Nalaganje

Vnesite za iskanje

INTERVJU: Alenka Artnik

Globinskega potapljanja se držita dve predstavi. Ena je romantična, najbrž ji je botroval film Velika modrina (tam doli je tako lepo, da te vleče, da bi ostal) in druga je dramatična (ni tako, kot je videti, zahteva veliko treninga). Ko se pogovarjaš z Alenko Artnik, dvakratno svetovno prvakinjo, njen zadnji rekord je 113 metrov, je to šport kot vsak drug, s to razliko, da se dogaja v vodi in v globini. In da moraš biti na te posebne okoliščine dobro pripravljen. Predvsem mentalno. Alenka, sicer Koprčanka, z družino so živeli na Markovcu, je pri dvajsetih prišla v Ljubljano in še danes živi tukaj. Za njo je izkušnja desetih let iskanja same sebe, prebolevanja smrti brata, mame in očeta. “Ko se ti to zgodi, si sam, ljudje se bojijo soočenja s smrtjo,” pravi. Danes je pri 37 letih najbolj skuliran človek, kar jih poznam. Z neko nebeško mirnostjo, pripravljenostjo na to, da ji lahko življenje prinese še marsikaj.

Nedolgo nazaj se je zaposlila na Policiji, na Oddelku za vrhunske športnike. Na pogovor je prišla naravnost s treninga.

Šport in treningi v življenju postavljajo velike omejitve. Na primer pri hrani …

Hrana je seveda za vsakega šprtnika zelo pomembna, je gorivo za naše telo, je pa tudi balzam za našo dušo. Ki ga, glede na naš način življenja, zelo potrebujemo. In tudi ravnotežje potrebujemo. Ker je šport, s katerim se ukvarjam, mentalno zelo zahteven, nočem sebe omejevati še dodatno, s hrano. Ker pa se ceniš in si želiš samo dobro, ne boš užival slabe hrane. Pa ne zato, ker je nekdo rekel, da je ta in ta hrana slaba, ampak zato, ker ti telo tako pravi.

Kaj ješ in česa ne?

Nora sem na mediteransko hrano, in tudi sicer mi hrana veliko pomeni. Doma smo gojili dolge rituale hranjenja, najprej priprava, oba starša sta zelo predano kuhala, in nam otrokom s hrano dokazovala ljubezen, po hrani pa obvezno kava in dolgi pogovori. Ure in ure smo se lahko pogovarjali o življenju. No, mesa ne jem.

Si se zavestno odločila za to omejitev?

Ne, prišlo je postopoma. Nisem nekega dne rekla, zdaj pa ne bom več jedla mesa, ker to ni več moderno, enostavno se nisem mogla več prelisičit, da mi koristi. Postopoma sem zmanjševala količine, dokler nisem popolnoma prenehala.

Niti pršut te ne premami?

Ne. Zanimivo, da si me to vprašala. Pri nas doma je bil pršut zelo pomemben. Oče je za novo leto prinesel celo nogo pršuta. To niso bili heci. Pršut je pomenil ljubezen. Enkrat sem ga spet probala in ugotovila, da mi ni več potreben.

Ribe?

Jih jem, a zelo redko. V bistvu sem vegetarijanka.

Ješ pa jajca in sir?

Ja, jem.

Od kje črpaš energijo?

Od ogljikovih hidratov, nora sem na žitarice, preden sem prišla na pogovor , sem doma namočila čičeriko. Ogromno semen, olja, olivno, bučno, laneno, zraven pa tone in tone zelenjave, včasih jajček in redko sir. Sir je bolj za gušt. Seveda še športni dodatki, veganski proteini, vitamini.

Sama kuhaš?

Večinoma. Kuham zelo rada. Moram izdati recept, ki sem ga odkrila v nedeljo, ko sva kuhali s prijateljico kosilo. Tuna na žaru, pečen radič in, odkritje, pire krompir s tartufato. Nekaj najboljšega!

Gobe tudi jaz obožujem. In kruh seveda.

Uh, kruh tudi jaz. Vsakokrat, ko se vrnem domov v Slovenijo, si dam duška.

