdo stavka. Bolj tak nesistematičen pregled mi pove, da več stavkajo v javnih zavodih in manj koncesionarji. Čisti zasebniki, kjer storitve dobite le za evre, ne stavkajo, ker so plačani le od svojega dela in ne od prisotnosti na delu. Skratka, za umetniški vtis, tam ne dobiš nič. Ne stavkam, ker iz nobene stavkovne zahteve nisem zaznal, da bo moja koncesija, ki je imela leta 2009 rok trajanja 25 let in je bila nato leta 2017 skrajšana le še na 15 let doživela avtomatsko podaljšanje do penziona, kot bi ga imela, če bi delal v zdravstvenem domu. Ta diskriminacija se po stavki ne bo ukinila kljub temu, da je za pacienta zdravstvena oskrba pri koncesionarju cenejša kot v javnem zavodu. Prostore v katerih delam sem si zgradil sam iz prihodkov, ki jih dobim za opravljanje dejavnosti. Prihodki od dejavnosti so za mojega kolega v zdravstvenem domu enaki, le da mu je prostore zgradila občina in jih praviloma od nje prejme v brezplačni najem (mogoče je kje kakšna izjema, pa je na poznam). In kdo je občini zgradil zdravstvene domove? Pacient. Vsaj za razliko najemnine je koncesionar za pacienta cenejša zdravstvena oskrba. Le zakaj bi hrepeneli po dražji oskrbi, če je cenejša vsaj tako dobra?
Ob iskanju stavkovnih zahtev, zasledim izjavo, kjer se jim je nekoliko zareklo, da se s stavko preprečuje odhajanje kadra iz javnih zdravstvenih zavodov. Verjetno le ni bilo tako mišljeno, vsaj uradno ne, ker smo del javnega zdravstva tudi koncesionarji, res pa je, da tam takega odliva kadra ni. Tako tudi ta stavka ni nikakršen premik stran od državno planskega zdravstva, kjer na začetku leta definirajo, da bodo državljani letos imeli 4000 izrabljenih kolkov, 1000 izrabljenih kolen in 3000 žolčnih kamnov. Bog ne daj, da vas pod desnimi rebri uščipne na 3001. mestu. Postavijo vas v vrsto za prihodnje leto. Tako je bilo v socializmu, imamo še danes in tudi po stavki ne bo nič drugače. Berem, da so trenutno največji problem stavke neizdani bolniški listi. Bo že držalo. Bolje bolniški list v roki, kot operiran žolčni kamen.
Prav tako ne stavkam, ker v nobeni zahtevi nisem začutil, da bom plačan po svojem delu oz. učinkih mojega dela na zdravje pacienta. Še naprej bo plača odvisna od sivine las, ki se mi progresivno veča, kot plača vsakega javnega uslužbenca, skoraj neodvisno od količine in kakovosti dela. Zakaj tisti, ki dela veliko in dobro ne bi imel dobre plače pa četudi na začetku poklicne poti. Pacienta ne zanima kakšna je barva mojih las, ampak kakšni so moji izdelki. V vsaj malo tržnem zdravstvu, ki zna prešteti vsaj žolčne kamne, izrabljene kolke in plača po učinku, velikih normativov niti ne rabimo. Potrebujemo nadzor nad kakovostjo dela in plačilo po tej normi.
