Oba filma gledalec čuti kot celoto, saj se pripoved prelije iz enega v drugega, kadri morja in Mirčeva zgodba se te globoko dotaknejo. Redko pogleda v kamero in še sebe je presenetil, koliko je v filmu povedal. Med šivanjem ribiške mreže teče njegova pripoved, ki jo je avtor zaradi lažjega razumevanja tudi podnaslovil. Ob filmski glasbi Elvisa Šahbaza, številnih arhivskih fotografijah in slikah Milana Obradoviča – Karpa spremljamo zgodbo, iz katere najpogosteje vejejo besede svoboda, trpljenje in morje. A tu in tam se Mirču tudi nasmejemo, njegovi življenjski zmagi, da je zmogel premagati alkohol, kupiti svojo barko in se vrniti kamor spada – na morje, pa iskreno zaploskamo. Tako sta se ob snemanju filma našla dva posebna človeka in nastal je izdelek, ki bi si ga z veseljem ogledali na prihodnjem, 20. Kino otoku ali na televizijskih ekranih.
Avtor filma (scenarij, režija, kamera) Remigio Grižonič je v življenju počel marsikaj, a zdi se, da je najsrečnejši za objektivom fotoaparata ali kamere. Njegov podpis nosijo številne izjemne fotografije, je odličen mentor fotografom tretjega življenjskega obdobja v Izoli, ustvaril je lepe koledarje, njegove fotografije bogatijo knjige, pripravil je vrsto samostojnih in skupinskih razstav, zelo rad ustvarja tudi filme, s katerimi občasno preseneti in Izolanom predstavi ljudi, ki živijo med njimi. Portret izolske pesnice Dorine Beržan je navdušil pred dvema letoma, v kinu Odeon v Izoli pa je 14. oktobra premierno predstavil dva filma o izolskem ribiču Mirku Andrejčiču – Mirču. Film je navdušil tudi glavnega igralca Mirka Andrejčiča – Mirča: »Veliko sem povedal, le od kod te besede? Kaj hočem, vse je povezano – trpljenje, svoboda in morje. Moja ljubezen do morja se je verjetno začela, še preden sem se kot živo bitje sploh zavedal obstoja. Potem sem menjal službe, plul, a res … vse je bilo težje, kot biti ribič. Zdaj imam barko dve leti, nanjo sem čakal 40 let in zdaj sem končno srečen. Dal sem ji ime Orada, saj sem kot mlad fant delal na barki s tem imenom in orada je zame najlepša riba. Morda ne najboljša, a zagotovo najlepša. Lepo je bilo videti film, ob snemanju, ki je trajalo dve leti in pol sva se z Remigiom pogosto nasmejala, se tudi sporekla, ker sem hotel pred njim kaj skriti, pa mi ni uspelo. Morda sem povedal še preveč.«
In kako film občuti avtor, Remigio Grižonič: »Lepo mi je, čeprav sem tak, da se že veselim naslednjega projekta. A film je globok, iskren, spoznamo Mirča v dobrem in slabem. Želel sem, da gledalec začuti srečen konec, da je Mirč zmagal, da je premagal alkohol, da ima končno svojo barko. Želel sem si, da se občinstvo tudi nasmeje. Hote sem uporabljal manjšo kamero, kot ste videli, »igralec« nikoli neposredno ne pogleda vanjo. Le tako sem lahko dobil njegovo iskreno, globoko pripoved, ohranil pristnost in z montažo naredil le manjše, nežne reze. Snemala sva dve leti in pol, brez lučkarjev, asistentov, brez posebne tehnologije. Lovil sem pravo vreme, želel sem v gledalcu vzbuditi občutek, kot da je film posnet v enem samem dnevu.«
Dva filma : Mirč, otrok morja ter Ribič Mirč in njegova Orada
Slike : Milan Obradovič. Karp
Fotografije: Mirkov osebni arhiv, Dušan Ambrož, FB Izola kot je bila nekoč, Remigio Grižonič
Glasba : Elvis Šahbaz
Jezikovni pregled : Lučka Lešnik
Obdelava zvoka : SR, Sound research
Scenarij, režija, kamera : Remigio Grižonič