Ti povem, kje v Ljubljani prodajajo najboljši kruh?

Poznam Osmico…

Na pokriti tržnici, venček iz sibirske ajde, brez kvasa, z drožmi. In prodajalna Art kruh v Rožni dolini. Kaj pa kava? Presenečena sem, da jo piješ.

Oja, kavo pa. Preprosto se mi ne da sami sebi postavljati preveč limitov. Seveda ne pijem kave pred treningi, ko delam na primer apneo, zadržujem zrak in je pomembno, da imam čim nižji srčni utrip. Jo pa spijem po treningu in je taka lepa motivacija. Januarja grem na priprave na Filipine, začnem globinske potope. Ti treningi so zelo naporni, zjutraj grem brez zajtrka in ko so prvi potopi mimo, je ura že dvanajst. Telo sem navadila na to, komaj pa čakam na tisto kavo na boji, sredi morja. Vedno pa moraš paziti na ravnovesje. Lani sem pretiravala s kavo in sem jo morala prenehati piti za nekaj časa.

Večkrat praviš, da moraš poslušati svoje telo. Lahko razložiš, kaj to pomeni?

Težko razložim, nisem še to opisala z besedami. Poskusim. Kar mi zagotovo pomaga, je to, da me starši nikoli niso hoteli spraviti v predal. Zaupali so mi, bila sem vagabund, tudi v obdobju, ko bi me morali malo usmerjati, so mi pustili, da sem izbrala svojo pot. V eni fazi je bilo zelo težko, bila sem izgubljena, po drugi strani pa sem imela to možnost, da sem sama pogruntala, kdo sem. Seveda so družinski vzorci zelo močni. Starša sta bila odprtega duha, imela sta vsak svoje probleme in težave, a zelo odprta v življenje.

Hočeš reči, da nista težila drugim?

Oja, sta. Oče je bil alkoholik in je težil drugim ljudem. Sčasoma ugotoviš, da je to nekaj, kar je name zelo vplivalo, a mi je tudi pomagalo pri odraščanju. In če stvari znaš prav obrniti, ti v življenju pridejo zelo prav. Imela sem svobodo, da sem ugotovila, zakaj sploh obstajam. Se mi zdi, da se moraš tudi roditi takšen, da imaš občutek zase.

Genska zasnova?

Ne verjamem ravno v gene, verjamem pa v karmo življenja, v namen življenja, da ima vsak človek nek življenjski smisel. Zelo verjamem v intuicijo. Če je ne zatiraš, je še močnejša. Intuicija mi tudi pravi, če telo začuti, da mu nekaj manjka, neka hrana, ki vsebuje železo, očitno moje telo potrebuje železo. Temu se prepustim, ker ljudje z razumom veliko kontroliramo in zaustavljamo to intuicijo. Kako boš poslušal svoje telo, če ti možgani diktirajo, kaj slišiš. Možgani in ego.

Ko rečeš kontroliram svoj ego, o čem govoriš? Kaj to pomeni? Kontroliraš želje, ambicije, tisto, kar ti je v odraščanju narekovalo socialno okolje?

Ko govorim o egu, je ta povezan z našimi čustvi, ranjenimi čustvi in potem odreagiraš v skladu s tem. Če bi bili pomirjeni s tem, skladni s sabo, ne bi odreagirali z egom. V odnosu do ljudi, ko me nekaj vznemiri, čustveno odreagiram in takrat si rečem, odreagirala si z egom, Če bi bila pomirjena s sabo, sploh ne bi odreagirala, niti ne bi jemala stvari osebno, ne bi bila prizadeta.

Ti vedno napoveš, kako globoko se boš potopila. Pomeni, da zelo dobro poznaš svoje fizične in psihične zmožnosti, poslušaš svoje telo, a se odločiš racionalno. Nimaš trenerja, a če bi ga imela in bi zahteval od tebe, da dodaš v napovedi še kak meter, bi storila to?