Prav tako ne stavkam, ker nikjer v zapisanih zahtevah ne vidim, da bo denar, ki se trenutno zbira le še pod eno zdravstveno kokljo z imenom ZZZS, porabljen bolje, da bodo slovensko pregrešno dragi medicinski materiali dobili normalne, evropske cene in da mi bo kot pacientu storitev na voljo takrat, ko jo bom rabil in ne šele ob rokih državnega plana. Prav tako med zahtevami ne zasledim, da se bodo po uspešni stavki iz gnezda ZZZS umaknili predstavniki dobaviteljev. Mar oni res najbolje vedo, kaj in po kakšni ceni je najbolje za mojega pacienta? Kmet v ogrado z ovcami postavi psa čuvaja in ne njegovega sorodnika volka. Težko rečem, da je bila ukinitev dodatnih zavarovanj slaba poteza, me je pa te še dodatne koncentracije kapitala na enem mestu resnično strah. Če smo prej z dodatnimi zavarovanji imeli fikcijo trga, danes niti fikcije več ni. Imamo pa vedno večje število zavarovalnic, ki za dodaten denar ponujajo prednostne obravnave, kar pomeni, da pacient za tako storitev plača dvakrat; prvič v obvezno blagajno in drugič iz potrebe, ker iz prve blagajne storitve v doglednem času ne prejme. Sistem postaja podoben RTV prispevku, ki ga plačujemo vsi, gledamo pa POP TV (z brezplačno reklamo se jim oddolžujem za ne gledanje). Če je to zametek trga, me ne moti, če pa je to še ena od oblik slovenskega preplačevanja zdravstvenih storitev, pa upam, da bo zmotila še koga.
Prav tako med stavkovnimi zahtevami ne zasledim nujnih strukturnih sprememb, ki jih bo naše zdravstvo moralo doživeti, če bomo pacientu želeli nuditi evropsko kvalitetne storitve, ker v nedogled pa pacient res ne bo več verjel, da je naše zdravstvo najboljše in najcenejše. In med te spremembe sodijo tudi ukinitev koncesij in dodelitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti vsem, ki izpolnjujejo pogoje, izenačitev pogojev dela vsem oblikam zdravstvenih izvajalcev, vzpostavitev zavarovalne police med zavarovalnico (zavarovalnicami) in pacientom, kjer bo zapisano kaj pacient dobi in koliko ga to stane ob pričakovanem oz. prekomernem trošenju in kjer bo zavarovalnica (ne zdravnik) razlagala, zakaj bo pacient za določeno storitev moral dodatno seči v žep in tako naprej v smeri trga, ker trg ve, koliko žolčnih kamnov nosijo v tem letu državljani, socialistično planiranje pač ne. Javno zdravstvo je zdravstvena storitev za javno zbrani denar, ne glede na to, kdo jo nudi. Javni zavod še ni javno zdravstvo; lahko pa je.
Na področju zdravstva je v Sloveniji zelo malo močnih igralcev. V eni ekipi so dobavitelji, v drugi javni zavodi, v tretji ZZZS, v četrti sindikati potem pa igralcev za močno moštvo že zmanjka. Seveda je nekje vmes še osebje iz slačilnice, ki pa stavi na igralce vseh obetajočih ekip in se na igrišču ne izpostavlja. Nič ni narobe, če se sindikati borijo za pravice delavca, kamor sodi tudi zdravnik in se zahteva, kar je že bilo obljubljeno s strani vlade konec leta 2022. Slabo pa je, če se pričakuje, da bo sindikalni boj prinesel nujne strukture spremembe, ki bi državno plansko zdravstvo spremenilo v dejansko javno zdravstvo, kot ga poznajo na Zahodu. Trenutna stavka je odlična medijska tema, ki bo vladi omogočila še en zapravljen mandat brez sprejetja obljubljene reforme.
