‘‘V Portorožu je res nekaj posebnega. Vsakič, ko se peljem po klancu navzdol proti središču mesta, mi zaigra srce. Prihajam v moj drugi dom,’‘ pravi Stanko Miljević, ki je šel pred točno 50 leti iz Slavonskega Broda s trebuhom za kruhom na Islandijo. V Portorož je z ženo Laufey Karin pred 40 leti prišel prvič na poročno potovanje, od takrat pa se vsako leto vrača na dopust v Mesto rož. Bivala sta v številnih hotelih in apartmajih, zadnja leta pa sta zvesta LifeClassovim. V Piranu in Kempinskem pa sta se poročili tudi njuni hčerki. Priti na dopust v Slovenijo je zanju zahteven podvig, saj ni neposredne letalske povezave in je potovanje dolgo in zamudno.
Stanko je odraščal na vasi v bližini Slavonskega Broda. Izučil se je za avtoelektričarja, vendar je hrepenel po boljšem in drugačnem življenju. ”Na Islandiji sem imel strica in sem z veseljem zgrabil njegovo ponudbo, da pridem tja. Vendar se mi pred pol stoletja še sanjalo ni, kam se podajam. Poslal mi je enosmerno letalsko vozovnico in 24. februarja 1972 sem se preko Luksemburga odpravil na najbolj razburljivo potovanje svojega življenja. Iz naše zelene ravnice obdane z valovitimi hribi, sem prišel v drug svet – na otok, ki je bil povsem drugačen od vsega, kar sem poznal dotlej in so ga dodobra oblikovali vulkani. To so bili časi, ko ni bilo interneta, da bi malo »poguglal« in se podučil, kam grem. Islandija mi je bila popolna neznanka. Začel sem delati v tovarni rib. Prvo leto je bilo še posebej težko, razen strica nisem poznal nikogar, nisem znal jezika (res je zelo težek se za naučiti), bil sem v tujem okolju,” se spominja Stanko.
Kar nekaj časa je potreboval, da se je privadil novemu življenju. Prva tri leta je samo poslušal jezik, preden se je počutil toliko suverenega, da je spregovoril. Kljub temu, da ni obiskoval nobene jezikovne šole, se ga je sčasoma naučil. Nato je šel delat v eno pekarno, kmalu zatem pa še v drugo. Ob koncih tedna pa je pridno delal tudi kot natakar. Počasi se je privadil novemu življenju. Da bi šel nazaj v takratno Jugoslavijo, ni niti pomislil, saj Stanko ni človek, ki bi se nostalgično vračal v preteklost, čas, ki je minil in na katerega se ne da vplivati, temveč se poskuša čim bolj dejavno posvetiti prihodnosti. Po šestih letih bivanja na Islandiji je v nekem baru zagledal lepo svetlolasko Laufey Karin, ki mu je v hipu zmešala glavo.
Ljubezen je zmagala
”Stara sem bila devetnajst let, in ko sem ga prvič videla, mi je bil tako všeč, da sem si dejala, tale bo pa moj. Vendar se je moral kar malo potruditi, preden me je osvojil, saj sem se želela prepričati, da misli resno,” se zasmeji simpatična Laufy Karin, Stanko pa hitro doda, da se je moral pošteno potruditi za njeno naklonjenost. No ja, še bolj za naklonjenost njenega očeta, ki je bil zelo strog in se je seveda bal, komu bo dal svojo hčerko. ”Prva dva meseca z mano ni hotel spregovoriti niti besede. In ker je bil policist, se je samo zakopal v raziskovanje, kdo sem in če nisem kakšen nepridiprav. Jaz, ki v življenju nisem dobil niti kazni za napačno parkiranje! Ko pa se je prepričal o mojih dobrih namenih, pa je bilo kot da sem dobil še enega očeta. V svojo največjo zmago na Islandiji si štejem ravno Laufey. Ona mi je dala vso ljubezen, pokazala pravo pot, četudi se mi je kdaj kaj zdelo nenavadno. Denimo to, da sem bil jaz bolj asketski, ona pa je v kopalnici imela kar 30 šamponov! A je še vedno zelo privlačna, zabavna in srčna ženska,” pravi Stanko, ki je bil zelo vesel, da jima je njen oče pomagal postaviti se na noge. Odstopil jima je svojo drugo hišo, da sta si uredila svoj dom. Že kmalu sta se namreč poročila v Slavonskem Brodu, rodila se jima je prva hči Dubravka Laufey, nato še Eva Ruža in tretja Stepanija Timna, ki so ju razveselile z osmimi vnuki. Oziroma sedmimi vnukinjami in enim vnukom.