Ne, ne bi. Delam z ekipo in trenerko plavanja, ki me pozna zelo dobro in točno ve, kje mi lahko pomaga. Nimava pa tistega tipičnega odnosa med trenerjem in varovancem. Sem prestara za to, tega ne potrebujem. Kot otroka me nihče ni usmerjal, kaj šele, da bi me pri skoraj 40 nekdo usmerjal, kaj moram storiti. To ne pride v poštev. Ker sem bila toliko let samosvoja, si tudi najbolj zaupam in točno vem, kaj zmorem. Moje odločitve mi dajejo samozavest. Če bi sprejela odločitev nekoga drugega, bi bil on odgovoren za mojo odločitev. Tega pa nočem, rada imam to odgovornost za svoje odločitve.

Ne maraš dominantnih ljudi?
Ne. Rada imam ljudi, ki so mi podobni.

Koliko treniraš na dan?

Zdaj sem v bazi in to je prvi del treninga sezone. Količina treningov je zelo velika, vsak dan treniram, zjutraj v bazenu, fitnes in potem
vaje doma, ker moram obdržati nivo adaptacije, fleksibilnost. Delam strečing, dihalne vaje, čenting, to je mentalni del treninga, in ta del imam zelo rada.

Potem se greš v resnici potapljat? Na Filipine?

Tam imam globinske treninge, tudi bazen, v ciklih, štiri dni, zjutraj globino in nato tehnike plavanja ali pa fitnes.

Kakšne preddispozicije moraš imeti, da se lahko potapljaš tako globoko, kot se ti?

Cel paket. Fizično mora biti tvoje telo zelo fleksibilno in zelo dobro se ga moraš zavedati. Ko se spuščamo v globino, je pritisk na naše telo zelo velik, če odreagiramo s krči, ustvarjamo še svoj pritisk. V pljučnem delu lahko pride do poškodb. Ko se spuščam v globino, moram zaradi zunanjega pritiska izenačevati pritisk v delih telesa, kjer je zrak. Sinusi in ušesa. To počnem vsake tri ali pet sekund, neprestano. Globlje sem, težje je, ker je pritisk vedno večji. Moraš pa biti zelo sproščen. Seveda je najbolj normalno, življenjsko vprašanje, kako ostati miren 100 metrov pod vodo.

Kako?

Tako, da si prisoten. V tem je trik. Če imaš projekt pred sabo, biznis ali pa potop, moraš biti prisoten, predan temu projektu, da ne razmišljaš o korakih naprej, ker s tem blokiraš naraven proces. Če bi začela razmišljat o čem drugem tam spodaj, bi možgani pokurili ogromno kisika. Vprašanje je ali bi se lahko vrnila. Ostati moram res skulirana, ne smem razmišljati, ko vzamem listek na cilju, svetovni rekord, disko me čaka. To se mi je zgodilo leta 2016, ko sem dosegla svetovni rekord. Vzela sem listek in si rekla, imam svetovni rekord v roki, v tistem trenutku sem si rekla Alenka, nazaj v fokus, priti moraš še nazaj gor.

Kaj pa, če se plavalcu zgodi, da ga zgrabi panika in ne more nazaj? Kako nevarno je?

Nikoli nisi sam, razlika je le, ali si na treningu ali na tekmovanju. Kakšen mesec pred tekmovanjem greš na področje, kjer bo svetovno prvenstvo, a se na treningu nikoli ne potapljaš tako globoko kot na tekmovanju. In tam ti tudi nudijo profesionalni pripravo. Vsi potapljači smo na vrv, ob kateri se potapljamo, pripeti. Ko se vračamo, te potapljači spremljajo zadnjih 35 metrov do vrha. Ti metri so najbolj nevarni, da se zgodi “black out”, nezavest, velikokrat tudi na površini, in v tem primeru te varnostni potapljači potegnejo na vrh. Ko pa se potapljaš, si od 35 metrov globine sam. Na vrhu imajo roko na vrvi ob kateri plavaš in zaznavajo, če se kaj dogaja. Ta vrv je kot tehtnica, na drugem koncu je utež. Na tekmi imamo tudi kamero in sondo, spremljajo te, kje si, se še premikaš, si se ustavil , v tem primeru sprožijo protiutež. In v parih sekundah si na vrhu.

Kako hitro odreagirajo?