Na začetku stavke se je zgodila še druga stavka, oz. protest pod skupno zvezdo Glas ljudstva. Slednji se zelo jasno zavzema za ohranjanje državno planskega zdravstva, ki ga že imamo in stavkovne zahteve sindikata v marsičem niso velik odmik od tega. In za take manevre vzdrževanja starih struktur očitno ni težko pridobiti finančnih sredstev o katerih enormnih količinah so pisali že drugi in poženejo namazan medijski tank. Prav ti, ki se danes najbolj glasno zavzemajo za državno plansko zdravstvo, so zajadrali na valu zavračanja zaščitnih ukrepov v času epidemije, zaradi česar so ljudje umirali. Dobro se jih spominjam iz ljubljanskih ulic na tiste petke, ko sem se vračal iz moje priložnostne skromne pomoči covid oddelku KC Ljubljana in priznam, da me je bilo srečanja z njimi strah, ker nisem bil na kolesu, nisem imel piščalke, transparentov in tudi po videnem na covid oddelku nisem delil njihovega mnenja in še manj razpoloženja. Menim, da ni dobro, če namesto nas pacientov odločajo razni Glasovi, lahko pa je ta moja misel povezana le s poklicno napako zdravnika, ki ob dodatnih glasovih razmišlja, kako bo nesrečnika prepričal, da je tisti glas odveč in bi bilo verjetno zanj najbolje, če obišče psihiatra. In ta Glas ljudstva živi od denarja ljudstva in si je poleg sredstev ljudstva vzel še njegovo besedo. Prosim, da z mojo ne operira.
Dolgo že delam. Vem, da večina pacientov na mojo besedo nekaj da, pa vendar do danes nisem slišal niti enega, ki bi mi rekel: hočem k zdravniku iz javnega zavoda oziroma h koncesionarju. Seveda pa me pogosto prosijo za priporočilo in priporočene ne sortiram na javne in zasebne, ampak na odlične, povprečne in tudi tiste, ki si ne zaslužijo niti plače zdravnika, ki je izhodiše za trenutni sindikalni boj. Ob mojem imenu se je podpisalo 1600 pacientov, pa v to številko ženin podpis niti ne štejem, zato se mi zdi prav, da sem jim na voljo tudi v času stavke in da za njih zastavim besedo še kje. Tudi oni jo kdaj zastavijo zame in sem jim hvaležen. Več od tega ne znam in dlje ne sežem. Mogoče bo za koga že beseda preveč in ker vem, da so slednji praviloma večji in močnejši, si bodo že opomogli, jaz pa si bom ob njihovem nestrinjanju v misli priklical besede Steva McQueena iz filma Metulj: »… še sem živ.« Žal ne vsi, ki bi lahko bili v dobrem zdravstvenem sistemu.
Seveda bo nekoč pacientu potrebno povedati, da bodo spremembe na bolje lahko tudi bolele, kot je kljub vsem možnim analgetikom v zdravstvu še vedno kdaj. Socializma bo nekoč tudi v zdravstvu konec in bo večja poraba storitev tudi več stala. Nedopustno se mi zdi, da pacient kliče danes v ambulanto, ker mu je zmanjkalo zdravila A in bo ponovno klical čez dva dni, ker je ugotovil, da nima zdravila B in čez en teden še tretjič, ker ne ve, če mu napotnica za specialista še velja. Ko ga bo tak klic stal nekaj evrov, bo sestra dvignila dva telefona manj, jaz pa mu bom lahko rešil vse tri težave hkrati in povečala se bo naša dostopnosti. Druga boleča točka bo analiza, zakaj smo Slovenci tako nenormalno pogosto bolni. V letu 2021 je povprečen državljan preživel v bolniškem staležu en mesec, en mesec je bil na dopustu, en teden je praznoval, ob tem pa v slabih desetih mesecih leta res težko zaslužiš za dvanajst spodobnih evropskih plač z regresom in božičnico vred. Ali bomo rekli, da delo nekaj velja in bo okrevanje doma plačano slabše, ali pa lahko rečemo, da delo ne velja, ker z našim delom služimo še za vse okrevajoče; tiste okrevanja zelo potrebne in tudi one druge, ki so spoznali, da med delom in okrevanjem ni velike finančne razlike. V tem drugem primeru pozabimo na evropske plače in tako zdravstvo.
Sicer pa lahko povem, da imam z zdravniško plačo mnogo boljši standard od mojih staršev in da če me bodo po sindikalni zmagi pahnili v še višji razred, zato še ne bom bolj srečen. Žal ni tako enostavno.”
* zapis je objavljen na Spletnem časopisu
