Žganjekuha je odslej uradno priznana kot del nesnovne kulturne dediščine. V register, ki ga vodi ministrstvo za kulturo, jo je kot novo enoto predlagal Slovenski etnografski muzej.
Gre za tradicionalen postopek pridobivanja naravnega žganja z vrenjem in destilacijo različnih vrst sadja, grozdnih tropin, gozdnih sadežev ali zelišč. Ta dejavnost je poznana po vsej Sloveniji, pri čemer se vrste žganja razlikujejo glede na lokalne pridelke, načine priprave in recepture. Kuhanje žganja temelji na destilaciji alkoholno prevrete drozge. V kotlu se ta počasi segreva, ob tem pa izhajajo hlapne snovi – predvsem alkoholi. Hlapi se nato v kondenzatorju ohladijo in utekočinijo. Če želimo doseči višjo koncentracijo alkohola, postopek destilacije ponovimo. Najbolj razširjeno je kuhanje domačega žganja iz hrušk, sliv, brinovih jagod, pa tudi iz vina ali sadjevca.
Najstarejše znane primere žganjekuhe najdemo v Valvasorjevih opisih iz leta 1689. Pri njenem širjenju so imeli pomembno vlogo samostani, kjer so znanje o destilaciji in pripravi žganja prenašali iz roda v rod. Na Slovenskem se je žganjekuha množičneje razširila v 19. stoletju. O pomenu žganja in žganjekuhe pričajo tudi zgodovinski viri – Josip Mal v svoji Zgodovini slovenskega naroda večkrat omenja to dejavnost v obdobju med letoma 1813 in 1848.