Takoj. Bila sem zraven, ko so morali nekega tekmovalca potegniti na površino. Je bil pa tudi edini, ki ga poznam. Ne vem pa za primer, da bi morali potegniti tekmovalca iz globine 100 metrov.

Nesreč je malo?

Zelo malo. Ta šport je nevaren, če se ga lotiš neumno, če si rekreativec na dopustu, se potapljaš sam ali pa sam loviš ribe in te nihče ne
spremlja.

Tudi poškodb ni?

Lahko so, zaradi pritiska, ker ne moreš izenačiti pritiska, ti lahko poči bobnič. Pomeni, da se dva meseca ne moreš potapljati, da se rana zaceli. Druga poškodba, bolj nevarna, je povezana s pljuči, če si v krču, nesproščen, se ti lahko zgodi stisk pljuč. Če se greš potapljat, moraš biti res dobro pripravljen. Predvsem mentalno. Voda je lahko zelo mehka, če pa nisi sproščen, je kot beton.

Te kdaj zebe v vodi?

Ja, zelo neprijetno je lahko. In tudi nevarno. Če te zebe, kuriš veliko kisika, da se segreješ in če te zebe, ne moreš biti sproščen.

Kaj narediš?

Umiriti se moraš in se fokusirati na to, da te ne zebe.

Majhni otroci na zelo različne načine odreagirajo na vodo. Si se ti kot otrok bala vode?

Ne, kje pa. V vodi sem vedno uživala, moj prvi spomin je roza banca na balkonu, v kateri sem čofotala. Spomnim se vonja, občutka in rožic v vodi

Kdaj si se naučila plavati?

Pri petih letih. Očetu sem sedela na ramenih in ko je stopil v globoko vodo, me je izpustil. Tako sem zaplavala.

Nisi začela kričati od groze, tako kot bi večina otrok?

Ne, vodo sem oboževala od zmeraj.

Kaj pa, če te v vodi tišči lulat?

Mene vedno tišči. In se pač polulam. O potapljaškem refleksu moram kaj povedati. To je pravzapra fiziološka reakcija telesa na potapljanje, na zadrževanje zraka in na vodo. Močnejši je ta refleks, več lulaš. Močnejši je ta refleks, bolje je zate. Potapljaški refleks dokazuje, da človek prihaja iz vode in da se je potapljal. Zanimivo je, ko smo v vodi in zadržujemo zrak, imamo na obrazu receptorje, ki povzročijo to, da začnemo varčevati s kisikom. Zniža se srčni utrip, pade na 20 do 30 utripov na minuto, kar se lahko zgodi v globoki meditaciji. Istočasno se kri iz okončin premakne v vitalno pomembne organe, možgane, srce in pljuča, ki kisik vedno potrebujejo. Vranica se skrči, proizvaja več krvnih teles in več je kisika v obtoku. Vse to naredi telo samo. Avtomatično se zgodi tudi to, da telo samo varuje pljuča, iz katerih ne moreš izstisniti zraka, so pa ovita s plazmo, ki amortizira pljuča in preprečuje sesedanje pljuč. To je potapljaški refleks. Bolj si prisoten v vodi, hitrejši je ta refleks. Narejeni smo za globine.

Hočeš reči, da je voda človekovo naravno okolje?

Je. Ko dojenčka, ki ima devet mesecev, daš v vodo, odpre oči, ne vdihne vodo in začne sam plavat. Točno ve, kako mora odreagirati. Če bi dali doječke v vodo takoj, ko se rodijo, bi bil njihov prihod na kopno manj grob in dramatičen.

Tvoj in svetovni rekord je 113 metrov. Kako globoko še lahko greš?

Vem, da so še rezerve. Veliko delam na mentalnem in tehničnem razvoju. Moja pomanjkljivost je, da nisem bila prej plavalka. Zato imam zdaj trenerko za plavanje, te vrste plavanja, ti gibi, so zelo sofisticirani in zelo zapleteni. V tem imam še veliko rezerve. Moraš pa imeti tudi motivacijo. Zaenkrat jo imam.

Bojana Leskovar

Spletna stran za svojo funkcionalnost uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Več o piškotkih lahko izveste tukaj

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close