Uspešna v poslu in družini
Laufje je pomagal, da je odprla svojo cvetličarno, Stanko pa je dolga leta delal v pekarni, ob koncih tedna še v restavraciji, nato pa je pri 52 letih, ko si je dejal, da je dovolj dolgo delal za druge, zdaj pa si želi še nekaj zase, kupil svojo restavracijo. Poimenoval jo je Črna kafa (seveda v islandščini) in je prava uspešnica v bližini Rejkyavika. ”Seveda nisem kuhal jaz, saj je treba biti profesionalec za vsako delo. Sem pa zato zelo rad poprijel za vse ostalo, kar v restavraciji nikoli ne zmanjka. Ponosen sem, da imamo krasne ocene na Tripadvisorju,” navrže.
Oba sta dolga leta trdo delala, obenem pa sta si znala vzeti tudi čas zase in za dopust. Pred natanko 40 leti sta se s takrat leto in pol staro hčerko in še eno, ki je rastla pod Laufjenim srcem, a tega nista vedela, odpravila na dolgo pot. Najprej sta šla z letalom do Frankfurta, nato pa kar 25 ur potrebovala z vlakom, preden sta prišla najprej do Slavonskega Broda na obisk k njegovim domačim, nato pa še naprej v Portorož na medene tedne. ‘‘Tisto je bilo res posebno potovanje. Iti na tako dolgo pot z jokajočim dojenčkom ni mačji kašelj. Portorož naju je navdušil s svojo prijaznostjo, prekrasno arhitekturo, gostinsko ponudbo, hoteli, izleti… Všeč nama je čisto vse. Sem pa kar 40 let junija vonjala omamne cvetlične dišave, ki jih nato ni bilo več. In nisem vedela, kaj bi to lahko bilo. Nekaj podobnega je bilo tudi na Hrvaškem. Nedavno pa so mi povedali, da je to lipa. Čisto sem navdušena nad njenim posebnim vonjem. Seveda po obožujem tudi vonj borovcev, pa sivke, rožmarina… Vaša obala ni samo lepa, temveč tudi prekrasno diši. Zato ni čudno, da se tako rada vračava vsako leto. Preizkusila sva najrazličnejše apartmaje in hotele. Zadnjih dvajset let sva v LifeClassu,” povesta v en glas Stanko in Laufje.
Vsako leto s seboj seveda pripeljala tudi svoje hčerke in jih »zastrupila« s Portorožem. Tako zelo, da se je leta 2007 najprej v Piranu poročila prva, leta 2017 v Kempinskem pa še druga. Ko sta razmišljali, kje si svojima možema želita obljubiti večno zvestobo, sploh ni bilo dvoma. Kljub zahtevni poti, ki jo je treba vsakič opraviti iz Islandije do Slovenije. To pomeni pristati v enem od bližnjih letališč in najeti avto ter se iz Benetk, Münchna ali še kje dlje pripeljati v Portorož. Vsako leto tu ostaneta šest tednov, ki jima minejo kot blisk. Vsak dan gresta na sprehod, kolesarit, igrati golf, na plažo, pa čas kar poleti. Obožujeta dobro hrano in kavo v Mignonu. Z leti pa sta se spoprijateljila tudi s številnimi Portorožani, s katerimi radi poklepetajo, spijejo kavico ali igrajo golf.
Boleč letošnji dopust
Stanka in Laufje ne more nič ustaviti pri želji po njunem dopustu v Sloveniji. Letošnji je bil dobesedno boleč. Tik pred odhodom je namreč Laujfe padla s kolesom in si zdrobila komolec. Sledila je operacija, nato pa naj bi še nekaj časa okrevala. Vendar gajstna Islandka ni niti pomislila, da bi ostala doma. ”Z zdravnikom sem se dogovorila, naj mi roko dodatno imobilizira, da bom mogla na pot. To je tudi storil, dal mi je navodila, kako naj ravnam z njo in sredstva proti bolečinam, če bi me preveč kljuvalo. Priletela sva v München, kjer sva najela avto, da sva se odpeljala v Portorož. Seveda sem jaz tudi vozila. Kjer je volja, tam je tudi pot. Midva sva na letošnjem dopustu uživala tako kot vsako leto. V Portorožu ostajava do 20. avgusta, nato bova šla domov, čez en mesec pa spet na dopust. Tokrat na Tenerife, kamor tudi že dolgo hodiva. Na Islandiji namreč ni toliko sonca, pa se ga nekajkrat na leto poskušava naužiti. Potem bomo praznovali še Stankovo 70-letnico in bo spet veselo,” je zaključila Laufje in obljubila, da se naslednje leto spet vidimo v Portorožu.
