Tilen Žbona o razstavi »Concrete/Synthetica«
Zavod Svojc ob razstavi z naslovom »Concrete/Synthetica« predstavlja niz izbranih del dveh študentov s smeri Vizualne umetnosti in oblikovanje, Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Študij umetnosti, ki ga Univerza na Primorskem omogoča in ob dani priložnosti Zavod Svojc, gradi in utrjuje posameznikovo osebno rast, omogoča izbiro in uresničevanje želja in motivov za lastne usmerjene raziskave, goji kulturno zavest, posameznikovo in skupno identiteto, krepi socialno in družbeno solidarnost. Na tak način se odzove le nekaj kvalitet, ki jih lahko umetnost in njena govorica sproži.
Pri delu kot umetniškem artefaktu ali umetnini kot medijskem konglomeratu smo priča študentskim raziskavam iz dveh različnih pristopov do dela oz. ustvarjanja lastnih idej. Jakob Bratušek predstavlja sklop del grajenih z betonskimi, modularnimi konstrukcijami s pretežno bikromatsko površino. Delo meji na konceptualen pristop grajenja forme in volumnov v mali plastiki, a vendarle se v sami kompoziciji grajene oblike odzove presežek kjer se mala plastika prelevi v konkretno kiparsko delo. Kompozicijske naravnanosti izražajo
del vsebine in sporočilnega odziva, ki tvorijo simbolno zvezo vidnega sporočila. V tem primeru se kod branja prelevi v moč materije in doživljanja njenih lastnosti. Način konstrukcije podobe, v tem slučaju abstrahiranih kiparskih tvorb, z vpetimi, natančno definiranimi atributi in prepoznavnostmi majhnih insertov – odlitkov reproduciranih delov telesa, kot so nos, ustnice, ušesa, alegorično napeljujejo na sluh, vonj in okus, kar predstavlja in dograjuje razsežnost bralne kognicije vidnega in občutenega kipa. Zaznave, ki jih na tak način avtor skozi lastna dela in vidno sporočilo posredujejo, se strukturirano in definirano spajajo na večkodnem izročilu. Delo, ki ga je Bratušek ustvaril, vsekakor sodi v polje kiparstva in razmisleka o latentnosti samega področja, ob takem pa velja omeniti izvor ikonografskih nastavkov avtorjev, kot so Tony Cragg, Donald Judd, Richard Serra in Joseph Beuys.
Karmen Bradovent, se s svojim načinom dela izkazuje z raziskovalno produkcijskimi metodami dela. V njenih delih se kreativnost prepleta s tehnološkimi razsežnostmi danih in omogočenih z novomedijskimi orodji. V njenem primeru gre za študij kiparske forme znotraj navidezne resničnosti in gradnje algoritemskih binarnokodnih zapisov. Razlika med naključnim in vodenim ustvarjanjem s tehnološkimi sredstvi zapisuje lastnosti avtorja-ustvarjalca v lastno likovno govorico, ob danih zmožnostih in vedenjih. Umetniška dela, ki raziskujejo volumen in kiparsko formo znotraj navidezne resničnosti se neprestano preverjajo in uresničujejo z izjemno navidezno lahkotnostjo, v ozadju pa se gradnja izraža skozi kompleksne izračune tvorjenja oblik, volumnov in kromij vezanih na dane pogoje programske opreme. Inscenacije in vizualizacije, ki jih Bradoventovo delo omogoča, nedvomno vodijo v raziskovanje predstave nečesa znanega oz. že videnega in shranjenega v gledalčevem spominu. V njenem primeru se tako iskanje ne odzove z rešitvijo ali uresničitvijo zadanega iskanja, saj so oblike in predstavitve njenih podob, na novo generirane in ustvarjene le z avtorjevimi vzvodi in tehnološkim obvladovanjem tovrstnih tehnologij. Na temo novomedijske umetnosti in njene razsežnosti, velja omeniti pionirje in teoretike novomedijske umetnosti, kot so, Nam June Paik, Lev Manovich, Peter Weibel, Srečo Dragan.
O ciklu del z naslovom Concrete
Znotraj predmeta Kiparska forma in prostorska instalacija na Vizualnih umetnostih in oblikovanju obravnavamo tako voluminozno, plastično oblikovalske teme kot tudi zadeve, ki se vežejo na vznik podobe, dojemanje njenih razsežnosti v smislu podobnosti, mimezisa, razmisleka o procesih, ki se dogajajo v človeku, ko je soočen s stanjem vživetja in prepoznavanja podobe v stiku z oblikovano materijo, glino, kamnom, betonom ali pa drugimi materialnimi nosilci. Prav tako v tem oziru gradimo pomensko strukturo v samem umeščanju v prostor na vseh možnih ravneh, seveda prilagojeno tudi temu, kolikor široko in globoko lahko zakoračimo glede na študentova znanja in višino razgleda, do katerega seže študent skozi študij primerov, zgodovine, teorije in lastnega raziskovanja.
Kot študent 2. letnika VUO je Jakob pripravil cikel del z naslovom Concrete, pri katerih raziskuje odnose med gradniki podobe in čisto materialnostjo. Osredotoča se na mejno področje, v katerem se eksplicitno in brez dvoma jasno vidni tlakovci, torej dobesedno konretno- gradniki, v skoraj otroško preprosti povezanosti v neke sestavljene, zidane forme, začnejo pred nami spreminjati v namige na podobe figur. Iz konkretnih gradnikov nas te nerodno zidane forme prestavljajo v področje metaforičnega, igrivega in pred našimi očmi se potencialno spreminjajo v nekakšna napol »bitja«.
Pri tem Jakob uporabi tudi ulitke modeliranih delov obraza kot so ustnice, uho, nos, pri čemer dosledno izpusti oko oziroma očesa. Ta namig na figuraliko je istočasno neroden, a v tej nerodnosti obenem tudi prefinjen, kajti podobno kot tlakovci, grobo zidani s cementno malto brez vsakega olepševanja, tudi ti modelirani »elementi« kot »deli« obraza, ostajajo na meji med tem, da jih vidimo kot predmete ali pa jih lahko do-mislimo skupaj s tlakovci v neko namišljeno glavo, namišljeno figuro, podobo v določeni pozi, z določenimi občutki, ki jih ves ta napol namišljen objekt lahko sproža v gledalcu.
To, kar je pri vsakem umetniškem delu eden od pomembnejših vidikov, je vsekakor sprožanje procesa, v katerem je gledalec potisnjen v določeno do-mišljanje, do-polnitev in torej z do-mišljijo dokončan proces samega umetniškega dela, čeravno je to lahko še tako abstraktno ali pa še tako realistično.
Izr. prof. mag. Jiri Kočica
